Skoči na vsebino

Spletno mesto uporablja piškotke. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih   V redu

Slika

Ignoriranje


62 odgovorov v tej temi

#51 psihoboss

psihoboss

    piščan'c

  • Ban
  • 127 prispevkov
  • Pridružen: 06.07.2010

Objavljeno 11 julij 2012 - 23:23

Ignoriraj vse kar leze in gre in ne boš imel problemov , ignoriraj prijatelje in bolj se te bojo želeli, ignoriraj sovražnike in nadvladaj, oblikuj svoje telo in zmagaj.

uuu, to pa ni lepo :buu: ...

Res ni lepo. Priznam, da sem se motu pošteno. Ignorira samo tista oseba, ki je sama nesigurna v sebe in se izživlja nad drugo. Če bi ta oseba razumela, kaj druga oseba v tistem trenutku doživlja in imela vsaj malo čustev oz. vesti ne bi bilo problema nobenega. Torej tudi tisti, ki govori, da ji gre ta oseba na živce, si je sam kriv za nastalo ''štalo''. Bodi do ljudi takšen, kot bi sam hotel, da so do tebe. Vse se doseže z pogovorom in z lepim pristopom.
He was a good man. He never smoked, drank & had no affairs.. When he died, the insurance company refused the claim.
---------------They said, he who never lived, cannot die!

#52 Tedros

Tedros

    piščan'c

  • Člani
  • 76 prispevkov
  • Pridružen: 13.02.2012
  • Lokacija: Mb

Objavljeno 01 oktober 2012 - 02:04

Nikoli ne ignoriram brez razloga in slednje ignoriranje razumem kot pomanjkanje čustvene inteligence. Zagovarjam pa ignoriranje, ko določeni osebi nekajkrat zaporedoma rečeš in poveš, da ti njene izjave in določene besede, četudi v smislu zafrkancije niso všeč in jih še dalje prakticira. V tem primeru se mi zdi ignoriranje popolnoma smiselno in upravičeno.
Samo v slovarju je beseda uspeh pred vztrajnostjo.

#53 Aisha

Aisha

    piščan'c

  • Člani
  • 95 prispevkov
  • Pridružen: 16.05.2009
  • Lokacija: So close, so far...

Objavljeno 22 januar 2013 - 13:19

Preden zacnem ignorirati, vedno probam, nestetokrat, ce se da kako resiti.
Ko pa vec ne gre in so ponavadi intezivna custva v igri, ignoriram na celi crti. Ker je tesko to ignoriranje ustaviti.
Se zavedam, da na koncu izpadem kot velik otrok, samo pac ne vem, kako drugace osebi povedati/pokazati, da dolocene stvari mi ne pasejo, ce jih ponavlja znova in znova.
Ni ravno stvar za pohvalit se, ampak obvladam to.
Ko sem pa jaz ignorirana, to je pa ze cisto druga zgodba.

Prispevek uredil/a: ženska, 24 januar 2013 - 02:45.

Keep it unreal.

#54 Amos

Amos

    vzornik

  • Člani
  • 1 355 prispevkov
  • Pridružen: 09.05.2010

Objavljeno 22 januar 2013 - 18:42

Ignoriranje res ni kul. Kar je za mene ignoriranje, je za drugo osebo lahko preprosto samo umik zaradi večinoma lastnih težav s samim seboj. Kar še vedno ne pomeni, da kaj manj boli in da se kaj manj počutiš bebec. Sploh če daš jasno vedet, da ti ta status quo ni všeč (klici, smsi). Nazadnje mi je to naredila (bivša?) frenidca. Bili sva zmenjeni da se dobiva na kavi, ko bi morala prit, pa ne duha ne sluha o njej. Po večkratnih klicih in smsih (skozi cel naslednji teden, ne isti dan), sem odnehala. Pomislila sem jasno, da se ji je kaj pripetilo, potem jo pa zagledam kako je aktivna na fb, pa sem dvignila roke. Ni kul, ampak se pač sprijazniš in se nehaš obremenjevat. Če boš želela nazaj,ima odprta vrata, ni pa nujno da bo najin odnos kadarkoli enak kot pred tem. S to opombo, da se to ni zgodilo prvič z njene strani. Zoprno je edini v tem ker mi je dolžna eno zadevo pa jo raje pozabim, kot bi ji visela na vratu ali bognedaj hodila k njej domov.

No, sem se spomnila še enega frišnega primera. Dost dobra prijateljcica se je isto umaknila, z enim skopim (brezveznim) odgovorom, zakaj. Ni mi jasno, kako se dve odrasli zreli inteligentni osebi ne moreta odraslo, zrelo, inteligentno pomenit. :roll: Kar mi da vedet da ta oseba ni bila vedno iskrena. Če bi bila, ne bi čakala, da s eji nabere. Najbolj smešno pa je to, da sem že cel čas vedela, da zna biti egoistična in individualistična, pa sem jo sprejela tako kot je. Zgleda moram ta feller v svojem sistemu popravit :?

Kdaj pa sama ignoriram? Izključno takrat, ko nima več smisla, ko ni več volje ne energije za razčiščevanje, ko vidiš da je odnos samo še globoka črna pogoltna jama ... ko si že vse povesta ... in pač je treba it dalje. Pa še takrat dam jasno vedet, zakaj odhajam. Če oseba tega ne sprejme ali hoče še naprej driblat iste teme, njen problem.

Življenje ni potica, še manj fer avtocesta. Treba se je naučit živet tudi s pomanjkljivimi odgovori, nikoli odgovorjenimi vprašanji, tišino. Zapreš vrata in se nehaš obremenjevat. Nekaj časa boli (ne glede na to kdo "ignorora"), potem neha.

#55 Eos23

Eos23

    Častna članica

  • Člani
  • 959 prispevkov
  • Pridružen: 11.03.2008
  • Lokacija: Povsod in nikjer.

Objavljeno 04 april 2013 - 00:57

Kakor v večini primerov, sem tudi tukaj bila že na obeh straneh. Večkrat. Nekajkrat zavestno, večinoma pa nevede. Največkat sem pa seveda tista, ki je ignorirana. Ne morem reči, da to ne boli, da me ne zanima razlog, a tekom časa sem ugotovila da noben razlog ne more upravičiti sa,ega dejanja. Zato se (zavestno) sama tega poslužujem res zgolj v skrajnih primerih, ki jih lako preštejem na prste roke. Ponavadi takrat, ko sem nekomu poprej že jasno in glasno vse razložila večkrat, pa enostavno ni bilo sprejeto. Drugače se temu načinu izražanja striktno izogibam.
Kakor je bilo zelo lepo rečeno v The life of Pi (Pijevo življenje):"In the end all of life becomes the act of leting go, but what hurts the most is not taking a moment to say goodbye." (Na koncu celotno življenje postane dejanje spuščanja, ampak kar najbolj boli je, ne vzeti si trenutka za izrek slovesa.)
Se mi zdi, da je ignoriranje potemtakem najhuje, kar lahko storimo nekomu tekom življenja. Seveda, če to počnemo zavestno.
There is nothing noble in being superior to your fellow man; true nobility is being superior to your former self.
You are NOT invited to the other side of (in)sanity.
Ex cineribus resurgam, ferox et potens.

#56 Octopus20

Octopus20

    gay friendly

  • Člani
  • 12 prispevkov
  • Pridružen: 30.03.2013

Objavljeno 04 april 2013 - 13:15

Ne morem ignorirati osebe več kot pa minuto. Večkrat preizkusil in enostavno ne gre, razen če narediš nekaj kar ti nikoli ne morem odpustiti, kar se je do zdaj zgodilo z eno osebo. Ta oseba za mene ne obstaja več, razlogov je dosti, ampak nočem nobenega kontakta itd. on pa z menoj ne edini problem pa je če se slučajno srečamo kje zunaj da provocira, to pa opazijo prej drugi in mi povejo kot pa jaz sam. Sem pa že bil ignoriran in to večkrat ... čeprav mislim da skoraj nikoli ni bilo namerno. Mi pa vseeno ni glih prijetno, rabim kar veliko pozornosti od prijateljev ali pa vsaj neko zmerno mero :)

#57 toplifantek

toplifantek

    Častni član

  • Člani
  • 539 prispevkov
  • Pridružen: 29.12.2003

Objavljeno 07 april 2013 - 11:00

Meni se ignoriranje zdi precej neodraslo, čeprav priznam, da sem v preteklosti že koga ignoriral in tudi mene je kdo. Mislim, da je ignoriranje neke vrste izhod v sili takrat, ko se s sočlovekom ne znaš ali nisi sposoben pogovoriti o nečem oz. ga nimaš namena prizadeti (čeprav, kam pa v končni fazi pelje ignoriranje?). Je pa dejstvo, da sta za (ne)ignoriranje potrebna oba, s čimer mislim to, da če en ugotovi, da z druge strani ni dovolj namena, energije ali volje do resnega pogovora oz. pogovor ne vodi v neko zrelo rešitev, pač v končni fazi poseže po ignoriranju - samega problema oz. v skrajnem primeru osebe kot take. Gre za nekakšno prevzemanje principa ignoriranja od sočloveka (zdaj že razvijam svojo teorijo, bom raje končal na tej točki, hehe).
Man is least himself when he talks in his own person. Give him a mask, and he will tell you the truth. /O. Wilde/

#58 queerKa

queerKa

    piščan'c

  • Člani
  • 77 prispevkov
  • Pridružen: 17.09.2009
  • Lokacija: Lj-Mb in obratno:)

Objavljeno 07 april 2013 - 15:07

Jaz pa mislim, da je lahko izpadlo kakor da koga nalasc ignoriram. V preteklosti-. Šlo pa je samo za to, da sem jaz takrat funkcionirala tako, da ko me je nekaj bolelo ali me je kdo prizadel ali kar ze, je moja reakcija ta, da utihnem in grem stran. To seveda ni konstruktivno, zdaj delujem drugace. Takrat pa ni slo drugace. Še zdaj se moram zavestno trudit, da se konfrontiram z ljudmi. Domnevam, da lahko to izpade kot ignoriranje, na nek nacin seveda je.
Bo kot mora bit in ko mora bit bo

#59 glorious

glorious

    Moderator

  • Moderatorska ekipa
  • 8 184 prispevkov
  • Pridružen: 26.12.2003
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 26 april 2013 - 12:33

Sem ignoriral in bil ignoriran. Mislim, da je to nekaj človeškega, velikokrat ni produktivno, je pa doskrat tisto, kar določene zadeve najbolj pomiri ali včasih celo reši. Odvisno tudi kako ignoriraš in kaj ignoriraš. Besede človeka, dejanja ali osebo samo. Najbrž se nihče ne počuti dobro, če je ignoriran mogoče pa tudi ne, ko sam ignoriraš. Največ ignoriranja je ponavadi v službi, ignoriraš določene besede, dejanja in tako najlaži spelješ delovni dan / teden s to osebo. Ignoriranje pri ljudeh, do katerih gojiš čustva je ponavadi kontraproduktivno, zato se ga izogibam.
Medicina je socialna znanost in politika ni nič drugega, kot medicina velikih razsežnosti. [R. Virchow]
De duobus malis semper minus eligendum est.

#60 PandaSan

PandaSan

    piščan'c

  • Člani
  • 182 prispevkov
  • Pridružen: 20.02.2013
  • Lokacija: Krško

Objavljeno 05 maj 2013 - 13:05

Sem bila in še vedno sem na obeh straneh. Če sem opazila, da me nekdo ignorira, sem to vzela za jasen znak, da je čas, da se umaknem. Potem sem pač nehala komunicirat s to osebo. Je že mela neke razloge, ki jih očitno ni znala povedat. No, eni so tudi znali povedat.
Kadar jaz ignoriram, se mi zdi, da je to nekako moj zadnji zasilni izhod. Ljudje si enostavno ne dajo dopovedat, da njihova družba ni več dobrodošla in si je enostavno ne žeiš, ever again. Ne vem. Mogoče se sliši kruto. Ampak pri določenih ne vidim drugega izhoda :?:
A man chooses, a slave obeys.

#61 soncek86

soncek86

    gay friendly

  • Člani
  • 8 prispevkov
  • Pridružen: 16.07.2010

Objavljeno 07 maj 2013 - 10:41

Proti ignoriranju, če me človek začne ignorirati, ne želim z njim imeti več opravka. Mislim, da je prava pot da se razčisti, vprašanja. Seveda pa v prav tako kot v večini stvareh tudi v tej obstajajo izjeme. Tako da bi rekel da ni enega pravila.

#62 Lyn

Lyn

    gay friendly

  • Člani
  • 7 prispevkov
  • Pridružen: 10.11.2012
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 10 maj 2013 - 10:29

Ja, sem bila že nekajkrat ignorirana in to od oseb, ki sem mislila da smo dobri prijatelji. In potem je prišlo neko opravičilo iz njihove strani, jaz sem oprostila ampak se je zadeva seveda ponovila, naslednjič ko jim je bilo spet žal, sem se na srečo spametovala in jih nisem več spustila v mojo bližino.
Drugače pa ja, ljudje, ki se name prilepijo in ves čas hočejo mojo prisotnost, me že takoj odbije, ampak sem taka, da dam neko priložnost, da povem kakšna sem glede tega in če to sprejmejo je ok, če pa ne, mi pa pač preostane le to, da ignoriram.

#63 nima1

nima1

    gay friendly

  • Člani
  • 19 prispevkov
  • Pridružen: 26.11.2017

Objavljeno 18 februar 2018 - 10:07

Uf ta tema...
Jz ne ignoriram ljudi v mojem lajfu, ignoriram pa kako glupo vprašanje.
Ignoriram pa tut tiste, ki jih spoznam prek neta in ugotovim, da mi niso niti Mal všeč. Pol jih raje ignoriram kot razlagam da niso po mojem okusu.

Imam pa dve izkušnji s puncama, s katerima smo bile (z vsako posebej) ful dobre frendice, smo se ful družle več let, ampak ker Nima ne zna prebrat znakov, da je nekomu všeč, se je to druženje zaključilo tako da me obe totalno ignorirata.
Res mi je zanimivo da se mi je ta zgodba ponovila na dveh različnih koncih ampak enaka. Če se slučajno kje srečamo me seveda ne ignorirata ker smo si še vedno všeč in je to kot en magnet, ampak lahko napišem roman Al pa skurim linijo pa ne bom dobila odgovora. Ma kdo kako podobno izkušnjo in mi lahko razloži če se to kdaj konca Oz kako se opravicis/pogovoriš s človekom ki te ignorira.?




0 uporabnikov bere to temo

0 članov, 0 gostov, 0 anonimnih uporabnikov