Težka in resna tema, ni kaj.
Ampak vredna debate.
Naj najprej odgovorim za 'ženskina' vprašanja ... Če bi mene nekdo na smrtni postelji prosil, naj mu/ji pomagam umreti, tega (
verjetno, nisem pa zares prepričana, dokler zares tega ne doživim - sem se namreč že vse prevečkrat uštela pri nekakšnem lastnem teoretiziranju in moraliziranju) ne bi mogla narediti (
ne zaradi nekakšnih prepričanj, ampak zato, ker - kolikor se poznam - bi me to potem resnično morilo; kdo sem jaz, da lahko jemljem življenje nekomu? Če bi bilo z osebo res hudo in res ne bi šlo drugače, bi verjetno morala prositi nekoga tretjega ...).
Če bi bila sama v takšnem položaju, pa spet nisem prepričana - kaj pa je ta "dostojanstvena smrt"? Zdi se mi namreč, da je takšna besedna zveza lahko prava past - nekateri menijo (menimo?), da je človek "vreden" le, če ima popoln nadzor nad svojim življenjem. Torej naj bi bilo
dostojanstvo neka relativna vrednota in bi postalo pravica, se pravi dolžnost, da zapustimo življenje takoj, ko prestopimo prag neuspeha, nezdružljivega z nadaljevanjem življenja?
Kaj jaz vem ... Naraven strah se mi zdi strah pred trpljenjem, bolečino in smrtjo. Razumem, da človek noče trpeti in da raje povzročimo smrt, kot pa sprejmemo njeno nepredvidljivost. Možnost izbire ... do neke mere pritrjujem. Ampak spet po drugi strani ...
Evtanazija po mojem mnenju premišljeno sproži smrt, da bi preprečila ali vsaj zabrisala trpljenje; odločujoča pa so verjetno merila namena in posledice, ne merila uporabljenih sredstev. Sprašujem se torej: če je namen npr. odpovedi zdravljenju in evtanazije enak, torej povzročiti smrt, ima potemtakem oboje enako težo? Res nisem dovolj modra ... Zdravstveno osebje je pač med drugim poklicano, da razločuje, do kod iti z zdravljenjem in kdaj se mu odpovedati, sicer bi lahko prihajalo do nespametnega vztrajanja. In med tema dvema skrajnostima "vsemogočne medicine", ki bi si prilaščala pravico do umora ali predpisovanja nepotrebnih oz. neustreznih zdravljenj, bi moralo obstajati dovolj prostora za zmerno, uravnovešeno medicino. Saj - ko bolnika ne moremo več pozdraviti, nam na srečo ostaneta še nega in spremljanje na vseh ravneh človeka (
ki po mojem mnenju ni samo telo - pa pustimo duhovno razsežnost in vzemimo bolj "dokazljive" elemente človeškega bitja, torej cone bitja, ki niso le telo, ampak razum, občutenja, zavedanje in tako naprej).
Ne vem ... zelo občutljiva tema ... Tudi sama sem že spremljala bolnika z rakom - enega do smrti, druga pa je -
hm, čudežno? - ozdravela. Prvi je res noro hudo trpel, vendar si kljub temu ni želel umreti. Do konca ne. Druga je na nek način sprejela, da pač lahko umre, potem pa je proti vsakemu upanju zdravnikov ozdravela (
danes je nekaj let od tega in ta ženska je medtem postala še mama 
).
Zdaj pa - po vsem tem nakladanju - res se težko opredelim, vendar
načeloma nisem za evtanazijo. Oz. sem morda za neko osebno možnost izbire, le ne vem, kako bi jo poimenovala (
čeprav bi - recimo temu tako - bila v nasprotju z nekimi mojimi splošnimi načeli, vendar ne vztrajam za vsako ceno pri konzervativnih prepričanjih, če gre za tako kočljive teme, ki jih je potrebno obravnavati z vso potrebno občutljivostjo ter z upoštevanjem vseh mogočih dejavnikov). Težko pa bi pristala na nekakšno vsesplošno "možnost izbire" - pojma nimam, na kakšen način bi morali definirati oz. na kakšen način bi morali formulirati uzakonjeno evtanazijo in kakšne vse "varovalke" bi morali vključiti v takšen zakon, da bi bil zame sprejemljiv.
Zakaj? Ne zato, ker ne bi želela olajšati trpljenja, ampak ker se mi zdi, da slutim, česa je sposoben človek. Če družba meni, da so umirajoči (bolni, pohabljeni, prizadeti ...) nekoristni in predragi, potem ... nočem sicer
preveč razmišljati, vendar je v človekovi zgodovini o tem bilo že zares veliko videnega in slišanega. Pa lahko Hitlerjeve načrte "čiste rase" (ali vsa Marxova in Engelsova mnenja o "odpadkih narodov", ki jih je treba uničiti, ker v zgodovinskem boju zaostajajo ...) mirno izpustimo ...
Sicer pa - roko na srce: tukaj lahko razpravljamo in pišemo, kako se zlorabe pač dogajajo; ampak verjetno bi na takšno "zlorabo" gledali presneto drugače, če bi šlo za koga od naših bližnjih ali celo za nas same, ki si morda ne bi želeli umreti, pa bi se nekdo tretji mimo nas odločil, da prekine moje življenje. In to ne nujno zato, ker tako presneto trpim, ampak ker sem morda predraga za državo, v breme bližnjim itd..
V resnici ne morem
natančno vedeti, dokler ne izkusim.
Prispevek uredil/a: svetnica, 08 november 2010 - 10:37.
. Ampak, ko je enkrat bolečina neznosna, ko samo vegetiraš, ko trpijo tudi drugi, ko te gledajo takšnega, ko samo preprosto čakaš na nedostojanstveno smrt... potem.. s težkim srcem, ampak ja - evtanazija. Res je pa tudi, da ni pomembno, da se samo jaz strinjam s tem. Tudi zdravnik se mora. Mislim, da ne bi bilo prav, da je dr. prisiljen to storiti zgolj po službeni dolžnosti. Naj najdejo nekoga, ki nima zadržkov. In mislim, da jih ne bi smel imeti. Verjamem, da je težko (isto velja, če bi me bližnji prosil za to), ampak če bolnik (bližnji) res, res, res trpi in si tega res, res, res želi in, če mu RES ni pomoči ... potem, ja, evtanazija. S težkim srcem, vendra je tako najbolje.
