42 odgovorov v tej temi

[toplifantek]

Danes, 14. novembra, zaznamujemo svetovni dan sladkorne bolezni ali s tujko diabetesa. Letos je posvečen opozarjanju na čezmerno telesno težo.
Zanima me, ali ima kdo od vas sladkorno bolezen? Morda vaši sorodniki, znanci, sošolci, sodelavci ... ? Katero obliko sploh imate (imajo)? So dovolj tablete, ali je pa poreba tudi po inzulinskih injekcijah? Vam povzroča v vsakdanjem življenju težave sladkorna bolezen?
In za tiste, ki je nimajo: Bi se bili sposobni prilagoditi nekomu s sladkorno boleznijo in tako na primer jesti isto hrano kot on, torej dietno? Se sploh zavedate nevarnosti za nastanek bolezni? Mislite, da naredite dovolj v tej smeri?

Bojči

[glorious]

Jaz je nimam in tudi bljižni krog moje družine ne.
Sam se dobro zavedam kake so posledice Diabetesa prav tako se zavedam, da ne obstaja samo 1 tip diabetesa oz. sladkorne bolezni. Zdaj če bi se lahko prilagodil prehrani. Če bi bila možnost, bi bila na dnevu 2 jedilnika Če pa ne bi bilo druge izbire, bi se potrudil in se prilagodil. Čeprav je v današnjem času možnost, da naredimo več kosil

Lep pozdrav, Glorchy :pepper:

[Bebironchek]

Jaz tud nimam!
Ma pa moj dedek in je ze kar na injekcijah. Glede prilagajanja pa mislim da ne bi blo problemov - zakaj bi se sploh naj prilagajal?
*sebicen* *pokes eye*

[toplifantek]

Jaz na srečo nimam sladkorne bolezni, ima pa jo moja babica. In sicer tipa 2. Dovolj so ji tablete in pa pač kolikor toliko zdrava prehrana. Med tednom kosiva skupaj in se prilagajava drug drugemu (beri: vegetarijanska hrana z malo maščob in veliko kompleksnih ogljikovih hidratov je dobra za oba. )

Glede prilagajanja pa mislim da ne bi blo problemov - zakaj bi se sploh naj prilagajal?
*sebicen* *pokes eye*

Mislim, da ti ne bi bilo vseeno, če ne bi smel jesti sladkarij in bi se vsi tvoji prijatelji pred teboj basali s sladoledom, ti bi pa jedel natrenov kompot. Ali pa da bi tvoj fant imel sladkorno bolezen ...
Jaz osebno bi se mu prilagodil.
Kot sem že napisal, sam skušam paziti na prehrano in mislim, da je to vsaj polovica tega, da se izognem tveganju za nastanek diabetesa. Ostalo je seveda gibanje, čim manj strasno življenje, pa seveda geni.
Bojči :pepper:

[Bebironchek]

Ma ne, sem se itak bolj zajebaval, ker se mi prilagajanje niti ne zdi tako zahtevno.
Saj tudi sam nimam polne omare sladkarij, ki bi jo diabetiku metal pod nos, edino z zelenjavo se ne bi pustil posiljevat
(Torej v RL nisem tako krut kot dajem vtis ^__^; )

[Ganimed]

V sorodstvu mi ni poznano, da bi kdo bolehal za sladkorno boleznijo. Mislim, da ljudje večinoma še vedno premalo pazijo, kar pojedo. Priznam, da se verjetno premalo zavedam nevarnosti za nastanek sladkorne bolezni. Pazim, kaj dam v usta, pazim na telesno težo, ne nažiram se ... je pa moja slaba stran, da obožujem čokolado. Količine sicer niso pretirane, jo pa uživam tako ali drugače vsakodnevno.

Glede prilagajanja pa tudi jaz ne vidim potrebe. OK, eno je, da ni treba kuhati več (vrst) kosil, potem bi se verjetno vsaj delno lahko prilagodil ... zgolj solidarnost pa se mi ne zdi nekaj pametnega. Ne vem, zakaj naj bi se prikrajšal glede prehrane, lahko tudi v škodo svojega zdravja. Ker če razmišljam potem naprej, je v hiši lahko še drugi bolnik, ki ne sme spet drugih stvari ... na koncu ne moreš jesti več ničesar. Diabetikom je namreč, kolikor vem, prepovedano jesti marsikaj, kar zdrav človek lahko zaužije brez skrbi.

To, kar je napisal toplifantek, da nam ne bi bilo vseeno, če bi se drugi basali s sladkarijami pred nami ... je sicer res. Vseeno pa je tudi obrnjena situacija zame sporna: če imam diabetes, a imam pravico zahtevati, da se drugi prikrajšajo pri prehrani zaradi mene? Jaz tega ne bi pričakoval. Seveda pa nadvse prijazno do nekoga z diabetisom, da potem »normalno« jemo v njegovi odsotnosti, ne ravno pred njim, če je le mogoče. Obzirnost torej.

Zakaj nisem za tovrstno solidarnost, naj ponazorim z enim banalnim primerom. Recimo, da ima naš bližnji nesrečo. Postane invalid. Naj zdaj zaradi solidarnosti vsi sorodniki prodajo avto, da njemu ne bo težko gledati, kako se mi vozimo v avtu, on pa na svojem vozičku, ki ga mora po možnosti poganjati še ročno?

Kljub vsemu prej zapisanemu pa bi se verjetno v veliki meri vseeno prilagodil, če bi kaj takega, torej diabetis, doletelo mojega (potencialnega) fanta. Ta izjema pa bi bil le on.

[MentToBe]

No ja, ješ lahko z diabetesom dokaj normalno, ne pa popolnoma normalno. Ne sme bit tolko slana in mastna hrana. Belega kruha ne smeš jesti, razen na hitro, ko pride prenizka raven sladkorja (hipa). Sladic res ne smeš, razen dietnih itd....
Poznam sicer eno punco (16 let), ki je prav na hitro dobila diagnoza in takoj začela z injiciranjem insulina trikrat dnevno.
Sicer pa po mojem pretirano prilagajanje drugih v prehranjevalnih navadah ni zdravo. Bistvo je, da se spoštuje diabetika pri kuhi - da se kuha z manj začimbami in manj mastno, tako da si člani družine jedi začinijo posebej. Kar se raznih sladic tiče pa: danes obstaja ogromna ponudba izdelkov za diabetike. Point je v tem, da se morajo oni sami zavedat, zakaj ne smejo jesti določenih stvari in potem jim najbrž niti ni tako težko. Ni dobro, kadar bolezen enega postane gospodar cele družine!

[ženska]

Ni dobro, kadar bolezen enega postane gospodar cele družine!

Se strinjam! :cvek:
Manjše prilagoditve, to je vsekakor v redu, pretiravanje pa ni nikjer dobro.

V moji bližnji okolici nima nihče sladkorne bolezni, jo pa ima moja osebna zdravnica in je prav slabe volje, kadar pregleduje rezultate moje krvi. Vsakič sproti mi kar malo zavistno pove, da imam srečo, da imam takšno kri. :shock:

[Juliette2]

Diabetes je nekaj vsakdanjega v naši družini. Moj oče ima že zelo dolgo, je pa relativno mlad. Pri nas je to pogosta bolezen v družini zato je velika verjetnost, da jo bova dobila jaz ali pa moj brat.
Upam,da se mi to ne bo zgodilo ali pa vsaj ne preveč hitro. Ker se odrekat sladkemu in še marsičemu drugemu, je zelo težko.
Moj oče je bil vedno sladkosned. Velikokrat se vstavi pri kaki slaščičarni in sprašuje po diabetičnem pecivu. Malo izbiro imajo pa niti okusno ni preveč.
Naša mama je že zverzirana, da peče diabetično pecivo. Na žalost ni tak dobro kot s pravim sladkorjem, sam kaj češ.

[Xenia]

V naši družini je sladkorna precej nadležna. Od nje je umrla moja prababi, mata jo pa tud oba moja dedka, tko da sem jst zlo primerna kandidatka.
Drugač se lahko prilagodim, mi ni problema jest zelenjavo in manj sladkarij, ampak kake umetno narjene dietne hrane pa fuj ne hvala. Zanč pa strupen.

[didi]

Moj oče ima diabetes tipa II, fant od sestre ima diabetes tipa I (posledica operacije), stara mama je imela diabetes tipa II, tako da sem kar na tekočem s poznavanjem tablet in inzulina.
Oče se je vedno pazil, po infarktu pa še bolj skrbi za svoje zdravje. Predvsem s prehrano in telesno aktivnostjo. Žal pa je velikokrat strest tisti, ki "cukr" v krvi dvigne v nezavidljive višine...Ker mora kar paziti kaj je, se mu v družini prilagajamo. Ampak z veseljem, ker vemo, da je to tudi drugače zelo zdrav način prehranjevanja in da tudi nam koristi. Res včasih pojemo kaj sladkega, kar on ne sme, si pa privošči tudi sam kdaj pa kdaj kakšno diabetično ali dietetično sladico. Zelo pazi, da ne je zvečer, kar pa jaz in sestra večinoma kršiva.
Kar pa se tiče sestrinega fanta, pa mora zaradi hude oblike res ZELO paziti in se mu sestra večinoma prilagaja. Itak tudi sama ni nek sladkosned in ji ni problem.

[glorious]

Prilagajati ljudem, ki imajo diabetes tipa 1 in tipa 2 je veliko lažje, če ima bolnik to bolezen že prej, ko smo še sami mladi. Če to nastane v kasnejših letih in ko si navajen vse druge hrane, ki za diabetike ni vredu pa lahko nastane problem Takrat se je težje prilagoditi. Vsaj meni bi se bilo. Vsekakor pa kot je Bojči rekel če se zavedamo nevarnosti.
Se je ne (vsaj večina). Še vedno je v veliki meri prisotno - saj to se meni ne bo zgodilo. Pa kako hitro se lahko

Lep pozdrav, Glorchy :pepper:

[glorious]

Jutri v ponedeljek 14.11.2005 je svetovni dan sladkorne bolezni.
Ste spoznali koga na novo Veste kaj so dejavniki tveganja za sladkorno

Lep pozdrav, Glorchy :pepper:

[ana]

poznam nekaj ljudi, ki si morajo vbrizgavati insulin.mislim, da ima nekaj zveze s telesno težo, kajti vsi so daleč predebeli, pa še niso se rodili s to boleznijo.

zanimivi so njihovi različni pristopi k bolezni---eni jamrajo, drugi pa pravijo, kako je fajn, da imajo to vrsto sladkorne bolezni, ker ni panike jest, kaer majo itak insulin...WTF meni se tak pristop ne zdi kul...

pa moja nedavna izkušnja...čeprav imam 21 let in v 6. mesecu 58 kil na 172 cm, torej sem izven vsake skupine nosečnic, ko bi utegnile zboleti za nosečniško sladkorno (potem mine), so me poslali na presejalni test s 50 g glukoze. da moram biti tešča, pojesti tisti cukr, čakat uro in pol, dat kri.

res, grem, ob sedmih...čakam, ful vrste, ob osmih še niti cukra nisem dobila...peš prišla v 5. štuk....morala sem neki pojest, drugače bi se tam sesula....tko da še zdaj, po enem tednu, nisem ponovno šla, k vem, da ne bo uspelo

a kdo ve, kako vsaj malce omiliti to omotico...ne samo, da sem lačna, prav slabo mi je in me noge več ne ubogajo, če ne jem...pa pritisk imam nizek, 100 skoz 70....dvomim, da mi bo uspelo dat kri, ne da bi jedla ali pa omedlela...

[Mihael]

starosti odzivov navkljub, odpisujem:

kaj je diabetes? diabetes je motnja pri presnovi hrane; a je to komu znano? (vsem?) no, kdo pa ve, kako se dogaja presnova? lahko bi razložil, pa ne bom. posledično tudi ne, kako stvar deluje. izdam pa recept za spremembo (opozorilo: recept je tako zelo preprost, da ga ljudje ne sprejmejo. oz., zadnji čas odkrivam, da je stvar tudi v psihi, povezano s samospoštovanjem, lastno vrednostjo, ki ji je treba dovoliti spremembo, ureditev): soljena naravna (izvirska, neplastenčena, neklorirana) voda. opomba: če/da je soljena ne špomeni, da se sol okusi.

pa vse dobro pri ozdravljenju.

ps. : uživanje/pitje te vode pomeni spremembo načina prehrane, ki se ji diabetiki po moje zoperstavljajo z vsemi..., da ne rečem, kolkimi. čeprav se s tem ne želijo sprijazniti/soočati, je pa zanimivo, kakšne obrate izvajajo pri jadilnikih, skrbi za prehrano, v glavi... = načinu prehranjevanja.

Prispevek uredil/a: Mihael, 30 maj 2012 - 15:57.

[Tedros]

Dragi Mihael,

ne želim izpodbijati tvojih izkušenj okoli diabetesa, moram pa dodati, da diabetes tip 1 ni tako ničvredno stanje v človeškemu telesu in samem fiziološkem procesu. Žal in še vedno je diabetes tip 1 odvisen od zdravljenja z uvajanjem insulina.
Diabetes tipa 2, tako imenovani "starostni" diabetes, pa se, če oseba upošteva pravila in načela, uravnava z zmernim gibanjem in skladnim upoštevanjem prehranjevalnih navad in vnos določenih živil, na kratko, da se ga brzdati z prehrano.

Sicer pa se natančnejše oz. zelo natančne informacije dobi pri diabetologih in nenazadnje tudi od bolnikov diabetikov odvisnih od insulina.

Lp, T

[Mihael]

najprej želim razjasniti, da nisem diabetik, niti bil, temveč sem do te info prišel preko druge težave.

da ne bo nesporazuma: ne govorim, da diabetiki opustijo insulin oz. tablete, ipd., če se kdo odloči piti tako vodo. to more početi še zraven, ali? prepričan sem, da ta voda spremeni stanje.
in, če morebiti opaziš, že govoriš o načinu prehranjevanja; piti naravno vodo je pa preveč (zahtevno)?!
ali imaš sam to stanje? potem tvojemu odgovoru pristavim, da najprej poizkusi, potem...

okrog zdravnikov pa sem kar tiho.

lp, Mihael

Prispevek uredil/a: ženska, 01 junij 2012 - 00:09.
Citiranje celotnega prispevka tiste/ga, ki je pisal/a pred teboj, je povsem nepotrebno, kajne? ;)

[netko00]

Kaj pa je v tej vodi takega, da pomaga ljudem z diabetesom (in očitno tudi pri hujšanju)?

[Mihael]

Kaj pa je v tej vodi takega, da pomaga ljudem z diabetesom (in očitno tudi pri hujšanju)?

za temo hujšanje ne želim izdati, je po mojem bolje, da človek ne ustvari pričakovanj.
rubrika je pa diabetes: v vodi ni klora, zato je voda živa, t.j. telo jo je sposobno absorbirati, si jo vzeti. kakšna je voda, ki jo popijemo v planinah?! dodana sol pa vpliva na celično tekočino, to pa na presnovo. sicer "voda še za šuhe ni dobra".

[Sienna]

Ne čudim se, da je sladkorne bolezni tipa 2 vsako leto več. Ljudje pojedo vedno več sranja (predelano junk sranje si enostavno ne zasluži "imena" hrana), pijejo sladkor s kemikalijami in so pod vedno večjim pritiskom. Seveda moramo do neke mere upoštevati tudi dednost, ampak roko na srce, za tako ogromno porast diabetesa ne moremo kriviti genov.
Leta 2007 ali 2008 so v ZDA samo za zdravljenje sladkorne porabili 175 milijard dolarjev. Številka bi bila še za polovico višja, če bi se zdravili vsi, ki jo imajo. Nekateri seveda niti ne vedo, da jo imajo, saj dolgo ne kaže nobenih znakov.

Mene kar strese, ko vidim te številke. Predvsem zato, ker je bilo v zadnjih letih pri raziskovanju diabetesa narejenega toliko napredka, še zlasti na temo, kaj lahko človek naredi sam.
Poznam kar nekaj ljudi s to boleznijo. Družinski prijatelj je bil 10 let na tabletah (precej prekomerno prehranjen), potem mu je pa zdravnica rekla, da bo moral na insulin, če bo tako nadaljeval. Spravil se je k sebi, shujšal 10 kg in krvni izvidi so bili tako dobri, da je namesto dveh tablet na dan, začel jemati le eno. Shujšal je še dodatnih 15 kg in zdaj tudi tablet ne potrebuje več. Prehranjuje se zdravo, vrtička in hodi na dolge sprehode.
Moja stara mama je čisto druga zgodba. Sladkorno tipa 2 ima že kakšnih 25 let in je niti enkrat nisem videla, da bi se pri hrani kaj zadrževala. Tudi gibala se nikoli ni preveč. Dolgo časa sploh nisem vedela, da je diabetik, ker je vedno zelo rada posegala po nezdravi hrani. Danes je na insulinu in jamra (jamra, jamra, jamra). Ima to srečo, da ji organi, ki so ponavadi najbolj prizadeti po nekaj letnem diabetesu, delujejo brez problema. Jaz ji lahko težim, vozim zdravo hrano, ampak nič ne pomaga, ker ima za posladek vedno nekje skrite poceni Lidlove čokolade.

Pri diabetesu tipa 2 gre večinoma za disciplino. Ne bom trdila, da ne obstajajo ljudje, ki jim kljub trudu (prehrana, gibanje, zmanjševanje stresa) raven krvnega sladkorja ne zniža, ampak si spet upam trditi (po vsem prebranem o tej bolezni), da takšnih ljudi ni prav veliko. Meni osebno, bi bilo najtežje znebiti stresa, ampak tudi to se da, če se hoče.
Problem je v tem, da ljudje mislijo, da to pač ni nič takšnega. Jedli bodo tabletke ali pa si vbrizgali še malce več insulinčka, da bodo lahko pili pa jedli po želji. Po drugi strani pa že preprosta GI dieta dela manjše čudeže.

Do neke mere razumem, da so zaradi nepoznavanja bolezni umirale naše prababice in babice, v današnjem času pa ima na novo diagnosticiran človek toliko informacij in toliko materiala, da za večino velikih zapletov enostavno ni dobrega izgovora.
Da o zatiskanju oči sploh ne govorim. Če imaš sladkorno v družini, s prekomerno prehranjen, se ne giblješ in ne ješ zdravo, pojdi pač enkrat na leto pregledat kri. Po 40. letu pa sploh.

[glorious]

Danes, 14. novembra obeležujemo svetovni dan sladkorne bolezni!

 

Na ZZV Ljubljana so povzeli test za oceno tveganja sladkorno bolezen tipa 2 (FINDRISC TEST): http://bit.ly/1crtOK5

Izmerite si krvni sladkor, bodite pozorni na znake tveganja, bodite osveščeni!

 

 

 

[grumpy]

Imam prijateljico, ki ima sladkorno bolezen tipa 1. Seveda mora paziti na prehrano, vendar tukaj nekateri pretiravate, ni res da je samo dietne stvari, privošči si tako sladkarije, kot fast food in ima v zadnjih letih urejeno sladkorno bolezen. Uporablja pa inzulinsko črpalko. 

 

V primeru, da bi partner/ica imela sladkorno bolezen, bi se mu/ji prilagajala glede prehrane, seveda občasno se pregrešiš, vendar, bi mi bilo na prvem mestu, da ima urejeno sladkorno bolezen, ker na stara leta lahko pride do raznih zapletov in bolezni. 

[glorious]

grumpy kar velika razlika je med inzulinsko črpalko ali med osebnim injiciranjem inzulina 1-2-3x/dnevno. Inzulinska črpalka sama meri vrednost KS v krvi in tako lahko prilagaja dozo inzulina vsako minuto/uro. Če pa si ti meriš KS recimo 3x/dan, je potem prilaganje malo težje in ti vzame veliko več časa, znanja in prilagajanja. Vsekakor je inzulinska črpalka pomembno olajšala življenje, še vedno pa je potrebno vedeti, da iz enega žulja na nogi lahko nastane gangrena in lahko tudi amputacija noge. Torej previdnost kako se prehranjujemo in opazovanje sprememb na telesu so osnova. Pa ne samo za tiste, ki imajo diabetes, tudi za vse tiste, ki diabetes nimajo.