52 odgovorov v tej temi

[psihoboss]

Šele začenjam se nekako navajati, da imam rad fante, čeprau še vedno potarnam, da saj bom šel na punce pa se mi zdi, da bi bila za mene to največja muka in ne bi rad izpadel nesramen do dekleta. Punce me ne privlačijo niti najman, kdaj me kakšna nekako več zanima in bi jo rad spoznal. Ravno včeraj sem poskusil osvajat punce in me je res odbijalo, ko pa so do mene prihajali fantje mi je pa res zelo pasalo, čeprav odbijajoč občutek, ko je fant lep in veš, da je str8. Res so lepi tile naši štajerčki. Čeprav me odbija, ko kdaj pomislim da sem z fantom skupaj in da to ni naravno. Ko pa mu pogledaš v njegove čudovite očke in dobiš tist občutek k se ne moreš nehat smejat si pa najsrečnejši človek na svetu. ne morem več zdržat, ko komaj čakam, da ga spet poljubim.

[Alien]

Osebno mislim da je težje sprejeti samega sebe, kot to da te drugi sprejmejo takega kot si. Vsaj meni je bilo tako.
Konec koncev pa mislim da je to edino pomembno.
Če nimaš samega sebe rad, ne moreš pričakovati od drugih da te bodo imeli.

Prispevek uredil/a: Alien, 24 september 2012 - 15:35.

[Markboy]

Se strinjam z Alienom. Najtežje je sprejeti samega sebe in šele ko sprejmeš sebe takšnega kot si, ter se imaš rad, lahko isto pričakuješ o ostalih. Sprejetje svoje spolne usmerjenosti, pa gotovo veliko prispeva tudi k pozitivni samopodobi, ki je zelo pomembna pri socialnih stikih in ti na splošno omogoča bolj kvalitetno življenje.

[ImJustSaying]

Jaz osebno nisem bil najprej BI pol pa GEJ. Začutil sem pa potrebo po moški bližini (in seksu) kot vsak normalen najstnik (nekje med 13 in 15 letom). Sprva, v ranem mladostništvu (med 10 in 14 letom) sem bolj gledal punce, vendar ne na seksualen način (normalno), ampak pač, simpatije in to. Potem pa nekje, ko sem prestopil v srednjo šolo oz. kako leto prej (pri 14. 15. letu) začutil, da je moška bližina/ljubezen to, kar si želim.

No, kot lahko tukaj berem, je večini bilo težko sebe sprejet kot geja. Jaz z tem nisem imel takih težav, sem pač gej, ne prvi in ne zadnji na tem planetu. Veliko težje je bilo to priznati mojim bližnjim. Za zdaj ve zame 5 oseb, da sem to, kar sem. In od vseh sem dobil pozitivni odziv. Najbolj pomembno seveda, od mame (oče še ne ve).Zelo rad pa bi razkril tudi to mmoji okolici, ampak si za zdaj ne upam. Nekako se mi zdi da bi bilo lažje v dvoje. Torej da si najdem kakega partnerja. Pa ne partnerja za eno noč, ampak partnerja, katerega bom spoštoval in on mene... ga ljubil in mi bo on vračal ljubezen. Take zveze za mesec dva ali pol leta me ne mikajo, ker za sabo prilečejo le trplenje in solze. Torej prvič si želim najt partnerja (ne lih princa na belem konju) in potem vse ostalo. Ker ljubezen lahko premaga vse .

Aja. In tista zgodba od "belokranjca" se me je res dotaknila. Lepša zgodba (RESNIČNA) od velike veline vseh filmskih zgod nagrajenih z oskarji. Tudi jaz bi rad spoznal kako tako osebo, kot on. Da bom ljubil in bom ljubil (in ne za en mesec). imejte se radi. Pa pogumno iz omare, kdor še ni to storil (saj jaz sem tud sam na pol iz nje prišel, heh )

[Quechua]

Mislim, da je bil to kar proces, ki ni zahteval nobenega sprijaznjenja, pač pa je homoseksualnost bila del mene od nekdaj. Je pač tako, da vsekakor večkrat pomisliš, kako bi bilo recimo enostavno, če bi bil "normalen" in oh in sploh, po drugi strani pa ne vem, če bi menjal. Sem kar sem, imam se fajn in potegnil bom maksimum od časa, ki mi je namenjen na našem lepem planetu!

[MrX]

Jaz sem sprejel samega sebe šele pred kratkim in sem zelo vesel, da se je to zgodilo, saj se je kakovost mojega življenja bistveno izboljšala! Mislim, da sem preživel kar desetletje skoraj popolnoma odtujen od svoje duše in deloval po principu stroja... šola, faks, služba, dodatna izobraževanja... in si nisem dovolil, da bi karkoli čutil ali razmišljal o svojem zasebnem življenju. Vendar, ko se človek pogleda v ogledalo, v oči, in ne prepozna več samega sebe, je to zelo močan znak, da nekaj ni v redu in da je potrebno nekaj spremeniti. Je res, da sem rabil ogromno časa, sam proces je bil zelo dolg, vendar v določenem trenutku je bilo vse kristalno jasno in sem končno svobodno zadihal.

[mešanček]

Daleč od tega, da ne bi bil sprijaznjen s svojo spolno usmerjenostjo. Je pomemben del mene in je ne dam za nič na svetu Itak pa ni bilo vedno tako... No, zdaj že nekaj časa je Ampak! Pridejo trenutki, ko se ravno zaradi svoje privlačnosti do luškanih moških počutim oddaljen od ostalih heteroseksualnih ljudi in ta občutek zna bit zelo neprijeten. Čeprav vem, da je drugačnost dar , pa je v teh trenutkih tud breme...

[mucek1993]

Od začetka pubertete, ko opaziš da postajaš odrasel fant oz. moški se s to temo nisem ukvarjal ker je sploh nisem zaznal Občasno mi je bilo čudno to, da se mi nobena punca ni padla v oči, tudi največja lepotica na šoli. In glej ga zlomka, vse bolj so se pojavljale fantazije in simpatije do sošolcev in ostalih moških v moji bližini.
Na začetku srednje šole sem o tem razmišljal vedno bolj, a nikoli si nisem direkt postavil vprašanja! Potem pa je prišlo zame zelo težko obdobje, padel sem letnik, prišel v novi razred, izguba starih sošolcev, novo okolje... Bilo je kar hudo, zapadel sem v depresijo za katero je bilo do neke mere krivo tudi to, da me je mučilo nekaj notranjega. Ko se je stanje počasi popravilo, sem povedal eni prijateljici, nakar sem hotel še drugi. Toda kot za šalo mi je tisti večer, ko sem ji nameraval povedati, 5 minut pred trenutkom resnice postavila vprašanje:''SI TI GEJ?'' Sledilo je par trenutkov, nato sem priznal! In od takrat sem postal čisto drugi človek, osebnostno sem zrasel, ne oziram se več na negativne komentarje o naši skupnosti...Par prijateljev sem ''po ovinkih'' že vprašal kaj si mislijo o družinskem zakoniku, pa kaj si mislijo o lejzbikah in gejih, seveda vedno na tako finto, recimo da mi je prijateljica povedala da je lejzbika in se boji reakcije svoje družine.
Občasno še pride moment ko sam sebe sprašujem, če nebi bilo boljše da nebi bil tak kot sem, ampak me hitro mine, saj se vedno nasmejim, če samo pomislim da bi bil poročen z žensko, oz bi z njo sploh kaj imel.
Edini veliki strah pa je ta, da se bojim pogledov mlajših punc, ker vedno mislim da se jim dopadem, in da me mogoče osvajajo. Težka situacija bi bila, če bi kakšno dekle začelo riniti vate, ti pisati sporočila. Naj ji v obraz poveš, da ne moreš biti z njo, ker si gej? Ampak nasploh lahko rečem da sem že čisto sprijaznjen sam s sabo, nekako me spreleti le takrat, ko kdo od sorodnikov reče, če že imam kako punco, ali pa ko fotr sprašuje če je ta ali ona naša nova snaha? mogoče bi lahko domov celo pripeljal tipa, saj bi za njega mislili da je prijatelj, za prijateljico pa da je punca no, bomo videli kako bo

[Omicron30]

Sam sem se že kmalu sprijaznil s tem, da sem gej. Kar se pa tiče mojega "comming out-a" pa je kar precej časa trajalo. Celih 27 let. A tudi to je že za mano. Ker sem mnenje, če se sami ne sprijaznimo sami s seboj, nas tudi okolica ne bo sprejela take kot smo. Kar se pa tiče glede mojega sprejemanja usmerjenosti, pa lahko rečem, da sem vesel kar sem. Če pa komu ni všeč to, je pač to njegov problem.

Prispevek uredil/a: Omicron30, 30 september 2012 - 22:44.

[jakec_n]

hmmm, pri meni je bilo tako, da sem vedel da so mi všeč fantje že tam od enega osmega razreda OŠ, ko sem začel gledat gej porniče, ostali me pa sploh niso pritegnili. Nato pa je sledilo dooolgo obdobje zanikanja samega sebe (cela srednja šola in začetni letniki faxa), saj sem živel v taki družbi (kjer je bilo biti gej nekaj najbolj fuj), kjer je bilo tudi nekaj poskusov s puncami... letos sem se pa sprijaznil s tem kar sem in sem ponosen na to ... sicer coming-outa še ni bilo (vejo tri osebe zame), bo pa tudi še to prišlo enkrat v bodoče

[Kalejdoskop]

Sem prečital prvi post, zadnjega, pa potem vse še enkrat in še enkrat,... In sem se odločil, da v mozaiku teme, prispevam še sam svoj kamenček.

Zanimivo, kako smo si ljudje različni in konec koncev je tudi prav tako. Se mi pa ob prebiranju teme znova in znova postavlja vprašanje, pravzaprav si ga v svojih mislih tudi sam pogosto zastavljam: »zakaj bi z informacijo o moji spolni usmerjenosti moral seznanjati kogarkoli iz svoje okolice, bližine? Zakaj?« 

 

MOJE MNENJE JE, da ljudje prihajamo iz različnih okolij, z različnimi privzgojenimi vzorci, ki so nam hočeš, nočeš položene v zibelko, obremenjeni smo z vsemogočimi tuzemeljskimi in zunajzemeljskimi problemi, zakaj za Boga svetega, bi jaz sedaj vse te ljudi obremenjeval še s svojo spolno usmerjenostjo? Zakaj bi moral tvegati obrekovanje, zasmehovanje, nezaželene poglede, srd, morda celo jezo, se dajati ljudem v zobe, postavljati pred dejstvo svoje starše, brate, sestre, prijatelje, sodelavce? Težko verjamem tistim fantom in dekletom, ki trdijo, da ti ob »izstopu iz omare« odpade breme. Hočeš nočeš boš to breme drugačnosti vedno nosil na svojem hrbtu in vedno ti bo dajalo dodatno težo, ki se bo včasih prenašala težje, včasih lažje. Ampak prenašala se pa bo. To pa zagotovo! Od vsakega posameznika je odvisno edino to, kako si bo to breme prerazporedil po svojem životu, med pohodom na poti življenja. Oky, obstaja rešitev, da zamenjaš okolje in se preseliš nekam v popolnoma izolirano gay skupnost, med vse enako misleče, ki so popolnoma izolirani od doline Šentflorjanske. Toda kje pa je to? V Ameriki, Angliji, Rusiji, Avstraliji, kamor se je že preselilo veliko fantov za katere vem, da so gayi, pa se o tem še nobeden ni pohvalil.

Če sem se že sam sprijaznil s tem, kaj sem in zaradi tega živim srečno, morda celo notranje »bogatejše«, kot tisti, ki so usmerjeni heteroseksualno, potem je to to. Saj končno se tudi oni ne hvalijo, na prvo žogo, da so heteroseksualni. In če to svojo »drugačnost« lahko podeliš z enako mislečim, si morda finančno neodvisen, potem je potrebno samo uživati življenje, biti zgleden državljan, redno plačevati davke in položnice, uživati v zdravju in ljubezni vsak dan, ki ti je podarjen in predvsem ne obremenjevati okolice s tem kaj sem.

 

Sam delam v prosveti, kjer bi že po defaultu morali biti strpni do drugače mislecih, drugače usmerjenih. Pa mislite da so? Vse to je samo maska. Za trenutek, ko so v stiku z nekom, za katerega se ve, da je drugače spolno usmerjen že, potem v zakulisju pa poslušam komentarje, kako je bil ta trapasto oblečen, kako ima negovano obrazno kožo, kot pička, kako smešno govori, kakšne kretnje izvaja med pogovorom, kako pičkasto hodi, kako more tak tip sexati, če ga ni nič v hlačah, poglej hodi, kot da ima tiča v riti, ipd., ipd., ipd. Sami negativni komentarji, že najdejo nekaj, samo tisti komentarji ne, ki so zame najpomembnejši in sicer, kako je ta človek tudi in samo preprosto ČLOVEK. In čemu bi s svojim obnašanjem, s svojim outiranjem, sploh dajal komerkoli to možnost, da si o tem o meni beli glavo?!?

Moja zgodba je in bo verjetno od vseh vas še najbolj kompleksna. Sem namreč biseksualno usmerjen in ne morem si pač pomagati; všeč so mi tako moški, kot tudi ženske. Popolnoma enakovredno lahko uživam v spolnosti tako z njo, kot tudi z njim. In uživam. Imam to srečo, da sem preko enega zelo znanega foruma spoznal sorodno dušo, biseksualca, ki ima podoben življenjski vzorec, interese in želje. Je pa pot, do moje sreče trajala dolgo, dolgo, bila je obogatena s strmimi vzponi in globokimi padci, z mnogimi ovirami, obelodanjena tako z nevihtnimi oblaki kot mavričnimi oboki in naposled vendarle obsijana s soncem. Ki še vedno sije.

Izhajam iz podeželja, številne verne družine, kjer družinske vrednote nekaj pomenijo in štejejo. Pa vendar so v tem okolju uspeli vzgojiti »črno jagnje«, ki danes živi po svojem vzorcu, uspeva v svojem poklicu, uživa ugled in avtoriteto, ne da bi razen nekaj zares zaupljivih oseb vedelo za njegovo zgodbo. Sam delam v prosveti, moj partner je zdravnik, specializant,… Oba uspešna, zadovoljna, srečna, že dobri dve leti. Kaj bi si še želel drugega? Zakaj bi svoje sodelavce, slušatelje, družino in prijatelje sedaj obremenjeval še s tem, kaj sem? Z informacijo, ki je samo moja! Z dejstvom, ki je pomembno samo za moje življenje? Najino življenje. Zame je pomembno samo to, da sem notranje srečen, ker le tako svoje srečo, znanje in izkušnje lahko uspešno delim z drugimi, da sem pošten do sebe in okolice, ter da delam tako, da nikogar s svojim dejanji ne ogrožam, žalim, skratka jim delam tisto, kar sam ne bi želel, da bi oni počeli meni.

 

Na poti samopriznanja sem omenil strme klance in globoke prepade. In tudi nevihtne oblake. Tudi tiste najtemnejše in najtežje. V trenutkih najhujše krize sem si v dobi odraščanja, na podstrešju že iskal najboljšo lokacijo za obešanje, v garaži čakal na najboljšo priložnost za zastrupitev z monoksidom,… pa sem vseeno zmagal. Ja res je, tako hudo je to bilo. Zakaj? Preprosto zaradi družinskega in verskega vzorca, ki sta mi bila položena v zibelko. In to meni, zelo vzornemu fantu, vedno pripravljenemu pomagati, super odličnjaku, dobremu športniku, fantu obdanemu s številnimi prijateljicami in prijatelji, sinu, ki ga mame postavljajo za vzor! Tako superioren fant pa je vendar v sebi nosil veliko skrivnost, spoznanje, do katerega sem prišel tedaj, ko sem ugotovil, da lulček ni samo za lulati, pač pa da se da z njim tudi kaj zanimivega početi.
Sem pa ves čas v sebi bojeval bitko. In jo k sreči tudi uspešno izbojeval. Zmaga je nastopila v  trenutku, ko sem si nabavil računalnik, se z njim povezal v svet, si pridobil vse mogoče informacije, tudi navidezne prijatelje, si izmenjal mnenja in se preprosto sprejel. Takrat sem si tudi zamislil svoj življenjski vzorec, za katerega sem menil, da je unikaten, ko pa sem pred dvema letoma le našel sorodno dušo, sem le prišel do spoznanja, da pa vendarle ni tako unikaten, da na tem svetu še živi človek, ki mu lahko popolnoma zaupaš in ga brez skrbi lahko povabiš na pohod skozi življenje. S svojim »bremenom na hrbtu«, na poti življenja.

 

Pogumno fantje! Bodite to, kar ste in ne to, kar drugi pričakujejo od vas. Bodite srečni, da ste kar ste in poskušajte to srečo izžarevati v okolico! Samo to je pomembno. S kom ponoči ali podnevi spite pa, naj ostane samo v vas in tistemu, ki ga boste s svojo prijaznostjo, ljubeznijo in srečo osrečevali!  

[SladkeSkrivnosti]

Zanimivi pogledi, ki so me vsekakor motivirali, da še sam dodam svojo kapljico. Kapljico, ki je morda za oddtenek nekoliko bolj pesimistična. Tudi mene je začelo razganjati že zelo zgodaj, četudi smo v fantazijah, saj sem bil še premlad, da bi si te fantazije upal tudi uresničiti. Tudi okolje v katerem sem odraščal je bilo striktno hetero haravnano, do vseh "čudnih" tendenc (kakor so temu sami rekli), pa je večina imela zaničljiv in sovražen odnos. Tako sem po večini le fantaziral in se zabaval sam, a misli so mi vedno uhajale na "prepovedana polja". Nekega dne pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega in skrajno neprijetnega. Po končanem pouku (takrat sem hodil v večerno šolo) sem se skupaj s prijatelji vrnil domov, kjer sem pred odhodom v šolo imel svojo solo zabavo. Zaradi vsega dogajanja, ki ga je prinesel dan sem na omenjeno zabavo že pozabil in tako je eden izmed prijateljev našel moj dildo . Ob logično posmehljivi rekaciji, se je moj svet sesul v prah, saj si niakor nisem želel da bi moje skrivnost pricurljale na dan. Tako je bilo zgolj zaradi zaničljivega odnosa, ki ga je moj krog ljudi imel do homoseksualnosti. Po tem dogodku mi je bilo tako zelo nerodno in neprijetno, da sem se (na žalost) odločil, da sploh ne zapustim več svoje hiše. Zaprl sem se vase, prekinil sem stike, nehal sem hoditi v šolo in storil še celi kup neumnosti, da bi se zasčitil pred zbadljivimi, posmehljivimi in neokusnimi pripombami. Prav tako sem preklel vse svoje početje, si pričel očitati in zatirati svoje potrebe. Po določenem obdobju, sem se zopet vrnil med ljudi, a tokrat s prezirom do vsega drugačnega in "čudnega". Trudil sem se biti "normalen", imel številna razmerja s puncami, ki pa so se sej kot prej končala, kar sem bil preprosto bolj njim podoben , one pa so očitno potrebovale "deca", ki bo nosil hlače in ne "kiklice". Seveda malo parodiram, saj konec koncev nisem tako zelo poženščen, vsekakor pa s svojo čutnostjo, sentimentalnostjo in nežnostjo izstopam iz okvirčka, ki opredeljuje sodobno moškost. Svojo naravnanost sem tako skrival in preziral celo desetletje, a sedaj prihaja sama po sebi na dan. Vse skupaj je postalo že povsem očitno, le sam še nisem naredil tistega zadnjega koraka in vsam lepo v "fris" povedal: JA, GAY SEM!!! Ampak ok, v zadnjem obdobju se vedno bolj soočam z dejstvi, saj se po starem vzorcu stvari ne izidejo več. Imel sem tudi nekaj gay romanc, a moram reči, da z njim nisem bil ravno najbolj zadovoljen, saj so bile preveč površne in hitre, kar pa človeka pušča hladnega. Četudi se Slovenija vedno bolj obprila raznolikim pogledom, je spolost, še posebno drugačna, še vedno tabu. Tako še vedno velika večina igra po kopiti: Daš, ne daš, adijo. Osebno pa se vseeno nagibam bolj k prijateljstvu, komunikaciji, odkritosti, srčnosti, vrednotam itd. Menim, da je odnos, ki temelji tudi na neki določeni stopnji naklonjenosti, veliko bolj čaroben od tistih, ki temeljijo le na "praznenju". In tako se počasi premikam naprej. Spozanavam, raziskujem, berem sorodna razmišljanja in pogede, ob čemer sem prišel tudi do tega foruma...

[wonderland]

Na začetku sem bil depresiven ker niti nisem poznal izraza "gej" ali homo. Sem mislil da sem edini tak in bom sam celo življenje. Nisem se pa nikol trudil imeti kaj z ženskim spolom ali se prepričeval v kaj. Pač sm vidu da so mi všeč fantje...in to je blo to

[milkyway]

Zelo zanimivi komentarji! No da še jest povem mojo ˝zgodbo˝.
Od nekdaj so me zanimali fantje in se tudi ne spomnim, kdaj se je to začelo. Vendar sem vse to želel spremeniti in ˝načrtno˝ imel razmerja z dekleti. Seveda nič ni spremenilo dejstva da sem ˝drugačen˝ in zato sem se s tem želel sprijazniti. Kdaj sem se dokončno sprijaznil...? Pred dnevi ko sem našel ta forum in začel brati vaše komentarje in zgodbe.
Pač sem kar sem in močno upam, da me bodo tudi drugi sprejeli ko bo napočil čas, da izvejo (življensko) skrivnost.

[kvakavec]

Js s sprejemanjem svoje spolne usmerjenosti nimam problemov in mi je v bistvu prov všeč, da izstopam in nism tak kt večina. Je pa zanimiv, da mi dejansko čist dol visi, kaj si moji tastari misljo o tem. Js sm tak kt sm in se za njih ne mislm spreminjat, čeprou je to moja lastna družina. Šele k se bom outirou, bom zares vidu, a me bojo sprejel, al bojo vseen pokazal en nazadnjaški obraz (glede na to da včasih slišm besedo "peder" z negativnim prizvokom in me kr precej zmot). In če je homoseksualnost res ena taka grozna stvar, da bi me obsojal zarad tega al pa mi vsiljeval svoj mnenje, jih pa loh samo u kurac pošlem, ker s svojo spolno usmerjenostjo doma nikogar ne bi ogrožou al pa da bi koga obremenjevou. Itak sm skos tih in se o takih stvarih sploh ne pogovarjam z njimi, tko da nimajo mi kej težit, če že misljo.

[Fireman96]

No še bom jaz povedal svojo zgodbo. Pri meni se je zacelo vse skupaj ob koncu osnovne sole, ko smo se v telovadnici v garderobe preoblačili, sem sosolce večkrat pogledal v spodnjice( hehe, še dobro, da niso tega opazil). 

 

No seveda, pol je prišla srednja šola in sem bil v pričakovanju, da bom kakšno punco spoznal hehe... No sej sem jo samo sma bila dobra kolega kot sošolca.. Večkrat sem odšel, k njej na mamino domačijo, kjer sma vikende preživljala sama, dejansko spala sma v isti postelji in ni me mikalo, da bi sploh, kaj imel z njo.. Nevem kaj je ona pravila za mene. Pravil sem si, da sem bisexsualec in, da bom na koncu imel punco... Ja imel sem jo en teden pa sma se skregala, ker sem ugotovil, da to ni to, kar si jaz želim in seveda, grozno bi bilo, da bi zvedla, da sem gej.

 

 

Glede mojih izkušnjah z tipi sem prvič izgubil nedolznost s tipom pri 16 letih, pisala sma si preko enega gej portala, kar dobrega pol leta, nakar sma se dobila en petek zvečer okoli 23h in se odpeljala nekam na samo... kjer sma se predala užitkom hehe.

                Nato se do 18 leta nisem z nikomor dobil ali kaj druga... pol pa sem si zacel spet s tipi dopisovat, večinoma so bile avanturice, ceprav je bil moj namen, da si bom najdel resnega fanta... vendar se to ni zgodilo.

 

Glede moje druzine skrivam, seveda imam gej kolege večkrat se s kom dobim na pijači al pa grem s kom v savno.. skratka kolegi in moj sosed, k je trans( zivi kot fant ujet v ženskem telesu), njemu sem prvo zaupal in mi je full veliko pomenilo, da se lahko z nekom normalno pogovorim. Poiskal sem si tudi psihologa, ki razume mojo situacijo, jaz ne zelim, doma povedat, da sem gej, ker me je strah kako bodo reagirali, le psiholog zna povedat, kako je na stvari....

 

Sicer sem večkrat namignil, da ne bom imel punce in druzine ... hehe in so me ze vprašali če bom imel fanta in sem rekel, da hehe.... Mislim si da moji sumijo o meni samo me ne upajo vprašat,, ker jih je mogoče strah nevem....

 

Sem se tudi veliko presekiral v soli mi ni slo sanjal med urami pouka, nejevolja, depresija.... dobil sem tablete pa jih ne jemljem... moje počutje se počasi izboljšuje probam se ne več tako obremenjevat, koncal sem poklicno izobrazbo gastronom hotelir(smer kuhar), tako da me za prihodnost ni strah, čakam samo, da ko bom dobil sluzbo se bom lepo odselil stran od druzine in me ne bodo sprasevali nostop kam grem s kom grem kdaj pridem itd,... ker jih pocasi imam dovolj, da jih vse zanima.

 

In ja star bom 20 let, 28 decembra... In sem si nekak sprijaznil, da so mi fantje všeč, da me privlačijo... Če bi bil bil z punco bi bila neka krinka,k bi recimo kolegom pokazal ja jaz pa imam punco, sam mi res ni do tega.. Uzivam se samski stan, dokler ne spoznam pravega princa na belem konju

[bojchi]

Pozdravljeni!

 

Težko mi je spregovoriti in začeti pisati. Sploh ne morem verjeti, da sem danes zbral dovolj poguma.

 

Mislim, da sem že dolgo časa opažal, da me pogled na moško telo vznemiri, zasanja, vzburi... Če prav pomislim, me občutki spremljajo od osnovne šole. Nikoli o temu nisem upal govoriti s prijatelji ali starši. Vse od sredne šole pa do podiplomca sem vedno našel kakšen izgovor, da nisem niti razmišljal o spolnosti. Ker sem zelo aktiven človek, pogosto "nisem našel" časa, da bi si dovolil biti iskren, do sebe, do drugih. Tako sem se posvečal karieri in tiščal glavo v pesek. Zagotovo so bili tudi trenutki, dnevi, ko sem fantaziral in želel razumeti, kaj se dogaja.

 

Prav tako me okolica že čudno gleda, zakaj še nimam punce, otrok? Hm, le zakaj Nikoli me niso zares zanimale.

Verjetno so vsi okoli mene že od nekdaj slutili, pa me niso želeli prizemljiti?

Kljub temu, da počasi razumevam svojo naravno dano usmerjenost, no vsaj z biološke plati, sem šele pri 34 letih prišel do točke, ko si upam priznati, da sem gay.

 

 

Občudujem Vas ljudje, da ste nekateri že tako mladi bili sposobni priznati in živeti. Pred mano je še dolga pot, vem, ampak vsaj prvi korak je za mano. Sploh še nisem sposoben o temu govoriti s prijatelji.

 

Hvala Vam za vse poglede in deljenje osebnih izkušenj, saj so mi v tem depresivnem obdobju v veliko pomoč in moji rešitelji, bolj kot si mislite. Hvala...

 

LP iz Žalca.

[Quechua]

Bojchi, le pogumno. Vsi smo sli cez to. In tale forum lepo pomaga, ko vidis, da nisi sam.

[simbio]

Jaz sem že kot otrok vedel, da sem drugačen. Punce me relativno več kot za prijateljevanje niso zanimale. Kot najstnik sem bil zaljubljen v punco, ampak je pri tem ostalo. Moja edina izkušnja je s punco je bila, ko sem se kot 20 letnik odločil, da se dobim z neko punco na zmenku. In res sva se dobila in mi je med drugim zaupala, da je rokometašica (no ja je bila taka bolj možata in pri seb). Ko me je enkrat med pogovorom zagrabila k en dedc in me potegnila k sebi in me zalizala kot, da sem njen zadnji tip na tem svetu. Mislim komaj sem se odlepil od nje, ker me je toliko močno držala kot ne vem kaj. Med poljubljanjem mi zaupala, da je sama doma, ampak jaz sem našel izgovor in se je elegantno znebil... To je zaenkrat vsa izkušnja s puncami in po tej izkušnji mi nikoli padlo na glavo, da bi še karkoli probaval s puncami.
Pri mojih 23-ih sem povedal materi o svoji usmerjenosti. Bilo ji je težko in je premlevala, ampak navsezadnje mi je zaupala: "Da tistega, ki bom imel jaz rad ga bo imela tudi ona rada". S tem mi je marsikaj olajšala.
Da sem se čisto nehal obremenjevati kaj in kdo me bo s kom videl je bilo, ko sem imel 28 let. Danes brez sramu povem pri čem smo, ampak zaupam samo ljudem, ki jih imam rad in mi nekaj pomenijo.
Jaz se v druge ne vtikujem in isto pričakujem od drugih do mene.

[Knight_Rider]

Rad bi povedal svojo izkušnjo, ki je malo specifična v upanju, da bo komu koristila in mu ne bo potrebno vsega tega izkusiti na lastni koži. Prihajam iz okolja, kjer praktično vsi hodijo k maši in vsi vedo, kaj je za drugega najbolje in kako je treba živeti.

Glede na to, da sem hodil k maši že od zgodnjega otroštva in da sem preveč zaupal v resnico, ki so jo nam servirali, sem seveda imel zelo zmedeno predstavo o tem, kaj je narobe z mano, ker to, kar so povedali, ni bilo v skladu z mojimi željami. Ali bom živel kot se pričakuje ali pa bom šel v pekel. Skozi pekel sem že šel zaradi občutkov krivde in groze.

Naš župnik še ločencev ni hotel cerkveno pokopati. Ko je bilo glasovanje o družinskem zakoniku, je šel na UE in bil ves iz sebe, kako je videl, da ni 100% zavrnitev. Kakšen greh.

Potem je prišel še drugi župnik, seveda v skladu s tradicijo, še bolj zagnan. Ta je za razliko od prejšnjega celo izrekel besedo homoseksualci. Pred glasovanjem o drugem družinskem zakoniku, je jasno povedal, da je sveta dolžnost vsakega kristjana, da se izreče proti homoseksualcem. To je bila pika na i in od takrat nisem več prestopil praga cerkve.

Za popolno spremembo mišljenja in sprejetje takšnega kot sem seveda to ni bilo dovolj.

V našem okolju tudi ne poznam nobenega gaya. Vsaj odkritega ne. V šoli je sošolec pri predmetu spoznavanje družbe izjavil, da je bolje biti črnec kot gay. Takrat sem sploh prvič slišal za ta izraz. Tudi med kolegi ni nikoli nanesla debata na to. Tudi dvomim, da bi si komu to upal priznati. Da me privlačijo fantje, pa mi je bilo jasno že od malega. Če sem šel na kak izlet s starši ali šolo, sem si tam, kjer mi je bilo najbolj lepo, rekel, sem bom pa prišel s svojim fantom. Ali pa misel, da leživa s fantom kje na osamljeni plaži. Tudi na izven me ni nihče prepoznal. Po hobijih in interesih pa še manj, ki so tipično fantovski.

Mogoče je tudi bolje, saj ti nobeden drugi ne more dati tega, da se sprejmeš. To se je zgodilo šele sedaj, ko sem sam razčistil in prišel do sklepa, da je potrebno najprej imeti sebe rad, da te bodo tudi drugi sprejeli. Občutek krivde vedno izvira iz tega, ker smo prekršili lastna prepričanja in nobena druga, kaj šele kaka božja pravila. Ni pomembno, kaj si drugi mislijo o nas. Ni lepšega kot biti v miru s samim seboj. Tega ti ne more dati nobeden drug in nobena zunanja okoliščina. Šteje le usklajenost s sabo. Šele potem lahko gremo naprej in iščemo usklajenost z drugimi. Slabo se počutimo, če sta želja in prepričanje različna. Na tem svetu smo za to, da se imamo lepo. Nič ni prav ali narobe. Lahko pa je primerno ali neprimerno za nas. Delamo naj tako kot čudimo, da je prav. Ne krivimo ostalih. Ko si prepričan v svojo usmerjenost ne potrebuješ potrditve od drugih. Najti je potrebno hvaležnost zase in šele nato priti skupaj z drugim. Svet ponuja dovolj raznolikosti, da lahko vsak dobi to, kar želi. Ljubezen pa res ne more biti greh

[milkyway]

Waaaaww!! Kako podobna je moja izkušnja. Včasih v cerkev vsako nedeljo. Vas polna ljudi ki vedo vse povedati o ostalih in kontrolirati življenja vaščano. Oba referenduma strogo proti. Zato sem skenslal cerkev (ne vere). +Spakiral kufre in spokal iz vasi.
Ko sem sprejel sebe sem naredil ogromen korak naprej. Starši in sorodniki so ob mojem outiranju skupaj z mano pogumno stopili še en korak naprej.
No s podobnim stavkom ki si ga navedel na koncu je reagirala tudi moja teta. Ljubezni pa res ne smeš braniti.

[Ravens]

Ojoj, Knight_Rider, res se ne hecam, ampak sem moral dvakrat pogledati datum pisanja tvoje objave. Ker tole je pa... Bravo za tvojo odločitev, da si se odrekel cerkvi. Pri meni bi kakšen pameten župni še fasal kakšen neprijeten plaz, odvisno od razpoloženja.   

[Knight_Rider]

Bom prevzel odgovornost kar nase, ker sem poslušal druge in ne sebe. Draga lekcija.

[izgubljen]

Še nekaj bom pa jaz dodal.

Da me moški mikajo sem spoznal okoli leta 2002, ko so zmagale Sestre, pa so imele zanimiv videospot, pa so mi tisti moški zdeli lepi. Potem sem to nosil v sebi, čeprav še nisem vedel kaj to pomeni. O istospolnosti se doma ni govorilo. Komaj v osnovni šoli sem prek zbadljivk do mene zvedel, kaj pomeni biti peder oz. drugačen, nevem kako so lahko otroci tako nesramni (posebno šosolci). To me čisto socialno zaprlo in nehal sem verjet ljudem, ker se pričakoval, da ko me spoznajo me bodo zafrkavali. Tolažbo sem iskal v knjigah in učenju, zato sem bil na koncu odličnjak z največ diplomami s tekmovanj. Srednjo šolo sem šel skozi brez da bi imel kaj kontaktov ali prijateljev, izgubljen v iskanju samega sebe.

Komaj na faksu mi je prižgala luč kolegica(kasneje prijateljica in najboljša lejzbika), s katero sem ime maratonske pogovore o spolni usmerjenosti in pomagala, da sem si sebi priznal, kod sem. Pa še na metelkovo me zvekla, naj spoznam ljudi. Kasneje mi je stala v strani, ko sem outiral. Potem je vse šlo samo navzgor.

Lahko sem srečen, da imam tako prijateljico. 

Izgubljen se je našel!

 

 

[jotopijo1]

Mojo pot odkrivanja spolne identitete bi le stežka označili kot slednjo. Na njej se moje dojemanje sebe ni spreminjalo, se pa je spreminjalo moje dojemanje sveta. Že kot otrok sem namreč doživljal prve ljubezni do fantov, čeprav jih takrat še nisem tako imenoval, ker takrat svetu še nisem nadeval oznak in sem vse sprejemal kot samoumevno. Te ljubezni so zavzemale obliko domišljiskih prizorov, v katerih sem predmete svojih navez negoval, ko so bili poškodovani, žalostni, poraženi... Predvsem so v teh vlogah nastopali fantje iz risank in filmov: Ash Ketchum, Tai iz Digimon, Luke Skywalker... bilo pa je tudi nekaj resničnih sovrstnikov. Pozneje, v zadnjih letih osnovme šole, sem v garderobi opazoval fante, kako se preoblačijo, pornografijo pa sem vedno gledal gejevsko. Pravzaprav lahko s ponosom rečem, da v življenju še nisem videl straight porniča. Ko so na ekskurzijah to počeli drugi fantje, sem se izgovarjal, da je seks v njih samo šport, ne ljubezen. Ženskega telesa tudi nisem skoraj nikdar risal, češ da kot fant bolje poznam moško telo in da nočem bit nespodoben do žensk.

Zavedanje, da me privlačijo samo famtje je bilo tako ves čas prisotno, kar pa ne pomeni, da si nisem želel, da bi bilo drugače. Vzgojen sem bil v krščanski veri, ta pa postavlja svoje temelje v družino. Na tak ali drugačen način se je v meni naselilo prepričanje, da so to le aprevržene težnje, ki se jih mora človek vzdržati. Po zaslugi sošolca, ki se je kasneje izkazal za geja, sem si v glavo ucepil, da vsi fantje čutijo tako in da se to s koncem pubrtete spremeni. Z bogom sem sprejel dogovor; počakal bom do 24. leta in če se do takrat nič ne spremeni, bom šel za duhovnika.

V gimnaziji je moja zgodba vstopila v 3. dejanje - razplet. Moja retorika takrat je bila zelo homofobna, moja vera v krščanske vrednote močna. Prva pomembna prelomnica je bilo outiranje prej omenjenega fanta. S tem je homoseksualnost postala nekaj realnega, otipljivega, bližnjega in ne le izmišljotina sprevrženih američanov. Druga je bila ljubezen do fanta, po jakosti večja od česarkoli, kar sem do tedaj občutil. Njen pomen ni v nekem novem spoznanju, ki bi ga prinašala, ampak v razkolu, ki ga je vnesla vame. Želel sem si, da bi se uresničila in hkrati da ne bi bil gay. Molil sem k bogu, da bi me ta fant ljubil in hkrati da ne bi bil gej. Na koncu sem zaradi tega uničil prijateljstvo, kar me je potisnilo v več mesecev bolečine, ki bi jih brez težav imenoval za najhujše v mojem življenju. Produkt slednjih je bilo naslednje razmišljanje. "Če me je bog ustvaril po svoji volji in me naredil geja, zakaj bi homoseksualnost proglasil za greh?"

Moja pot se je končala, ko sem se vprašal: "Če sem homoseksualnost proglasil za sprejemljivo, biblija pa temu nasprotuje, potem če že je bog, to ni biblijski bog," in sem boga odstranil iz enačbe.