131 odgovorov v tej temi

[provokatorka]

Hello,

bio - kapo dol pred tvojim zadnjim postom! :respect: :respect: :respect:

Lep pozdrav.

[Darth]

Spet plujem proti toku, vendar mislim, da bi moral biti vsak človek, ki malo premisli proti vsakršni obliki skrajševanja življenja. Sprašujete se kako naj bo življenje sveto, kako pa naj bo, če imamo vsi slab odnos do njega.

Poglejte, če bi začel temo ali ste za ali proti smrtni kazni, kaj bi se odločili; verjetno bi bili vsi proti njej. Tu pa ko je ista zadeva zavita v celofan druge barve ste pa za. Če je sporne prekinitev življenja..potem je nujno sporna vsaka oblika prekinitve. In jaz ne vidim razlike ali se to naredi s sekiro, štrikom, krampom, nožem, puško, bombo ali pa ima smrt podobo injekcije; rezultat je isti!!! Mrtvo telo, ki nima več možnosti, da je človek z vsemi svojimi dobrimi in slabimi stranmi!

Torej odločno zavračam ubijanje z injekcijam, kar se ponavadi smatra za evtanazijo.

Ker poglejte, kako hitro smo na temni strani sile. "Za uspeh naše družbe rabimo mlade močne ljudi brez problemov. Stari in bolni so nam samo v napoto, ne moremo gledati kako trpijo, dajmo jim skrajšati trpljenje s tem, da jih ubijemo! ".... a vam tole zveni kaj znano...verjetno bi se dalo v kakšnem Hitlerjevem govoru poiskat zelo podobne vrstice. Razumete, kaj vam hočem povedati: Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni!!
Ubijanje je najprimitivnejša oblika reševanja sporov in ljudje se radi hvalimo, kako smo napredovali, se pa še vedno za vsako figo pobijamo in ubijanje je metoda zveri! Samo zveri so boljše od ljudi, zver si nikoli ne želi umreti!
Glejte glavni problem temne strani (zla) je v tem, da nas prepriča, da je ni. A ona prav lepo počasi prodira v pore družbe milimeter za milimetrom in nam natika očala, skozi katera vidimo samo tisto, kar zlo hoče, da vidimo in ji kimamo. Poglejte dr. Mengele je bil vojni zločinec, sedaj pa delajo iste stvari pa se jim ploska. Zapirajo ljudi v koncentracijska taborišča in se jim pripenja medalje.


Življenje je sestavljeno iz več stvari in če znamo sprejemati vesele in lepe stvari, zakaj ne bi mogli slabih (tu je problem v pomanjkanju samozavesti in odločenosti).
Živimo svoje življenje! Pa čeprav bomo na koncu umirali počasi z bolečinami, samo spomnimo se takrat lepih trenutkov in povem vam ne bo vam žal živeti!


No jaz sem za naravno smrt, kar pomeni tudi to, da se človeku pusti normalno umreti, ko je čas za to, ne pa da se ga iztrasg iz občestva domačih, odvleče v bolnišnico in priključuje na milijon aparatov, ki itak ne morejo več obuditi izmučenega telesa. Ko je zdravljenje samo vzdrževanje življenskih funkcij.

Seveda se na tem mestu pojavi vprašanje, kaj zdaj narediti s človekom, ki je mlad pa že dve leti v komi leži na oddelku.
Tu je sedaj prašanje komisije, ki naj bi odločala o življenju in smrti, a se zavedate, kako težka zna biti odločitev o življenju in smrti?!

No dovolj zaenkrat!

Čepo pozdravljeni, pa ne se preveč razburjat!

Darth!

[kris20]

Recimo, da je evtanazija zakonsko urejena in:
- Je oseba, ki vam je zelo blizu, na smrtni postelji in zelo trpi. Prosi vas za svojo smrt in vi ste tisti, ki bi lahko odločili. Kaj bi storili?
- Ste se sami znašli v podobno brezupnem in brezizhodnem položaju. Bi prosili svoje bližnje in zdravnike, da vam pomagajo dostojanstveno zaključiti svoje življenje?

Se vam morda zdi samo načenjanje takšne teme sporno?

Morda je smiselno za začetek dodati, da (kolikor vem) ni bila evtanazija nikoli dovoljena (niti na Nizozemskem). Dovoljena je samo zdravniška pomoč pri umiranju. Evtanazija pomeni dobesedno ubijanje, to je velika razlika. Kakorkoli, da odgovorim na vprašanja:

(1) Storil ne bi nič. Nisem jaz tisti, ki sme odločati o življenju drugega. Edino ta oseba sme odločati. Pri čemer naj poudarim, da ne bi storil nikoli ničesar zoper celovitost življenja, kakršnokoli že je, četudi bi dobil prošnjo. Oba primera namreč govorita o osebah, ki so sposobne pogovora in razmišljanja. Pomoč pri umiranju takšnih ljudi zame ni pomoč, ampak prezgodnji zaključek življenja. Strinjam pa se, da smemo ljudi, katerih prognoza je smrt (v bližnji prihodnosti), zdraviti zgolj podporno (tj. lajšanje bolečin ipd.).
Vem tudi, da je kakovost življenja odločilen dejavnik pri takšnih odločitvah. Kakor hitro človek namreč preide v neko vegetativno stanje, kjer ni odzivanja, ni misli, ni dojemanja okolice, se sme ugotoviti, da je prognoza jasna in da je prihodnost takšnega človeka zelo nevredna človeka. V tem primeru se strinjam, da lahko prekinemo z aktivnim zdravljenjem in dopustimo naravni tok dogodkov, ki večinoma sam konča to trpljenje.

(2)Zares težko vprašanje. Pri moji trenutni polni zavesti in opravilni sposobnosti ter fizično-psihično popolnonem zdravju trdim, da za to ne bi prosil. Sem bojevniški tip človeka. Ampak, kot sem dejal, to lahko govorim pri popolnem zdravju; ne morem pa tega enako trditi za stanja, ki so opisana (čeprav upam, da se bom takrat tudi razsodno odločil). Torej odgovor je NE, ne bi prosil.

Na vsak način ne bi želel nikoli sodelovati pri procesu dajanja pomoči pri umiranju. Tako kot pravico do splava pojmujem tudi pravico do razpolaganja z lastnim življenjem kot neodtujljivo, vendar si tukaj jemljem pravico svobode vesti. Čeprav spoštujem odločitve za splav in pomoči pri umiranju, ne morem in ne želim sodelovati pri njihovem izvajanju (zato sem odgovoril na anketo z NE).

Menim, da je v naši družbi premalo govora o smrti in bolezni. Še zmeraj sta to dva tabuja, ki bi jih morali premagati. Pogovor zmeraj pomaga. Za konec še misel: Dodajmo življenje dnevom, ne dni življenju.

[Immortal]

Nekdo, ki leži na smrtni postelji, najbrž ne leži tam zato, ker bi se mu tako dobro godilo in bi zaradi tega vsedobrega želel umreti. :idea: Zelo verjetno je, da po kaki težki bolezni ne more okrevati oz. so bolečine prehude in roko na srce, če ga z nobenim spodbujanjem ne morem spodbuditi k drugačnemu razmišljanju ali mu/ji vcepiti pozitivnih misli, lahko samo nemočno opazujem to agonijo. In nikomur ni lahko gledati mučenje človeka, ki ti je zelo blizu. Seveda obstaja ene par odstotkov možnosti, da bo človek po 5, 10 letih še živ - ampak, ali je mar to življenje? Živeti, pa vendar ne živeti, vsaj ne tako, kot bi si tisti sam želel? Vztrajati na vsak način ... životariti? Vegetirati? Ali naj raje naredim piko.

Ob tem bi se mi trgalo srce, spopadala bi se z notranjimi viharji, ampak zelo verjetno bi se na koncu odločila za to, kar si moja ljubljena oseba želi in NI le plod jamranj in morda nizkega praga bolečine.

Prej bi poiskusila prav vse možnosti, ki bi mi padle na pamet (pa ne samo meni), da poskusim življenje te osebe spremeniti/izboljšati ... Ali sem sebična, če želim ljubljeno osebo kljub njenemu počutju, doživljanju, mučenju obdržati pri življenju samo zato, da se meni SAMI ne bi bilo treba soočiti z njenim odhodom. Prepričana sem, da ja.

Nisem v njeni koži, lahko samo domnevam, kako se počuti in podaljševati agonijo zavoljo tega, ker sem sama PREPRIČANA, si domišljam, da imam bolj prav kot ona sama. Ja, v tem primeru sem ZA, da poslušam mnenje te osebe (ob izklučitvi vseh drugih stanj, npr. delirija).

Ta primer je izjema. Saj so povsod. In evtanazijo/pomoč pri umiranju primerjat s katerikoli drugo obliko smrti je nefer. Ljubezen do bližnjega (agape) ali do drugega (v primeru smrtne/nesmrtne kazni) je miljone svetlobnih let daleč in na kraj pameti mi ne pade, da bi to enačila.

[ženska]

Samo eno vprašanje za vaju Darth in kris20:
- Koliko vama najbližjih je na obroke umiralo nekaj let?

(Meni jih je kar nekaj in zanesljivo vem, da sebi ne želim takšnega vegetiranja!)

[Tučičipačaki]

Videla sem svojca, ki je od raka oslepel, pisal na papir Prosim za smrtno injekcijo, privezan, da ni skočil skozi okno, rjovel vse noči cel mesec do smrti. Srce je močno in zdrži, sredstva proti bolecinam, morfij in pomirila pa v zadnjem stadiju ne delujejo več.

V takih primerih DA za evtanazijo, pa ne zame, zato da bi se lahko pomirila, češ zdaj pa je rešen, ampak zanj, v preprečitev nadalnje agonije, kjer je edina možna razrešitev smrt.
NE za evtanazijo se mi zdi sebično mišljenje.
Ni pa vedno tako hudo, odvisno je od vrste bolezni, npr. če človek pade v komo in bolezen napreduje, on pa se ne zbudi več, bi še pomišljala. Nekaj drugega pa je njegovo glasno in jasno zahtevanje hitre smrti v neprestani agoniji.

[kris20]

Samo eno vprašanje za vaju Darth in kris20:
- Koliko vama najbližjih je na obroke umiralo nekaj let?

Odgovor:
Imel sem to (ne)srečo, da se je dedek kar nekaj let počasi poslavljal od tega sveta. Po naporni operaciji (ki ga je priklenila na posteljo) je začela najprej pešati volja, kasneje pa še razum. Tako da je na koncu bil le bled odsev svojega nekdanjega jaza. Res da je to nekaj kar let nazaj, morda je tudi to vzrok, da ni bilo nikoli dileme o izbiri življenja ali smrti.
Kasneje sem spremljal tudi očetovo botro, ki je na stara leta doživela pač klasične starostne spremembe in ki je nekaj dni, preden je bila prisiljena iti v dom upokojencev, doživela možgansko kap. Morda bo komu zanimiv podatek, da sem jaz bil zadnja oseba, ki se je pred tem odhodom z njo na žalost skregala. Tega spora nisva potem nikoli spravila s sveta (preprosto ni bila sposobna).
Doživljal sem tudi nekajmesečno umiranje maminega bratranca in strica, ker smo mi edini iz tega dela družine, ki živimo v Maribor, in smo zato pač bili redni obiskovalci in kontakt za zdravnike.

Kljub vsemu naštetemu (in čeprav o tej temi ravno zdaj razmišljam, sicer res samo, ob psu, ki že nekaj mesecev hira) še zmeraj trdim, da ne moram pristati na to, da bi razmišljal o tem, da bom namerno končal življenje drugega človeka (morda bom prišel pri psu do drugega zaključka ) Nikakor nisem imel nič proti, ko so gospo v ZDA pustili umreti (lansko leto ), ker ni imela več človeka vredno življenje. Vendar je to umiranje potekalo naravno, tako kot je naravna smrt rakastega človeka v zadnjem stadiju bolezni, ko le-te več ne zdravijo in lajšajo le bolečine ter ne začnejo z oživljanjem.

Vem, da ne bom nikoli podpiral odločitve za namerno smrt ali pomagal pri namerni smrti. Ne mislim pa tega mnenja nikomur vsiljevati, še manj prepričevati (kot to rad počnem drugje), ker je pravica do svobodnega razpolaganja s svojim življenjem temeljna in neodtujljiva. Kot takšna presega moje omejene človeške zmožnosti.

P.S.: Za vse, ki govorite o sebičnem NE. Kaj pa veste, kaj nekdo res želi? Vidite vegetativnemu človeku v misli? Veste, kaj hoče? Ali pač trpljenje ne sodi v KRASNI NOVI SVET? In ste se, morda sebično, odločili, da ga odstranite?

[toplifantek]

Tako kot človek je tudi pes živo bitje. Poročaj, kako boš ravnal. :shock: Ali boš ga gledal, kako trpi, ali pa mu boš pomagal rešiti ga trpljenja.

[kris20]

"Nič ni narobe, da pademo. Pomembno je, da vstanemo," (Beri: Nič ni narobe, da nepravilno razmišljamo. Pomembno je, da pravilno delamo. Citat velja LE ZAME, vsakdo, ki se čuti prizadetega, se mu opravičujem)

Mislim, da bom na koncu vendarle pustil, da umre kot živo bitje - naravno in brez mojega igranja boga (karkoli že to bodi). Je pa res, da marsikdaj pomislim na možnost, vendar jo zmeraj zatrem, ker ne želim njegove krvi na svojih rokah.

Namesto konca - Morda nam ob misli na posledice evtanazije pove kaj več pojem Pandorina skrinjica .

[goinup]

Tudi jaz glasujem da. Preveč sem že videl, svojih bližnjih, kako je bilo hudo in ni bilo pomoči. Zdravniki so tupili svojo z morfijem in da se pač itak ne zaveda več, kaj čuti in kaj ne.
Pa vendar, ko sediš ob na smrt obsojeni osebi, vidiš tiste žalostne, zbegane oči, ki prosijo za pomoč. Tudi sam vem, ko ni izhoda, je potrebno pomagat.
Moralno/nemoralno.. o tem pa tud ne bom velik pisal.

[kluka26]

evtanazija DA ali NE... venddar kdaj je tisti pravi trenutek... in kdo o tem odloči? oseba sama?.. potem je to samomor... svojci oziroma zdravnik... potem je to umor...
morfij... tu se na nek način zelo približamo evtanaziji.. kajti MO ne samo da lajša bolečine, ampak slabi tudi dihalni center...
MF kmalu tudi ali pa samo Medicinski Forum

[Darth]

Samo eno vprašanje za vaju Darth in kris20:
- Koliko vama najbližjih je na obroke umiralo nekaj let?

(Meni jih je kar nekaj in zanesljivo vem, da sebi ne želim takšnega vegetiranja!)

Koliko? Dva stara starša sta bila na postelji več let in hudo bolna..ena stara mama se pa še muči s parkinsonovo boleznijo in je le še bled odsev tega, kar je bila nekoč. Veš ko takole gledaš bolnika je morda res najenostavnejša rešitev injekcija in k0onec trpljenja...a to je še vedno umor!
Slabo je če vedno pograbimo najenostavnejšo rešitev, saj se izkaže, da takšna rešitev ni dolgoročno ustrezna . Poglejte marsikoga bi morda čez par let spreletelo, da je morda pa narobe ravnal, ko je dopustil, da so mu z injekcijo ubili sorodnika in kakšne travme so lahko to. Se kdaj vprašate zakaj je toliko depresije na svetu. Gotovo ni zaradi tega, ker bi vse delali v skladu z univerzalnim prav. Ker ravnajo v nasprotju s svojo vestjo in se prepričujejo, da je vse v redu, a v podzavesti se počasi kuha naprej in enkrat udari ven.

Ženska, a si bila v taki situaciji odločati o življenju in smrti in si res popolnoma mirno sprejela to odločitev, če misliš, da midva s krisom nisva sposobna odločati, ker nisva videla umirajočih! Potem jaz lahko enako trdim, da tudi ti ne moreš, ker nisi bila še nikoli postavljena pred realno dejstvo. Vsak kdor pravi, da si želi smrti, se ponavadi laže, ker ga je strah neznanega po smrti.
Samo če lahko čisto brez najmanjšega pomisleka tako odločiš, potem je lahko rešitev pravilna.

Samo to še vedno ne opravičuje umora, kar bi bila evtanazija. Če pa hoče kdo umret, si naj pa štrik pripravi, če je njegova volja, da umre. Ne pa da s svojo krvjo maže roke drugih.

Ostalo je pa že kris20 komentiral.

Lep pozdrav!

Darth

[Immortal]

P.S.: Za vse, ki govorite o sebičnem NE. Kaj pa veste, kaj nekdo res želi? Vidite vegetativnemu človeku v misli? Veste, kaj hoče? Ali pač trpljenje ne sodi v KRASNI NOVI SVET? In ste se, morda sebično, odločili, da ga odstranite?

No, moje mnenje glede tega sem jasno povedala - se ne mislim ponavljat.

Najbrž je VSAKOMUR izredno težka misel na kaj takega. Tudi, če se tiče domačega ljubljenčka - sestra je dala psico uspavat, ker je bila tako boga, v zadnjih mesecih se je matrala, nekontrolirano urinirala, jokala (psica) in ko se zagledaš v take oči, veš, koliko je ura - pa, če se ti še tako trga srce.

Sploh ni enostavno - niti debatirat o tem, ne. Zadeva je pač zelo delikatna in nenazadnje osebna. Vsak bi rad nekako skrajšal muke svojim bližnjim, pa, če je to morfij ali tolažilna beseda.

[kris20]

Sploh ni enostavno - niti debatirat o tem, ne. Zadeva je pač zelo delikatna in nenazadnje osebna. Vsak bi rad nekako skrajšal muke svojim bližnjim, pa, če je to morfij ali tolažilna beseda.

Se strinjam. Kot sem že povedal, je smrt (in vse njen izpeljanke) v naši družbi nek tabu. To ni dobro in prav je, da se začne o tem več govoriti. Mislim, da so primer dobre prakse na tem području društva Hospic. Poznate ?

[Portia]

sem za, ampak tuki je spet tko.. bi odresila nekoga muk, ce bi bil popolnoma pri sebi in bi me to prosil. ceprou pomoje bi se pol zvila v klopcic in jokala.. jokala.. kriza je to narest

[amand|ta]

uff.. zelo težka debata.

Za enkrat sem glede tega neodločena oz. fifti-fifti.. odvisn od primera do primera.

[kid]

Evtanazija DA ali NE? Jaz mislim, da bi morala obstajati tudi ta možnost odrešitve, seveda samo in zgolj ob privolitvi bolnika. Človek je samostojno bitje, ki je edini lastnik svojega telesa in duha in zato ima vso pravico odločati kdaj in na kakšen način se bo poslovil od tega sveta. Ne smemo pozabiti, da gre tukaj za vprašanje odrešitve zelo bolnih ljudi, ki jih čaka le še neznosno trpljenje ter smrt in nič drugega. Po drugi strani pa je prav gotovo težko prevzeti odgovornost za takšno delo, tudi zdravnikom, ki jih učijo vse drugo, kot »ubijati« ljudi. Jaz osebno vem, da ne bi mogla nikomur dati smrtne injekcije (ali karkoli pač), pa četudi bi s tem rešila svojega bližnjega. Prav tako ne bi mogla nikogar od bližnjih prositi za takšno »uslugo«. Morda pa bi spremenila mnenje, ko bi se znašla v takšni situaciji.
Pa še to: evtanazija zame ni uboj, temveč je pomoč

[N'alan]

Načeloma JA - svoboda odločitve se mi zdi pomembna, svoboda izhoda ... Zase (zdaj, v teoriji) vem, da ne želim životariti, kajti življenje brez svobode gibanja, brez pravega življenja je nevredno mene.

Vsekakor je pa kleč (čeprav zakonsko urejeno) v zlorabah - kako preprečiti nesmiselno ubijanje; kaj, če se nekdo ponesreči in se ni pravočasno izrazil v tem oziru - lahko svojci odločijo, da je to "najbolje zanj" in ga odrešijo životarjenja, kaj če bi si morda še opomogel (so čudežni primeri), kaj če je vse življenje trdil, da si želi evtanazije, ko pa pride do hude bolezni, se začne oklepati življenja - recimo, da ne more več govoriti, da bi sporočil spremembo mišljenja --- vse to je lahko zelo hipotetično ali pa tudi ne.

Zase vem, da sem vedno govorila, da hroma pa ne bi živela, da se v hipu, ko bi me to doletelo, poslužim samomora. Pred dvema mesecema sem imela pa dokaj zaj*e*ano nesrečo ... in ko sem ležala tam na makadamu, pretres možganov, odprt zlom, pekoč občutek v hrbtu, strah, strah, strah - sem bila prepričana, da bom ostala hroma - ČE bom sploh preživela. In zanimivo - edino, kar sem (poleg strahu) čutila, je bilo oklepanje življenja. Četudi bi bila hroma. Četudi bi mi nogo amputirali. Četudi bi bilo oboje skupaj - ŽIVETI, ŽIVETI, ŽIVETI!
Pa sem bila vse življenje sveto, neomajno in popolnoma prepričana, da bi se brez zadržkov "fentala", če se mi to zgodi.

Nek citat veli: "Življenju se je najtežje odpovedati, kajti to je najdaljša navada slehernika." Hja, nekaj bo na tem ...
P.S. Glede na to, da ženska pravi, da je v temi SPLAV (abortus, predvidevam) večkrat naletela na evtanazijo - se vam zdi to dvoje primerljivo?

[w4mp|rk4]

Definitivno ZA. Ne vidim poante v vzdrzevanju zivljenja zaradi zivljenja samega, nihce noce trpeti ce ve da je to vse kar ga se caka sploh ne vidim nobenih spornih moralnih vprasanj. Smrt je del zivljenja in samo zarad druzbe se je otepamo do takrat ko od nas ostane le lupina, se vec, vsak izmed nas bi se moral zavedati, ko pride njegov cas se pokoncati in ne biti druzbi in predvsem sebi v breme tako da se se 20 let kot rastlina valja po posteljah domov za ostarele...
Ce lahko nenaravno povzrocamo zivljenje lahko tudi smrt!

lp,ninck

[glorious]

Zanimiv je rek, da ti na faxu perejo možgane. Mogoče, da so jih meni tudi (čeprav mislim, da ne), ker sem dobil pomisleke pri zagovarjanju evtanazije. Če nisi poučen z etičnega, zdravstvenega, medicinskega, filozofskega področja, deontološkega potem res (lahko) z lahkoto zagovarjaš evtanazijo, posebej, če nisi veren in si po duši liberalc. Če pa si poučen vidiš glavne probleme, ki jih predstavla evtanazija. Čeprav vsak povprečen človek (povprečen mislim, da nima znanja o evtanaziji in vedah kot so zdravstvo&medicina) zagovarja, ker pomisli na trpljenje in nesmisel vztrajanja smrtno bolnega človeka. Ampak tukaj je problem veliko globlji.

Lep pozdrav, Glorč :pepper:

[kanji]

Glorious, a lahko pojasniš to?