173 odgovorov v tej temi

[obala]

Vas obhajajo dvomi v obstoj prave ljubezni ali pa vanjo ne verjame oseba, ki vam je všeč?
Je prava ljubezen sploh še mogoča?

[Donvita]

Obstaja in je mogoča, obojestranska iskrena ljubezen... sem nekoč vneto verjela. Zdaj verjamem načeloma in brezkompromisno v to, da sta za uspešen partnerski - ljubezenski odnos potrebna v enakovredni! meri, dva in oba. Lekcije, izkušnje so me naučile, da se ljubezni ne da priboriti, izboriti, pridelati z trudom, lastnim odpovedovanjem...z drugimi besedami - ali ljubezen je ali ni...če obojestranskih globjih čustev ni, je ves trud zamanj. Resnično raje in lažje prenašam, osamljeno ednino, kot napačno dvojino.

"kdor vztrajno išče ljubezen - ta jo najde" v to aktivno politiko, ne verjamem, že zdavnaj ne več.

[senca]

Verjamem da obstaja tista ta prava ljubezen. Da ima vsak nekje sorodno dušo. Ampak ni dovolj samo ljubezen, ampak je treba gradit na zvezi in odnosu. Tam se pa lahko zalomi še pri tako velikih metuljčkih v trebuhu.

[Hyperion]

Verjamem, da se da resnično zaljubit v bančni račun bodočega partnerja.

[River]

@Hyperion
Itak, materializem all the way. Not.

[lube]

To ni ljubezen, verjamem pa da se da igrati in narediti marsikaj za se prisesat na tuj bančni račun, še posebej če je mrzlična želja po tem

[blup]

Seveda verjamem. Se mi pa zdi, da morata oba partnerja delati na tem, da zveza ''raste''. V neskončno primerih je tista začetniška zaljubljenost, ko si v devetih nebesih, čez leta pa se partnerja povsem oddaljita in v odnosu sploh ni več prisotne prave ljubezni. Mislim, da ogromno partnerjev po večih letih vežejo le še nekatere redke stvari in seveda preteklost. Če rastlin ne zalivaš ovenejo, menim da je enako z ljubeznijo.

Nimam nikakršnih izkušenj ampak upam, da bom nekoč v partnerskem odnosu, kjer bo prisotna obojestranska in iskrena ljubezen, ki ne bo ''zbledela'' kar tako.
Živim morda malo preveč v pravljici?

[Joyofboys]

"Prava ljubezen"...hmm. Prava ljubezen je lahko za nekoga tudi to, da se kregajo vsak dan 400 na uro, na koncu dneva pa se še vedno imajo radi.
Vsak človek je drugačen in ne verjamem, da za nekoga ne obstaja nekdo, ki ga dopolnjuje kot osebo. Verjamem v to, da dva lahko živita v popolnem sožitju, ampak je treba sklenit kompromise in oba morata tu in tam popuščati, kar pa se ne zgodi brez žrtvovanja svojih navad in razvad, ki se jih vsi tako oklepamo. Vprašanje je le, če sta obe strani dovolj močni kot osebi in če sta obe strani dovolj ne-sebični, da se temu odpovesta. Tudi njun odnos do reševanja skupnih problemov je pomemben, ker moč volje hitro omaga in so večinoma krat posledice katastrofalne.
Zame je v življenju cilj imeti tako zvezo in bi se odpovedal svojim navadam in "napakam", če bi to bilo potrebno seveda. Nikakor pa se ne bi pustil izkoriščati, ne na čustveni ali finančni ravni. Tudi izkoriščati nimam namena. Prepogosto vidim kako se zveze končajo zaradi sebičnosti in egoizma. Zato to vzamem kot lekcijo, ki sem se je naučil iz napak drugih.

Prispevek uredil/a: Joyofboys, 18 julij 2011 - 01:14.

[Hyperion]

@Hyperion
Itak, materializem all the way. Not.

Utopično je pričakovat, da v materialističnem svetu v kakršnem živimo lahko živiš od ljubezni do sočloveka. (ok, morda, v Himalaji, na Arktiki, mongolskih stepah ali Centralni Afriki, kjer kaj drugega kot ljubezen res ne rabiš). Tako, da je finančni vidik veze zelo nezanemarljiv.

[vrtnica80]

Meni so bile vrednote kot je ljubezen, poštenost, skromnost, solidarnost, zvestoba, ter pošteno delo... privzgojene, tako da drugače ne znam niti razmišljati.
Se pa čudim temu, kako lahko nekateri ljudje tako lahkotno skočijo v resno zvezo, in še z večjo lahkoto poberejo ves denar s partnerjevega računa in da ob tem nič ne trpijo pomanjkanja ljubezni.
Ampak bolj kot materializem uničujejo zvezo iluzije in vcepljeni "hollywoodski" ideali. Problem je tudi pomanjkanje lastne identitete, zato marsikdo ni zmožen ceniti oz. ljubiti tistega kar ima pred seboj, še manj živeti s tem...

[Joyofboys]

Utopično je pričakovat, da v materialističnem svetu v kakršnem živimo lahko živiš od ljubezni do sočloveka. (ok, morda, v Himalaji, na Arktiki, mongolskih stepah ali Centralni Afriki, kjer kaj drugega kot ljubezen res ne rabiš). Tako, da je finančni vidik veze zelo nezanemarljiv.

Denar je dandanes problem in je pomemben, vendar ne bi smel igrati glavne vloge pri ljubezenskem odnosu. Da se prit čez vse težave če je le dovolj volje...

[Omicron30]

Hehehe, v to včasih dvomim, da bi obstajala prava ljubezen. Če pogledam malo po forumih in ostalih straneh, danes večina išče samo sex. Če pa že navežeš stik k sako osebo, pa ta tako včasih zakomplicira, da te mine do vsega. Mislim, da nekateri preveč iščejo napako pri ljudeh. Marsikdo se sploh ne zaveda pomena besede "ljubezen". Vsi iščejo neko popolno popolnost (gledam predvsem fizično). Meni pa se je velikokrat zgodilo, da sem se zaljubil v neko osebo, pa tudi če mi sprva ni bila fizično všeč. Saj menim, da bolj kot fizičen izgled pomeni v iskreni ljubezni oseba kot sama - to se pravi narava človeka, osebnost in podobno.

[blup]

To je res. Ampak jaz osebe, ki me vizualno ne privlači ne morem vzljubiti v smislu ljubezni za zvezo. Prijateljsko ljubezen lahko čutim do kogarkoli ampak to je drugo. No nimam še izkušenj, mogoče pa se kdaj demantiram. Res pa se danes preveč vrti okoli avantur, sexa. Ampak še vedno vztrajam pri tem, da je za pravo ljubezen potreba tudi vizualna privlačnost, seveda v primeru ljubezenske zveze in ne prijatlejstva.

[Omicron30]

Ja ne rečem, da izgled ni pomemben, a ni vse. Ker kot že rečeno vsi iščejo popolnost. Kaj pomagajo mišice in športna postava, ko pa taki ponavadi v glavi niso tisto kar bi hoteli. Taki se mi zdijo preveč samovšečni in egoistični. Vsaj za moje pojme.

[Whistler]

To je res. Ampak jaz osebe, ki me vizualno ne privlači ne morem vzljubiti v smislu ljubezni za zvezo. Prijateljsko ljubezen lahko čutim do kogarkoli ampak to je drugo. No nimam še izkušenj, mogoče pa se kdaj demantiram. Res pa se danes preveč vrti okoli avantur, sexa. Ampak še vedno vztrajam pri tem, da je za pravo ljubezen potreba tudi vizualna privlačnost, seveda v primeru ljubezenske zveze in ne prijatlejstva.

Se popolnoma strinjam s tem. Vseeno pa treba dopustiti možnost da enkrat ko spoznaš človeka te njegova osebnost in njegov odnos do tebe pripravi tudi do tega da njegovo fizično podobo ''prevrednotiš'' oz. gledaš z drugačnimi očmi.

[Rahmaninov]

Verjamem v ljubezen. Seveda kaj je prava, je verjetno odvisno od idealov, predstav posameznika. Doslej se je pri meni izkazalo, seveda da potrebujem tisti fizični del, torej da mi nekdo postane všeč, seveda ko spoznavaš človeka se zaljubim v osebnost....

Sedaj pa se sprašujem zakaj sem sam, mislim, da je moj "pravi" moj prijatelj....

[daroon]

Seeveda obstaja prava ljubezen, ampak sami sebi otežujemo, da bi jo našli, ker smo postali zaradi vseh neuspelih poskusov previdni in nas je enostavno strah. Dobro bi bilo premisliti, če je v tem primeru dobro, da se učimo iz lastnih izkušenj Gre namreč za to, da če se ne bi učili, bi vsakemu človeku že od začetka dali možnost in se mu popolnoma predali, vendar bi tudi vsakokrat na smrt bolelo, če bi bili prizadeti, po drugi strani pa se iz lastnih izkušenj učimo in po navadi traja nekaj časa, da se popolnoma prepustimo. Rečemo, da rabimo, da se navadimo človeka, da ga spoznamo, bla, bla, bla, čisti razum, ki se vmešava v čustveno sfero, kjer v svojem osnovnem pomenu ni prostora za razum. Je pa res, da če smo prizadeti, je drugače. Lažje. Ponavadi. Lahko pa postanemo otopeli.

Prispevek uredil/a: ženska, 21 julij 2011 - 00:36.

[Whistler]

Mah ljubezen je tako izmuzljiv pojem, težak za definirat. Jaz pravim da naj se človek prepusti svojim občutkom in spontanemu obnašanju, če pa bo kdo njegovo obnašanje poimenoval kot ljubezen, tudi prav. Če pa se sedaj spustimo v to, kaj je ''prava ljubezen'' lahko tule filozofiramo do jutri. Da o raznih razlikah med ljubeznijo in zaljubljenostjo sploh ne govorim. Vsak ima svojo definicijo.

[dreamerrr]

Jaz sicer verjamem da obstaja tista prava ljubezen, vendar mislim da ti tista prava ljubezen ni vedno usojena (in ja vem da to zveni čudno).
Jaz naprimer vem kdo je "TISTA" oseba zame a.k.a prava ljubezen, vendar vem tudi da si nisva ravno usojena, nažalost:(

[svetnica]

Seveda obstaja.

Pa po moje to ni tista, o kateri beremo v doktor romanih in poceni ljubezenski poeziji ali jo vidimo v popoldanskih TV limonadah, kjer večinoma najdemo "le" čustveno vznesenost s telesno, erotično ljubeznijo.

Zdi se mi, da je prava ljubezen tista, ki zmore čez svoje meje sebičnosti (kar za seboj potegne tudi požrtvovalnost in osebni angažma v odnosu), ki je potrpežljiva (ter odpusti tudi nepopolnosti), ki o ljubljeni/ljubljenem misli dobro in ki redko pozabi na humor. Mislim, da eros tako ljubezen nadgrajuje, skupni interesi/aktivnosti ("filije") pa dopolnjujejo.

[bogglefreak20]

Seveda obstaja, samo je treba garati zanjo. Mislim, da je z vsemi odnos v principu isto - če se nehamo aktivno truditi zanje, grejo nizbrdo v jarek. To velja za odnose v družini, med prijatelji, partnerji itd. Kar se tiče različnih aspektov veze - od materialne plati, izgleda, kakovosti seksa, ujemanja v intelektualnem pogledu, podobnega humorja itd., mislim, da mora biti vse našteto do neke mere usklajeno. V resnici je vse pomembno.

Ampak zadeve niso črno-bele. Ni vprašanje "se ujemam/se ne ujemam," pač pa "koliko se ujemam z nekom?"

In močno pritrdim svetnici - treba je premagovati sebičnost, iz dneva v dan. In to od najmanjših stvari, kot so kdaj pa kdaj dvigniti rit zjutraj in ljubemu/ljubi skuhati kavo, čeprav bi raje še pol ure potegnili dremež pa do resnih zadev, ki jih tudi ni malo. Brez nenehnega prilagajanja ne gre. Zato ne razumem ljudi, ki pravijo, da so se nehali prilagajati, da imajo tega dovolj, pa bi vseeno radi resno vezo. To dvoje po mojem ni kompatibilno, ker je drugi partner suženj v odnosu.

Moja izkušnja po nekaj letih veze - vanjo sem se spustil, tako kot vedno, poln idealov. Dolgo časo so me sicer držali na pravi poti. Ampak priznam, čeprav težko, da s tem konkretnim tipom nisem uspel iz dneva v dan najinega skupnega življenja ostati na tej poti. Na vsakodnevni, banalni, zagovedni ravni se namreč pokaže, koliko kompatibilen si. Tega ti sto psihotestov in coprnic ne more povedati vnaprej.

Nauk? Ja, delat je treba, ampak je vredno, še kako je vredno!

[bingi]

Po mojem mnenju je mogoča, a nekaj manjka v glavah ljudi, kar bi to ljubezen že naprej ohranjala (po tistem tednu, mesecu, ko ves čas čutimo metuljčke v trebuhu). Dobil sem občutek, da vsi mislijo da je ljubezen, veza (ali karkoli) iti skupaj žurat, iti na kak izlet, se dobiti na kosilu, malo pocartat, dat dol itd., itd ... Kaj pa kaj drugega? Na primer male pozornosti, ki ti pokažejo, koliko te ima nekdo rad? Pa ne mislim samo na materialne stvari, če pa že, naj ne bodo samo kupljene in predane v roke, mislim, da veliko več poveš z darilom, ki mu daš osebni pečat, če je to samo mašnica, ki si jo sam naredil, saj s tem pokažeš, da si se dejansko potrudil za to, da boš nekomu pričaral nasmeh na obraz. Če pa smo pri nematerialnih rečeh, a je težko kdaj partnera presenetit in ga počakat po službi ter povabit na sprehod, kosilo (ali pa sam enga quicky-ja), mogoče se ponudit, da boš nekaj namesto njega storil, pa če ravno je to samo odnesti vrečo smeti ven ... karkoli ...

Vse se preveč vrti samo okoli sexa in denarja, veza pri kateri so skupne aktivnosti le sex in kofetkanje, kosilčkanje in podobno ne obstane dolgo ...

[MucaMia]

Obstaja.

[Gay21]

seveda obstaja, samo težko jo je najti

[daroon]

Mislim, da je tudi čisto preveč ljudi, ki fantazira o pravih ljubeznih in zvezah pa nimajo niti samo razčiščeno, če so jo sposobni vzdrževat. Kot so rekli že pred mano, zveza je dokaj lahka, ko je podprta še z začetno vznesenostjo ampak postane delo, ko to mine. Enostavno je veliko vlaganja časa, energije, veliko razumevanja, prilagajanja, v glavnem delo in če misliš, da do tega pride samo pri zvezah, ki jim ni namenjeno, se lahko seveda posloviš od nečesa, kar bi lahko ostalo dolgo časa, če bi bil pripravljen vlagati vanjo. Če pa seveda vlagaš vanjo, ti prej ali slej začne tudi ta vračati nazaj. Pod pogojem, da sta v zvezi pravi osebi seveda. Kar gre meni danes na živce je to, da če se z nekom razumeš in v redu pogovarjaš in dobiš na pijači in je kul, da potem se pa takoj razume, da je treba poskusiti zvezo. Pa ne me razumeti, kot da namesto tega v ospredje rinem promiskuiteto, sploh ne, ampak opažam, da vsi tako hitijo, ker si želijo spoznati nekoga in so v velikih primerih že tako obupani, da v bistvu niti ne spoznajo dobro človeka ampak se zanašajo na prvi vtis. Seveda so potem čez kakšen mesec čisto šokirani, ko se konča, ker so se prepričali, da je to super človek in so z njim popolnoma kompatibilni.