Ne čudim se, da je sladkorne bolezni tipa 2 vsako leto več. Ljudje pojedo vedno več sranja (predelano junk sranje si enostavno ne zasluži "imena" hrana), pijejo sladkor s kemikalijami in so pod vedno večjim pritiskom. Seveda moramo do neke mere upoštevati tudi dednost, ampak roko na srce, za tako ogromno porast diabetesa ne moremo kriviti genov.
Leta 2007 ali 2008 so v ZDA samo za zdravljenje sladkorne porabili 175 milijard dolarjev. Številka bi bila še za polovico višja, če bi se zdravili vsi, ki jo imajo. Nekateri seveda niti ne vedo, da jo imajo, saj dolgo ne kaže nobenih znakov.
Mene kar strese, ko vidim te številke. Predvsem zato, ker je bilo v zadnjih letih pri raziskovanju diabetesa narejenega toliko napredka, še zlasti na temo, kaj lahko človek naredi sam.
Poznam kar nekaj ljudi s to boleznijo. Družinski prijatelj je bil 10 let na tabletah (precej prekomerno prehranjen), potem mu je pa zdravnica rekla, da bo moral na insulin, če bo tako nadaljeval. Spravil se je k sebi, shujšal 10 kg in krvni izvidi so bili tako dobri, da je namesto dveh tablet na dan, začel jemati le eno. Shujšal je še dodatnih 15 kg in zdaj tudi tablet ne potrebuje več. Prehranjuje se zdravo, vrtička in hodi na dolge sprehode.
Moja stara mama je čisto druga zgodba. Sladkorno tipa 2 ima že kakšnih 25 let in je niti enkrat nisem videla, da bi se pri hrani kaj zadrževala. Tudi gibala se nikoli ni preveč. Dolgo časa sploh nisem vedela, da je diabetik, ker je vedno zelo rada posegala po nezdravi hrani. Danes je na insulinu in jamra (jamra, jamra, jamra). Ima to srečo, da ji organi, ki so ponavadi najbolj prizadeti po nekaj letnem diabetesu, delujejo brez problema. Jaz ji lahko težim, vozim zdravo hrano, ampak nič ne pomaga, ker ima za posladek vedno nekje skrite poceni Lidlove čokolade.
Pri diabetesu tipa 2 gre večinoma za disciplino. Ne bom trdila, da ne obstajajo ljudje, ki jim kljub trudu (prehrana, gibanje, zmanjševanje stresa) raven krvnega sladkorja ne zniža, ampak si spet upam trditi (po vsem prebranem o tej bolezni), da takšnih ljudi ni prav veliko. Meni osebno, bi bilo najtežje znebiti stresa, ampak tudi to se da, če se hoče.
Problem je v tem, da ljudje mislijo, da to pač ni nič takšnega. Jedli bodo tabletke ali pa si vbrizgali še malce več insulinčka, da bodo lahko pili pa jedli po želji.

Po drugi strani pa že preprosta GI dieta dela manjše čudeže.
Do neke mere razumem, da so zaradi nepoznavanja bolezni umirale naše prababice in babice, v današnjem času pa ima na novo diagnosticiran človek toliko informacij in toliko materiala, da za
večino velikih zapletov enostavno ni dobrega izgovora.
Da o zatiskanju oči sploh ne govorim. Če imaš sladkorno v družini, s prekomerno prehranjen, se ne giblješ in ne ješ zdravo, pojdi pač enkrat na leto pregledat kri. Po 40. letu pa sploh.