300 odgovorov v tej temi

[glorious]

Vzemite si čas, preberite, premislite in se obrnite po pomoč, če se najdete v tem besedilu.


Depresija je bolezen, ki zajame celega človeka. Vpliva na razpoloženje, počutje, mišljenje, vedenje. Vpliva na to, kaj mislite o sebi in o svojem življenju, kako čutite in doživljate svet okrog sebe, vpliva na vaš spanec, apetit in druga telesna dogajanja. Depresija ni posledica človekove šibkosti, zato je ni mogoče premagati le z močno željo in voljo.
Depresivni ljudje ne morejo prisiliti sami sebe, da bi se počutili bolje. Značilno zanje je, da sami zelo občutijo posamezne znake depresije in mučnost depresije kot bolezni, medtem ko jih drugi ljudje pri njih skorajda ne opazijo.
Če vas prizadene depresija, je zato zelo pomembno, da se o svojih težavah pogovorite z drugimi ljudmi in jih čimbolj podrobno opišete zdravniku, pri katerem boste poiskali pomoč. Seveda se vam ne zdijo vse vaše težave pomembne, toda razkrijte vse, tudi navidezno nepomembne.

Depresija se kaže pri ljudeh z različnimi znaki, ki se med boleznijo spreminjajo tudi pri istem človeku.
Najpogostejši znaki depresije:

~ dolgotrajna žalost, tesnoba, občutek praznine

~ črnogledost, občutje brezupa

~ občutja nemoči, brezvrednosti, pesimizem

~ izguba veselja do stvari, ki ste jih nekoč radi počeli

~ izguba veselja in zanimanja do spolnosti

~nespečnost, zgodnje jutranje zbujanje ali pretirano spanje

~ izguba apetita

~ misli o samomoru, smrti

~ nemir, razdražljivost

~ otežena koncentracija ter različni telesni znaki: glavobol, prebavne
motnje, bolečina povsod po telesu

Najpomebneje je, da depresijo prepoznate kot bolezen in je ne zamenjate z začasno žalostjo. Ne obtožujte depresivnega, da je bolan manj, kot pripoveduje, ali da nima "trdne volje" in se ne more "spraviti skupaj". Depresije se nimate iz nobenega razloga sramovati.
Ne bodite nestrpni do njega in spodbujajte prepričanje, da je depresija sicer huda, vendar le začasna bolezenska motnja, ki bo minila in se bo zopet počutil kot nekdaj.
Če koga zanima, o zdravljenju, zakaj pride do depresije naj me kontaktira preko maila, zs, ali tukaj.

Lep pozdrav!

[KitKat]

Bol k razmišlaš o tem bol si v depresiji - sam to lahko rečm.

[LaiDee]

Depresija je k00rba, ja... Mene je matrala čez celo puberteto in adolescenco in sem od vseh poslušala ravno to, kar je omenil Glorious - da nimam trdne volje in da se ne morem/nočem skupaj spraviti... Hvala bogu, da nisem verjela in sem poiskala primerno pomoč... In ravno pred kratkim sem "praznovala" 1. leto brez tete depresije... Bravo naši!

[Mona]

Jz sem dost nagnjena k depresiji. Na sreco zdej ze dolg nisem bla nic depresivna (vsaj ne za dlje casa). Sm mela pa v gimnaziji pa na zacetku studija ful hude probleme s tem. Na sreco sem se s pomocjo ljudi, ki me obkrozajo in s pomocjo svoje trme kar lepo pobrala.

[Xenia]

Ja faaaaaaaak...

Kt da bi mene opisvou...
Prow use znake kažem!!!

Bolezen? Ja, glih to sm še rabla...

[glorious]

Ja pa ne jemat, ker je depresija bolezen, to kot neki slabga. Pač se zgodi, tud men se je :wink: Je bolezen, ki se da full dobr pozdravt, da potem spet zadihaš Pa ni ti treba po bolnicah šetat, kot pri večini bolezni. Tak da Xenia ne sekiri se.

Lp

[Immortal]

Miss Depra Sije? Nope, ne zdej u tem cajtu, ne u tem lajfu - okej, sej smo bli ze vsi zalostni, pa pod stresom, sam da bi pa to lih depresija imenovala? :shock:

[Chiara`]

Točna taka sm bla...in res se jo da premagat sam z močno voljo...težka je vn prlezt, ampak se da :wink:

[MentToBe]

Verjetno so mi ble omamne substance prav zato tako pogodu, ker če pogledam sebe pri štirinajstih, sem bila depresivna in potem celo sredno šolo in faks. No ja dokler sem jo zdravila z drogo ni blo nič bolje. Premik sem naredila, ko sem šla že po komuni do psihiatra, pa dobila antidepresive, čeprav sem se jih najprej bala ko hudič križa, ampak sem potem dobila lepo izkušnjo, ko sem po pol leta ugotovila, da antidepresivov ne potrebujem več in to povedala psihiatrinji. Strinjala se je z menoj, tako da sem jih nehala jemat in to prvič v življenju nekaj nehala jemat na lastno pobudo, pa še manjkajo mi ne ti antidepresivi, kot da jih nikoli ne bi jemala.....

Depresija ni odšla popolnoma, ampak jo sedaj obvladujem in imam druge mehanizme, kako se spraviti v mir sama s seboj....

LP

[glorious]

Bravo MentToBe

Sam sm bil na istem, in čeprav sem bil na začetku proti antidepresivom, so mi dost pomagal da sm se postavu na noge in da sem zdaj brez antidepresivov. Sicer pa so psihoanaleptiki "berglja" zdravljenju depresije.

Lp :slayer:

[freeeky]

uf, jst pa hvala bogu se nisn niti bliz. upam da tud ne bom, mi ni prevec do tega... nekok me ne rajca, hehe :)

[spelca77]

Jaz tudi na sreco se nisem bila blizu depresije. saj ne recem, vcasih me prime zamorjenost, sam to se ni depresija.

[Ganimed]

Sem že bil v veliki depresiji, o tem sem pisal že v temi Nasilje v šoli... Upam, da ne bom padel nazaj v njo, ker se izvleči res ni lahko. Sicer je pa Glorious v uvodnem postu napisal vse znake, ki so bili izraženi tudi pri meni. Težko bi rekel, kaj konkretno je bil vzrok, so se pa verjetno prepletali: šikaniranje sošolcev, izguba naj prijatelja, ki sem ga imel full rad in obenem homoseksualnost, v kateri se dolgo nisem znašel.

Tablet nisem jemal, sem pa nekaj časa hodil na razgovore k psihologinji, ki me je v precejšnji meri razbremenila mučnih čustev.

[ana]

m m m m m m mmmmmmm manična depresija vlada meni ali pa jaz vladam njej.
najdaljše obdobje niča je bilo devet tednov, ki mu sledi zdaj ta blazna dejavna sreča
v obdobjih niča pridejo ven še stari ostanki anoreksije in bulimije izpred 8 let
dons od treh ponoč pa ke do pol osmih zjutri sem mela eno manjšo depresivico, če je kdo bral tist o izgubljanju v kokošnjaku al tam nekje

manična obdobja so tudi stvar zase. včasih mi najfrend reče:"dej nehi me skoz stresat"

Edited by Glorious

[Munchy]

Imel sem obdobje globoke depresije. Ni se mi dalo dihat, hodit, govorit, mislit, jest, odpirat oči. Vse je bilo brez smisla... Od začetka sta se izmenjevala depresija in živčnost, nato je prevladala depresija. KAkor da bi me svet ožel in spremenil v prah. Zelo težko se je pobrati in zlepit tisti svoj prah zopet v svojo osebnost.

Kar lep čas sem bil na zdravilih. Kar lep čas sem bil tudi v bolnišnici - sam sem želel it. Kar dolgo pa sem hodil tudi k psihiatru. Žal mi je, da nisem še dlje.

Da se rešit ali pozdravit. Kakor hočete. Ampak potrebno je OGROMNO časa in vloženega truda.

[bucek]

Depresije(jo) sovražm.Sam jo mam tud zdej že kr lep čs in jo ne priporočam nobenemu.Seveda upam,da se bom čim prej pozdravil.V terapijo bom vlagal veliko svojega prizadevanja in tega samo depresija je totalni šit!!!!!!!!!!!
lp

[bio]

na sreco nism bla nikol v depresiji (trkam na les!)

ok znake nekoga, ki je v depresiji, razumem. kako pa do te bolezni pride? zaradi stopnjevanja zalosti oz. velike kolicine nesrecnih dogodkov v zivljenju al iz kaksnega drugega razloga (npr., da je podedovana?)

[glorious]

Kaj povzroča depresijo natančno še ne vemo.
Vemo pa, da je največkrat vzrok depresije življenjska okolica in kemično neravnovesje v možganih. Zato so tudi zdravila večinoma s učinkovinami, ki vpljivajo na serotonin (selektivni zaviralci prevzema serotonina).
Vzrok za nastanek depresije je tudi človekova osebna lastnost (npr. bolj ranljivi so ljudje, ki ne verjamejo v svoje sposobnosti in nimajo zaupanja vase), določene življenske obremenitve (npr. izguba ljubljene osebe, težave v družinskih/medosebnih odnosih itd). Za depresijo lahko zboli vsak, s tem, da pri ženskah je depresija pogostejša kot pri moških, pogosto pa se pojavlja tudi pri starostnikih ter mladini (adolescenca). Če te še kaj zanima, pa vprašaj

Lep pozdrav, Glorchy :pepper:

[bio]

mi se nasplosno v pogovornem jeziku izrazamo "joj, dans sm pa cela depresivna", "vreme je depresivno" itd. in pol nimam prevec razdelanih pojmov, kaj depresija v resnici je. po branju dosedanjih postov pa sem ugotovila, da poznam tudi jaz nekaj depresivnih ljudi... kako se jim da pomagat? so se sploh zmozni sami ozdravit?

[glorious]

Ja današnja komunikacija je pač takšna he he
Ampak oseba, ki je depresivna enostavno nima volje funkcionirati v življenju oz. ni sposobna. To so znaki neješčnosti, misli o samomoru, izguba zanimanja za spolnost, utrujenost, nemir, črnogledost ... Samo to mora trajajti določen čas. Torej če si žalosten po izpitu (ko izveš, da si dobil slabo oceno) to ni depresija. Če pa to traja "24h"/dan po cel mesec, je skoraj verjetno, da bolehaš za depresijo.

Taki osebi se seveda, da pomagati. Prijatelji, svojci lahko pomagate tako, da z depresivnim probate iti na svež zrak, v družbo, v naravo. Ne obtožujte depresivnega, da ni bolan in da samo jamra. S tem bi depresivnemu pokazali nerazumevanje, sebi pa nevednost o bolezni. Z depresivnim bodite potrpežljivi. Pozorno ga poslušajte, ko se vam bo zaupal in stojte mu ob strani! Seveda sta pa 2 načina zdravljenja depresije. Če se ta diagnoza potrdi, ponavadi skoraj potrebuje psihiatrično zdravljenje (izmenjavo teh 2 zdravljenj).

Lep pozdrav, Glorchy :pepper:

[ComfortablyNumb]

Mlad, upam si trditi da skoraj ni geja/lezbijke, ki kdaj ne bi šel skozi isto fazo kot greš ti. Tako da...nisi edini in kar se tiče pogovora in zaupanja, na temle forumu boš našel veliko tega. Dobrodošel.

G

ps. Aja, depresija....nikoli mel.

[Smurf]

MLAD, pomojem nas je šla velika večina skoz vse tole kar ti sedaj doživljaš. Tud jaz sem mel popolnoma iste strahove, sem se zapiral vase, imel samo str8 družbo, s katero nisem imel nobene volje hodit ven in sem bil raje doma. In tud jaz sem bil pri 18 letih še daleč od tega, da si priznam da sem gay. S to razliko, da jaz sicer nisem bil depresiven, kar še sam ne vem kako mi je to uspel, ampak sem se pa ful zapru vase.
Sigurno ti bo najlažje, če se z nekom pogovoriš in mu vse to poveš. Sigurno maš kakšnega takega prijatelja al pa prijateljico, za katerga veš, da te bo sprejel takega kot si in da nima odklonilnega stališča do gayev/lezbijk. Pa tud tisti ki majo odklonilno stališče, ga majo velika večina na podlagi kakšnih butastih stereotipov ker ne poznajo nobenga gaya/lezbijke in ti ne bojo obrnil hrbta, če te dobr poznajo in vejo kakšen si. Saj tak si že skoz. Če pa res nimaš nimaš nobenega takega prijatelja/prijateljice, se pa sigurno lahko dobiš ob kakšni kavici s kakšnim forumašom s tega foruma in se pogovoriš. Pomojem ti bo najlažje, da to s pogovorom spraviš iz sebe, ko se boš pa outiral kakšnim 3 prijateljem/prijateljicam, ti bo pa že ful lažje.

[bogglefreak20]

MLAD...če iščeš razumevanje in sočutje, si zajadral na pravo stran. Tu smo zbrani fantje in dekleta, ki iz lastnih izkušenj vemo, kaj preživljaš.

Brez skrbi, vsakomur se zgodijo preizkušnje v življenju, ki so namenjene temu, da človek ob njih zraste in postane močnejši. Bodi pogumen, našel boš osebo, ki bo vredna tvojega zaupanja...mogoče je že sedaj v tvoji bližini, pa je ne opaziš ali te je pač preveč strah zaupati. Verjemi, zelo dobro razumem tvoj položaj.

Tudi zate že obstaja nekdo na tem svetu, ki te bo imel neskončno rad. In ti njega. Samo najti ga je treba. Morda je že za naslednjim vogalom. Vem, da je težko, ampak se splača potruditi - to ne samo verjamem, ampak VEM, ker sem to doživel.

Videti je, da si bister fant in da veliko razmišljaš o sebi, kar je krasna lastnost pri ljudeh. Ne dovoli, da te stvari ali ljudje tlačijo ob tla...verjemi, karkoli že preživljaš, nikoli nisi sam. Na istem mestu so se pred tabo našli že mnogi!

Mislim, da lahko v imenu vseh forumašev rečem, da smo veseli tvoje družbe. Upam, da boš tudi ti vesel naše.

Audaces fortuna iuvat ali po naše - sreča podpira pogumne!

[eLin]

Js tut kazem kr dost simptomov depresije, trenutno sm pa sicer ok. Vem kaj je z mano narobe sam nevem kako pozdraut. Mela sm punco, bla cist zalublena 3leta pol je blo pa konc tko kr naenkrat, 0 jasn. Pol sm mela pa se overdose /od iksou pa speeda/ in mal zatem se je zacel.. Post Traumatic Stress Disorder/anxiety/manic depression al karkol ze. Ful mi pomaga ce grem vn pa plesm celo noc, na musko k mi sede, s folkom k mi sede. Upam da bo bols, nocm do shrinkou hodt in se filat s tableti, verjamm da se da vse z voljo. Hja

Neki me zanima.. Ko grem spat in ce lih nism prevec zaspana ful zacnem razmislat in bluzit v glavi o vseh stvareh, najveckrat o traumaticnih in pol k ze skor nekak zaspim, se zbudim, cist fraked out ker sm pozabla dihat. Sicer nevem ce res takrat pozabm dihat al je to sam v moji glavi sam je pa ful neprijetno.. A je to povezan z depresijo? Sm zdrauniku to povedala pa mi je reku naj me ne bo strah.. sam mi to ni nevem kok pomagal.

Je pa u k**** ta depresija ker se dejansko res nemors dat dol. Ze spoznam ksno punco k mi je ful d best in vse cist stima, pol pa k pride do akcije.. :cry: