Objavljeno 28 november 2004 - 15:07
Ker link, ki sem ga dala v zvezi z depresijo ne dela, bom tule skopirala del, ki vsaj malo pojasnjuje kaj depresija sploh je. Dovoljenje za malo daljše besedilo mi je dal moderator Glory. :wink:
-----------------
Kaj je depresija?
Depresija je duševna bolezen. Seveda pri pojmu duševna bolezen takoj pomislimo, da gre pri tem za nekaj, kar se dogaja v naši glavi, torej za bolno glavo. Vendar problem ni tako preprost, kot se na prvi pogled zdi, zato sebe in vas vprašujem: »Če je depresija duševna bolezen, torej bolezen duše ali je naša duša le v glavi ali tudi v telesu?« Pravilen odgovor je nikalen, naša duša je namreč razlita po vsem telesu, po vseh celicah, ki so prežete z njo. To pa pomeni, da je tudi depresija bolezen celega telesa, torej človeka v celoti.
Depresija je občutek hude žalosti, ki je posledica nedavne izgube bližnje osebe ali drugega žalostnega dogodka, vendar ni z njim v pravem sorazmerju in traja bistveno dlje, ko bi pričakovali in kot je običajno. Je torej stanje, ki ima daljnosežne posledice na počutje, razpoloženje, mišljenje in vedenje bolnega. Vpliva namreč na to, kako
doživljamo in kaj si mislimo o svojem življenju, o samem sebi, o okolju okrog nas, o tem,
kaj in kako čutimo svoje bližnje in socialno okolje, po drugi strani pa posega v telesno
delovanje bolnika, med drugim tudi na apetit in spanje.
Depresija je druga najpogostejša psihiatrična motnja in prizadene približno desetino ljudi, ki iščejo zdravniško pomoč, misleč, da gre za telesno bolezen. Mimogrede, najpogostejša psihiatrična motnja je strah - anksioznost.
Mnogi depresijo podcenjujejo, to se žal dogaja tudi nam zdravnikom. Najpogosteje pa jo podcenjujejo nešolani in oni, ki imajo sicer odlično splošno in/ali strokovno izobrazbo, a niso vešči medicine, pri tem pa mislijo in se v skladu s tem se tako tudi vedejo, da je depresija le začasna, kratko trajajoča slaba volja, okrašena z žalostnim razpoloženjem. Na ta način storijo bolniku veliko krivico in včasih tudi nepopravljivo škodo. Prosim, bodite usmiljeni do bolnikov, roke proč od mnenj, za katera niste poklicani. Tako mišljenje ima namreč pogosto hude in daljnosežne posledice, saj nas zavajajoče napeljuje na misel, da depresije, tako kot sem jo opisal, po njihovem razumevanju, sploh ni potrebno zdraviti, češ, saj bo sama prešla. Res je, preide, a v nasprotno smer, preide v kronično, kar vidimo kasneje, ko se zelo pogosto ponavlja.
Naj vas torej ponovno opozorim, depresija je resna, lahko tudi zelo huda bolezen. Če jo primerjam z drugimi boleznimi, vzemimo telesnimi, je včasih tako huda, da nas oropa zdravja, kot nas lahko oropa večkraten zlom stegnenice in smo zaradi tega hudo bolni ali celo invalidni. Depresija je nevarna tudi zato, ker je lahko vzrok za našo prezgodnjo smrt.
Gornje misli imejte nenehno pred seboj, kadar je pred vami depresiven bolnik, da ne boste napačno pričakovali in svetovali, kako je za njeno izboljšanje dovolj le močna volja in želja in že bo bolni ozdravel.
Preprosto dejstvo in bit te bolezni je, da bolni samega sebe ne morejo prisiliti v dobro počutje in dobro razpoloženje in to je ena od tragičnih značilnosti te bolezni. Po drugi strani pa bolnik z depresijo natanko ve in vidi, da z njim ni vse tako, kot je bilo ali bi moralo biti, bolnik torej spremlja posamezne znake depresije in se jih boleče zaveda, medtem, ko njegovo okolje tega pogosto sploh ne opazi. Tako seveda ne čudi, da bolnikovi bližnji, ki ne opazijo znakov depresije, le tega neprekinjeno silijo v početje, ki je bolniku že zdavnaj prenaporno ali ga je celo preveč, pri tem pa se ne menijo za bolnikove prošnje, naj jih nekoliko »izprežejo« in prepoznajo na primer njihovo žalost. Zelo žalostno je in to zadnje mesece vedno pogosteje opazujem, da tudi mi zdravniki ne prepoznavamo več značilnih znakov depresije pri svojih bolnikih, na koncu jih odslovimo brez zdravil in brez razumevanja.
Menim, da smo zdravniki, ki nismo psihiatri, do dobra poznati to bolezen, saj se pri našem delu pojavlja tako pogosto in v tako velikem številu, da lahko rečemo, da je prisotna kar pri desetini ali celo pri petini ljudi, ki pri nas iščejo pomoč. V jesensko zimskem času še več.
Potek depresije
Ta móra se prične razraščati po naši duši počasi in je sprva neprepoznavna. Da je z nami nekaj narobe, zvemo pravzaprav pozno, običajno takrat, ko je bolezen že do dobra razvita in nas mučijo mnoge psihične in čustvene težave, pa tudi telesne, ki postajajo iz dneva v dan hujše.
Depresija zahteva učinkovito zdravljenje. Če je ne zdravimo, lahko traja mesece in mesece, izjemoma celo nekaj let. Res je sicer, da mine, a se lahko kdaj koli ponovi, takrat pa jo bolnik, njegovi bližnji in zdravnik mnogo lažje prepoznajo, kot prvič.
Znaki depresije
Mnogi ljudje depresijo zamenjujejo za nevrozo in jo enačijo s stanji stresa ali lažje živčnosti. Ne, depresija je depresija in se kaže z različnimi, zanjo značilnimi znaki, nevroza je diametralno nasprotna bolezen, ki ima popolnoma drugačne znake.
Depresijo opredeljuje kopica pisanih znakov, značilnih le zanjo, ni pa nujno, da so vsi vedno prisotni.
Literatura navaja naslednje znake:
• dolgotrajna žalost, tesnoba ali občutek praznine
• črnogledost, občutje brezupa
• občutje nemoči, krivde in ničvrednosti
• izguba zanimanja in veselja do stvari in početja, ki smo ga prej radi počeli
• izguba zanimanja in veselja do spolnosti
• nespečnost, zgodnje jutranje zbujanje ali pretirano dolgo spanje
• izguba apetita in teže ali pretirana ješčost in rejenje
• utrujenost, pomanjkanje energije in splošna upočasnjenost
• misli o smrti in o samomoru
• nemir in razdražljivost
• motnje koncentracije in spomina, težave z odločanjem
• različni telesni znaki: glavobol, prebavne motnje, bolečine povsod po telesu
Gorazd Gavez, dr.med.
---------------------
Zakaj potrebujemo petdeset vrst WC papirja? Včasih smo si riti brisali tudi s časopisnim papirjem, pa smo bili vsi čisti. Danes je pa povsod polno posrancev. (Svetlana Makarovič)
Verjamete, da sploh obstaja ali pa je le plod domišljije? 
). Ne vem, kaj naj storim, da bo to neprijetno počutje čimprej mimo? Ima kdo kakšno dobro idejo? 
