81 odgovorov v tej temi

[veljko]

Motiv za to temo sem dobil pri objemih.

Zanima me, kaj si vi mislite o ljudeh, ki imajo navado, da se sogovornika dotikajo, ko držijo neko razlago. Sam poznam namreč kar precej takih, da prijemajo med govorjenjem za roko, ali pogladijo po hrbtu, laseh. Če sedijo blizu, se včasih mimogrede dotaknejo tudi stegna...
Menim, da se lahko dotiki tistim, ki jih niso navajeni, zdijo celo intimni, čeravno so povsem spontano izvedeni.

Kaj pa vi menite?

[jmuminov80]

Men gre to blazno na živce, da se te nekdo dotika ....

[Donvita]

Nasplošno tega ne maram. Govorit z rokami-je eno, govorit z dotiki-je drugo. Oziroma je odvisno; KDO, kje, kdaj in kako.

[Fitz]

Odvisno od človeka. Če koga poznam in vem da to skoz dela, in da ne misli nič intimnega, pol vem kaj je na stvari. Drugače pa ja, čudno in moteče zna biti.

[Rain]

Dotikanje je zame definitivno poseg v moj bubble space, in ga pri ljudeh, ki mi niso res zelo blizu, ne prenesem. Spontano ali ne, v meni avtomatično aktivira signal za umik (ali zamrznitev ). Tako vedenje v najboljšem primeru pomeni, da človek nima občutka za to, kdaj nekoga spravlja v nelagodje..., in ga športno prenašam le, kadar mi kakšna stara mamca kaj predava ali jamra v čakalnici pri zdravniku.

[simple]

Jaz pa že instinktivno sežem po ramenih/roki sogovornika/ice in ga/jo potrepljam. Pa to ni priučeno, ampak se zgodi spontano. Če mi neka oseba pozitivno deluje, sploh ne razmišljam in vzpostavim fizični kontakt. Osebe, ki so mi antipatične ali me nekaj moti na njih, takrat pa imam nekako roke pri sebi. S tem tudi neverbalno pokažem, kdaj in katero osebo spuščam v svoj intimni prostor.

[kanji]

Meni je zelo všeč, če se me kdo, ki ga dobro poznam dotika, čeprav se jaz težko pripravim do tega, da bi se dotikal kogarkoli. Sicer pa mi zagotovo ne bi bilo všeč, če bi mi človek, ki ga ne poznam ... recimo zavarovalnški agent, dal svojo roko na mojo. Me je pa tudi zelo motlio, ko mi je inštruktor (avtošola) med vožnjo dal svojo roko na moje koleno.

[blazek]

Dotikanje je zame definitivno poseg v moj bubble space, in ga pri ljudeh, ki mi niso res zelo blizu, ne prenesem. Spontano ali ne, v meni avtomatično aktivira signal za umik (ali zamrznitev ). Tako vedenje v najboljšem primeru pomeni, da človek nima občutka za to, kdaj nekoga spravlja v nelagodje..., in ga športno prenašam le, kadar mi kakšna stara mamca kaj predava ali jamra v čakalnici pri zdravniku.

Se podpišem pod to. Čeprav je odvisno od osebe kako se z jo ujamem. Pri nekomu ki mi je blizu, me to ne moti. Drugo je pri neznancih ali nekomu, ki ima tak način komunikacije.

Prispevek uredil/a: blazek, 13 september 2010 - 06:47.

[klarca87]

Ponavadi me najprej zmoti, ce pa ta oseba to vedno pocne, mi postane samoumevno in temu ne namenjam vec posebne pozornosti. Odvisno pa tudo kdo je ta oseba in v kaksnem odnosu sva.

[eidoJ]

Jaz se dotikam osebe, s katero se pogovarjam, to se zgodi spontano, npr. če je kaj smešno ali "šokantno". Z dotikanjem ne pretiravam, ker sem pa opazila, da ljudje tega niso vajeni in tudi meni je kdaj neprijetno, če je to oseba, ki je ne poznam dobro ali pa sploh ne ali pa oseba, ki je ne maram. Zmerna količna dotikanja, recimo, da enkrat na 5-10 minut, je sprejemljiva.

[svetnica]

Poskušam razumeti, da smo medsebojno lahko tudi zelo različni, ampak "spontanega" / pretiranega dotikanja resnično ne maram in sama tega nikoli ne počnem. Verjetno bi mi - vsaj kar se tiče osebnega in intimnega prostora - kakšen srednji vek še najbolj sedel.

[Bebironchek]

Načeloma mi je všeč, če se gre za osebo ki jo poznaš, oziroma spoznavaš. Ampak pod pogojem, da so dotiki res le prijateljski.
Ker se nerad obremenjujem kako daleč lahko grem v pogovoru in kje so meje zasebnosti, mi pomaga, če me sogovornik na tak način pomiri in nakaže, da je vse ok.

Sam tega sicer ne počnem, razen s prijatelji pa res pogosto. Včasih spontano dregnem nos, jih čoham po glavi, ali pa masiram dlan med pogovorom. Ne vem, večina se jih je temu že kar privadila in jim je všeč, mene pa tudi ne skrbi preveč, če komu izpade čudaško, hehe.

[fantek_4_u]

Hmm dotikanje. Iskreno povedano, če se me med pogovorom dotika oseba, ki jo slabo poznam, me moti. Zelo moti, ponavadi se odmaknem. Imam neko polje zasebnosti v katerega lahko vstopajo osebe, ki jih dokaj dobro poznam in jim zaupam. Pa še to vedno ne pomeni, da mi ugaja, če me dober prijatelj boža po rami kadar mi nekaj razlaga. Tudi sam se prijateljev in znancev nerad dotikam. Včasih me moti že, če nekje strnjeno sedimo skupaj... tak pač sem.
Če pa ima neka oseba dostop, do polja intimnosti, pa lahko počne z mano kar hoče (sem zelo občutljiv na dotike)

[KasKaY]

Ne maram, da se me kdo dotika med pogovorom brez pravega razloga Kakor ste že predhodniki povedali, obstaja polje zasebnosti in če se ta prekorači se počutim neprijetno. Razumem pa, da oseba, ki to počne to naredi čisto nezavedno in tako lažje "naveže" pogovor.

[Mandy]

Se strinjam s predhodniki. Meni dotik pomeni poseg v intimo. Če se me dotakne nekdo med pogovorom tako čisto spontano, mi je neprijetno in se umaknem. Tudi če je to znanec ali pa prijatelj - še vedno se počutim, da mi vdira v moj osebni prostor.

[simple]

Se mi zdi, da je ta strah ali neprijeten občutek ob prijateljskem fizičnem kontaktu kar značilen za slovensko družbo. Iz tujine imam čisto drugačne izkušnje. Je to nekaj povsem običajnega.

[zero]

Se strinjam da je ta zadržanost do dotika kar značilna za slovensko družbo. Mene zmoti dotik popolnega neznanca, kar tudi pokažem.
Znanci, me ne moti, prijatelji pa sploh ne, celo vesel sem. Jaz pa tudi dotikam, seveda tiste ki jih poznam.

[provokatorka]

Tudi jaz ne maram dotikov neznanih ljudi ali ljudi, ki sem jih pravkar spoznala. Vem, da nekateri radi tolčejo po ramah, stojijo čisto blizu in skušajo ustvariti neko prijateljsko in intimno vzdušje, ampak tega ne maram.

Izjema so prijateljice, ki jih poznam že dolga leta. Vsak od nas ima okrog sebe neko intimno področje in od drugih ljudi ni najbolj vljudno, da silijo vanj, če si tega sam ne želiš. Jaz tega ne počnem nikomur.

[sonček]

Ne maram dotikov od neznancev ali oseb, ki mi niso všeč. s tem me samo odbijajo. če pa se me dotaknejo prijatelji, me ne moti, ker se kdaj pa kdaj tudi jaz spontano dotaknem njih.

[kathe13]

tudi mene moti dotikanje ljudi, ki se le poznmo prijatelje pa rada objamem sploh, če potrebujem objem, paše

[Amelie]

Fizičnim kontaktom se ponavadi izogibam, četudi osebo poznam že daljše časovno obdobje. Enostavno neprijetno se počutim. Dotik mi pomeni neko nadgradnjo odnosa, čeprav prijateljskega, in zaenkrat še nikomur ne zaupam do te mere, da bi se zgodil spontano. Na srečo je večina oseb, s katerimi preživljam čas, že navajenih da imam širši osebni prostor in nižji prag tolerance. Je pa to zelo nepraktično, ko spoznavam nove ljudi, ker večina misli da se ne želim družiti z njimi, če odklonim objem.

[matjaz]

Jaz delujem ful zaprto in ne objemam ljudi, ker me je vedno strah, kako bodo reagirali. Vedno počakam, da me druga oseba objame in z veseljem objamem pol njega/njo nazaj. Isto tudi pri ljudeh, ki jih poznam.

Torej - zelo sem vesel kakega objema, vendar pa ponavadi nisem pobudnik.

[TheMr]

Jaz sem pri ljudeh, s katerimi se res dobro poznam in razumem + vem, da jih ne moti objemanje (prijateljice, starši ipd) vedno pobudnik objemanja, ker se mi to zdi nekako zelo lepo dejanje. Jaz, ko dobim objem od nekoga mi ta objem polepša trenutek - zakaj ga torej jaz nebi drugim polepšal?!
Nekdo (sorry, nisem si zapomnil vzdevka) ima zalo lepo napisano: A hug is the shortest distance between friends Točno tako!

[Zenny]

Ljubim objeme. I'm a hugging machineeee.

Včasih se mi zdi, da imam prav fizično potrebo po tem, da me kdo objame.

[Davy]

Hendšejk, ja, a vseeno mi ni v navadi stiskati rok prijatelju vsakič, ko ga vidim - "živijo!" je čisto dovolj. Objemi pa pripadajo le redkim ljudem.