Skoči na vsebino

Spletno mesto uporablja piškotke. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih   V redu

Slika

Ignoriranje


62 odgovorov v tej temi

#1 kismet

kismet

    biskvitek

  • Člani
  • 36 prispevkov
  • Pridružen: 19.07.2009

Objavljeno 10 marec 2010 - 22:28

Zanima me vaše mnenje o ignoriranju? Ste že kdaj koga ignorirali ali bili ignorirani? Kako ste se počutili v obeh primerih?
Predvsem me zanima, kaj mislite o ignoriranju med dvema osebama, kjer so bila prisotna močnejša čustva? A je ignoriranje kdaj rešitev? Koliko ignoriranje pove o odraslosti osebe?

Nekaj več vprašanj, vendar me res zelo zanimajo vaša mnenja. Hvala :)
"I believe that everything happens for a reason. People change so that you can learn to let go, things go wrong so that you appreciate them when they're right, you believe lies so you eventually learn to trust no one but yourself, and sometimes good things fall apart so better things can fall together."
Marilyn Monroe

#2 Ice

Ice

    piščan'c

  • Člani
  • 142 prispevkov
  • Pridružen: 22.03.2009
  • Lokacija: S. Primorska

Objavljeno 11 marec 2010 - 14:53

ignoriranje je lahko odgovor na neprimerno obnašanje. pri otrocih je lahko vzgojno sredstvo.
če so, ali so bila prisotna močnejša čustva, je moje ignoriranje večinoma zgolj neuspel poskus prikriti čustva, in niti ni zavedno dejanje... ko ne vem kako naj se konstruktivno vedem do te osebe.
mislim, da ignoriranje nikoli ni trajna rešitev. v nekaterih določenih trenutkih je pa lahko tudi konstruktivno.

#3 MARKY

MARKY

    piščan'c

  • Člani
  • 183 prispevkov
  • Pridružen: 25.10.2009
  • Lokacija: Primorska

Objavljeno 11 marec 2010 - 17:48

Ignoriranje bi me prizadelo samo če me je ignorirala oseba, na katero sem bil čustveno navezan.

Včasih je reševanje nesporazuma z ignoriranjem in čakanjem, da bo čas zacelil rane edina rešitev, ker ne zmoremo ali nočemo narediti drugačne poteze zaradi bojazni, da ranimo svoj ponos recimo.
I.C.C.

#4 ClosetCookie

ClosetCookie

    piščan'c

  • Člani
  • 84 prispevkov
  • Pridružen: 06.12.2009
  • Lokacija: Maribor

Objavljeno 11 marec 2010 - 19:23

Ignoriranje? :zvecilka: To ti je moja tema.
Mislim da sem prvič ignorirala sošolca v četrtem razredu osnovne šole. Prve tri razrede sva bila najboljša prijatelja, potem se mi je zameril, in sem za nekaj mesecev prenehala priznavati njegov obstoj. Potem sva se pobotala, a tale zgodba se je ponovila še neštetokrat( z drugimi ljudmi)... :nevihta:
Moj trenutni predmet ignoriranja je pa nekdanja zelo dobra prijateljica, v katero sem se lani kar precej zaljubila. :opala: Punca je bila žal str8 in rahlo(khm, khm) homofobična. Seveda sem bila jaz v sedmih nebesih, ker sem pač lahko preživljala čas z njo, spoznala njeno družino, poznala vsak detajl njenega življenja... Potem pa mi baba začne butati z izjavami: ''Poznam enega psihologa, ki.....'' ''Nehaj razmišljat o tem pa boš normalna''. Potem pa se mi je rahlo strgalo. Moja čustva do nje mi niso dopuščala da bi jo pretepla, in tako sem jo pač začela ignorirati. Sva sošolki, zato moram včasih za krajši čas priznati njen obstoj, a večinoma je ignoranca precej uspešna. :utihni: O kom sem sploh govorla?
Resistance is futile.

#5 Puck0

Puck0

    veteran

  • Člani
  • 1 790 prispevkov
  • Pridružen: 26.08.2004
  • Lokacija: LjUbLjAnA

Objavljeno 11 marec 2010 - 20:10

Vedno se je izkazalo za najboljšo obrambo! :stima:
Never take life seriously. Nobody gets out alive anyway.

#6 najwa

najwa

    zasvojen'c

  • Člani
  • 401 prispevkov
  • Pridružen: 25.01.2007

Objavljeno 11 marec 2010 - 21:52

meni se zdi pa ignoriranje otrocje, uporabljeno, ker se ne znas zmenit o neki zadevi in cisto nepotrebno. ali ignoriras, da pokazes, da te ne boli ali v bistvu kazes, da te boli oz. da imas se neke neresene zadeve z osebo? a ni ignoriranje v bistvu kazanje sibkosti?

#7 ovnica

ovnica

    piščan'c

  • Člani
  • 123 prispevkov
  • Pridružen: 20.08.2008

Objavljeno 11 marec 2010 - 22:09

Ignoriranje ... pekoči občutek, ko te ignorira tebi ljuba oseba.
Nikoli ne bom pozabila pekoče bolečine v grlu, ki ga je povzročilo ignoriranje ene punce, ki mi je bila noro všeč. Šla je proti meni, kot da me bo objela in potem tik pred menoj mimo mene, kot da me ne pozna, ker je bila pač zaradi banalne stvari jezna name. Nikoli ji nisem povedala za to hudo bolečino, vendar je tudi nikoli nisem pozabila, bolečine namreč.

Zato sem sama v preteklosti ignoriranje uporabila, kot res zadnje orožje, ko sem že vse druge možnosti pokurila. Ko res nisem imela več energije in sem videla, da se s pogovorom nikamor ne premaknem. Ko me nekdo ni spoštoval in me je dušil. Ko nisem zmogla zbežati in niti se več boriti.
Ko človeka nasproti sebe nisem spoštovala toliko, da bi se potrudila in iskreno pogovorila. Takrat sem ignorirala in v tem grozno trpela. Že dolgo tega nisem počela in želim si, da tudi nebi nikoli več.
Ignoriranje je orožje slabičev, kajti močni ljudje ga ne potrebujejo.
Ignoriranje je tako boleče, da ga nikomur ne privoščim.
Izkušnja ni tisto, kar se nam zgodi. Izkušnja je, kar storimo s tistim, kar se nam zgodi.
Potovanje vase - Shirley Maclaine

#8 Yuna

Yuna

    piščan'c

  • Člani
  • 126 prispevkov
  • Pridružen: 11.11.2009
  • Lokacija: ce/lj

Objavljeno 11 marec 2010 - 22:54

Ignoriranje je orožje slabičev, kajti močni ljudje ga ne potrebujejo.
Ignoriranje je tako boleče, da ga nikomur ne privoščim.

Se strinjam z Ovnico.

Nikoli nisem ignorirala, ker hočem imet vedno "čiste račune". Sem pa že bila ignorirana in je grozn bolelo, še posebej, kadar nisem vedela v čem je težava. V takšnem primeru, vedno silim v osebo, da se pogovori z mano. Se mi je pa nazadnje to zgodilo z žensko, ki sva skupaj žurali na sceni, pa še danes nimam pojma, kaj točno sem naredila narobe, čeprav je "popustila".

Za vzgojno sredstvo pri otrocih se mi zdi pa to popolnoma zgrešena metoda, kot: "Če ne boš pospravu igrač, se pa ne bom pogovarjala s tabo!" Le kdo je potem tu odrasli? V bistvu mi to deluje kot slaba manipulacija. Tudi na meni so starši izvajali takšne štose... Ednio kar so dosegli, je bilo to, da sem se vedno obremenjevala s tem, kaj naj naredim, da bodo oni zadovoljni.

#9 Otaku

Otaku

    nov na sceni

  • Člani
  • 233 prispevkov
  • Pridružen: 19.07.2009

Objavljeno 11 marec 2010 - 23:10

ignoriranje...

definitvno slaba stvar. če dobim občutek, da me kdo ignorira mu/ji to povem, še posebej, če se z osebo razumem in/ali sem vanjo celo zatreskan.

zelo me recimo moti, ko se menim z nekom pol pa on/a kar stran gre ali pa se še začne z nekom drugim menit.

ignoriral sem sicer že, ampak samo takrat, ko me je ista oseba več krat razočarala in/ali prizadela (moraš pa res fejst zasrat, da se mi zameriš). ko se je to zgodlo sem vedno občutil neprijetn občutek. kot da ... nekaj pač ne štima.
recimo sem se skregal z v redu kolegom/sošolcem pa sem ga poskušal ignorirati. na žalost je pri kar nekaj urah pouka sedel poleg mene. čeprav sem si želel naprej ignorirati, sem istočasno imel željo se pobotati (ta (na žalost) vedno zmaga, pa še to če ne prej, po nekaj dneh). nekako nikoli ne morem ostati jezn na nekoga za več kot kakšne 3 dni max.

Prispevek uredil/a: ženska, 12 marec 2010 - 00:45.


#10 zero

zero

    piščan'c

  • Člani
  • 85 prispevkov
  • Pridružen: 04.01.2010
  • Lokacija: LJ

Objavljeno 11 marec 2010 - 23:13

Ignoriranje je orožje slabičev, kajti močni ljudje ga ne potrebujejo.
Ignoriranje je tako boleče, da ga nikomur ne privoščim.


I was Mr. Ignorance, in to ni dobro, ne in ne, govorim iz osebnih izkušenj.
Res je, boli!
Pa če si ignoriran ali to počneš! In bolečina je ne potrebna! In tega ne počnem več! Ljubezen in enotnost.
:objemfanta:
Love more. Fear less.

#11 Rain

Rain

    Častna članica

  • Člani
  • 239 prispevkov
  • Pridružen: 30.06.2006

Objavljeno 11 marec 2010 - 23:22

Meni ignoriranje ne gre preveč dobro od rok. Tudi če se v otročji ihti "junaško" odločim, da bom z ignoriranjem kaznovala in pokazala, kako zelo "vseeno" mi je, pogrnem že na prvem ovinku.

Včasih me to jezi. Ker na nek način ima tisti, ki ignorira, moč. Če se odloči, ti lahko nikoli ne da tega, kar včasih obupno potrebuješ; konec negotovosti, odgovore, "closure". V bistvu je popoln paradoks, da se ta moč napaja iz šibkosti obeh - ignorator iz šibkosti izbere ta način kaznovanja, šibkost ignoriranca pa je v tem, da mu ni vseeno. Rešitev pa po moje za nikogar ne more zares biti.

Do drugih in sebe je bolj fer, če za sabo ne puščaš odprtih vprašanj in podobne navlake. Ok, verjetno se bom še milijonkrat osmešila, zjokcala, lepo prosila, cepetala in se poskušala skregat, vse to, samo da bi bilo ignorance konec - in ponavadi ne bo uspelo. Ampak potem, ko mi bo pa končno postalo malo manj "ne-vseeno", bom pa zato bolj mirna, ker bom vedela, da sem res poskušala rešit, počistit, pospravit (in to je eno odprto vprašanje manj :) ).

#12 zero

zero

    piščan'c

  • Člani
  • 85 prispevkov
  • Pridružen: 04.01.2010
  • Lokacija: LJ

Objavljeno 11 marec 2010 - 23:43

Včasih me to jezi. Ker na nek način ima tisti, ki ignorira, moč.

V ignoranci ni moči, in pika. Juhuuuuu, moč je v ljubezni!!!
Love more. Fear less.

#13 etty

etty

    zasvojen'c

  • Člani
  • 446 prispevkov
  • Pridružen: 11.11.2007
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 12 marec 2010 - 00:02

Meni ignoriranje ne gre preveč dobro od rok. Tudi če se v otročji ihti "junaško" odločim, da bom z ignoriranjem kaznovala in pokazala, kako zelo "vseeno" mi je, pogrnem že na prvem ovinku.


Pod to se podpišem. Ignoriranja sem se polotila, ko sem bila v določenih situacijah grozno jezna na koga, pa so me potem ali še bolj kaznovali nazaj ali so mi z ustrahovanjem že na začetku preprečili, da jih ignoriram ali pa preprosto nisem zmogla. :mrgreen: Drugače ignorance ne maram, sem pristaš pogovora, npr. ko pride do prepirov oz. nesoglasij; pač poveš osebi kaj te moti, kaj je storila narobe in se problem vsaj skuša rešit. Razen, če ne nameravaš imeti več stikov s to osebo in ti niti ni do reševanja problemov z njo; v tem primeru pa najbrž nisi nikoli gojil kakih velikih čustev do nje. Ignoranca je v večini primerov zame pač poteza, ko neka oseba hoče pokazat, da je ne boli, da ji ni mar, se vede vzvišeno, hladno ter ponosno in pestuje svoj velik ego nekje v višavah, da bo izpadla močna in neranljiva. Skratka otročje. Če nisi tok zrel, imaš prevelik ponos ter ne znaš rešit problemov na normalen način in se greš igrat ignoranco za vsak šit, pol pa pač nisi vreden mojega prijateljstva. :)

Po drugi strani pa, če se v kakih situacijah ne da rešiti problemov drugače kot z ignoriranjem, potem priznam; se včasih poslužujem tudi tega. Npr., ko skušaš rešit problem, ko se pogovoriš, probaš pomagat itd. in oseba ve, kaj dela narobe, pa se zadeva vseeno ne izboljša... Ko človek v bistvu že rahlo psihira, lahko tudi zalezuje ali kaj podobnega, takrat pa pač začnem ignorirat, ker si ne pustim, da me ta oseba spravlja v slabo voljo. Ali pa ko preprosto ne maram osebe in je ta prisotna v mojem življenju skoraj ves čas. Ne, da jo totalno ignoriram, samo skušam imeti minimalen stik z njo. Tko da v življenju pač skušam ne-ignorirat ampak reševat težave, sem pa sama včasih ignorirana. In ponavadi potem ko vidim, kaka je ta oseba, ki me ignorira in zaradi česa me ignorira, mi postane kratkomalo vseeno. Ker do zdaj so s tem še vsi izpadli otročji in nezreli. :)

Prispevek uredil/a: etty, 12 marec 2010 - 00:04.

"The human heart feels things the eyes cannot see, and knows what the mind cannot understand."

Robert Vallett

#14 nanami

nanami

    piščan'c

  • Člani
  • 154 prispevkov
  • Pridružen: 04.03.2008

Objavljeno 13 marec 2010 - 01:17

Ker na nek način ima tisti, ki ignorira, moč. Če se odloči, ti lahko nikoli ne da tega, kar včasih obupno potrebuješ; konec negotovosti, odgovore, "closure". V bistvu je popoln paradoks, da se ta moč napaja iz šibkosti obeh - ignorator iz šibkosti izbere ta način kaznovanja, šibkost ignoriranca pa je v tem, da mu ni vseeno. Rešitev pa po moje za nikogar ne more zares biti.

Se strinjam. Čeprav je to tako negativna moč. Tako navidezna moč, ker v bistvu nastane iz nemoči, iz strahu pred konfliktom in pred tem, da iz konflikta gre kot poraženec. Prav tako pa se ignoriranec počuti skrajno nemočno. Sprašuje se, kaj je naredil narobe. Začne se pretirano ukvarjati s tem, kaj čuti ignorator. Tako začne ignoriranec iskati krivdo pri sebi, počuti se odgovornega.
Ignoriranje je v bistvu oblika psihičnega nasilja. Gre za zelo nekonstruktiven način merjenja moči iz katerega pravzaprav na koncu nihče ne gre kot zmagovalec.
"Nekateri ljudje vidijo stvari take, kot so, in rečejo: 'Zakaj?' Sam pa sanjam o stvareh, ki jih še nikoli ni bilo, in pravim: 'Zakaj pa ne?' " - George Bernard Shaw

#15 bio

bio

    vzornik

  • Člani
  • 1 545 prispevkov
  • Pridružen: 10.07.2004

Objavljeno 13 marec 2010 - 13:43

V mojem primeru se je pa ignoriranje uspešno obneslo. Nekdanja najboljša prijateljica je nekega dne nehala govoriti z mano in je to trajalo par let. Obedve imava prevelik ego, da bi katera prekinila molk in tadrugo vprašala, wtf se dogaja. Občasno sva si še pokimale, ko sva se srečale, pol je pa nekega dne dejansko začela z ignoriranjem - t.j., je dobesedno zasukala glavo za 180 stopinj, ko sem prišla mimo. Ta najin odnos me je ful prizadel in sem se pol pred enim dogodkom, za katerega sem vedela, da bo prišla, odločila igrat njeno igro - in tisti dan sem jaz ignorirala njo. Tako zelo jo je vrglo iz tira, da mi je že naslednji dan poslala mejl, v katerem je vprašala, kaj hudiča se dogaja z nama. Tako da - včasih deluje ;)

#16 nanami

nanami

    piščan'c

  • Člani
  • 154 prispevkov
  • Pridružen: 04.03.2008

Objavljeno 14 marec 2010 - 01:51

Obedve imava prevelik ego, da bi katera prekinila molk in tadrugo vprašala, wtf se dogaja.

Meni se je pred leti zgodilo, da me je sošolka ignorirala. No, vsaj jaz sem njeno obnašanje tako dojemala. In sem si mislila: "Potem pa nič, če se nočeš več pogovarjat z mano!" :briga me: Ampak nisem preveč dolgo zdržala in sem ji že čez par dni rekla, da mi naj prosim pove, kaj sem ji naredla, ker ne razumem, zakaj se tako obnaša. Ona me je samo začudeno pogledala in rekla, da ji nisem nič naredla in zakaj jo sploh take stvari sprašujem. Razložila sem ji, da zato, ker me očitno ignorira. Potem se je izkazalo, da je pač imela eno obdobje, ko je imela probleme in se je veliko ukvarjala sama s sabo, ampak njena okolica je to njeno odsotnost in nedostopnost pač dojemala kot ignoriranje, kar pa sploh ni bilo. :aja:
"Nekateri ljudje vidijo stvari take, kot so, in rečejo: 'Zakaj?' Sam pa sanjam o stvareh, ki jih še nikoli ni bilo, in pravim: 'Zakaj pa ne?' " - George Bernard Shaw

#17 lube

lube

    Častni član

  • Člani
  • 877 prispevkov
  • Pridružen: 14.09.2005

Objavljeno 14 marec 2010 - 11:25

Meni se zdi ignoriranje en tak nizek pristop, oz. oprijem ki ga uporabljajo tisti ki niso sposobni reševat problemov.

Ta prispevek je mogoče star in ne odraža trenutnega mnenja!


#18 simple

simple

    zasvojen

  • Člani
  • 694 prispevkov
  • Pridružen: 24.07.2009
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 14 marec 2010 - 13:22

Prejšnji teden sem nekoga ignoriral pa mi je zdaj malo žal za to. :( Drugače pa skoraj nikoli ne ignoriram.

In se strinjam, da ignoriranje izhaja iz nesposobnosti ali pomanjkanja volje za reševanje svojih/skupnih problemov.
tu vois, je suis pas un homme, je suis le roi de l'illusion.

#19 Donvita

Donvita

    zasvojen'c

  • Člani
  • 574 prispevkov
  • Pridružen: 17.12.2008

Objavljeno 14 marec 2010 - 15:21

se strinjam. Ignoriranje je očiten dokaz šibkosti in nezmožnosti, odkrite ter zrele komunikacije.

Žal, je ignorirati včasih lažje, kot se soočiti... Ampak z ignoranco, v končni fazi nihče nič ne pridobi! :?

Prispevek uredil/a: ženska, 14 marec 2010 - 15:26.


#20 Mjau

Mjau

    biskvitek

  • Člani
  • 31 prispevkov
  • Pridružen: 14.01.2010
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 14 marec 2010 - 18:13

Nimam navade ignorirati, se pa tudi to zgodi... Obstajajo ljudje s katerimi se mi preprosto ne da več ukvarjati in jih je lažje "zradirati" iz življenja.

#21 carla

carla

    gay friendly

  • Člani
  • 12 prispevkov
  • Pridružen: 27.01.2010
  • Lokacija: ljubljana

Objavljeno 12 april 2010 - 00:00

sem ignorirala, bila ignorirana. niti približno ni rešitev.

#22 qwerty

qwerty

    piščan'c

  • Člani
  • 97 prispevkov
  • Pridružen: 08.03.2010
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 12 april 2010 - 00:49

Sovražim ignoriranje, čeprav se zgodi, da tudi sam kdaj ignoriram, ampak tiste, ki jih osebno ne poznam in se mi z njimi ne da ukvarjat. Sem bil pred časom ignoriran s strani ljube osebe, ki je takrat odvrgla svojo masko :buu:

#23 faf25

faf25

    gay friendly

  • Člani
  • 15 prispevkov
  • Pridružen: 31.07.2009

Objavljeno 16 april 2010 - 20:21

jaz tudi ne prenesem ignoriranja

#24 Enyo

Enyo

    nov na sceni

  • Člani
  • 266 prispevkov
  • Pridružen: 10.01.2010

Objavljeno 02 maj 2010 - 13:43

Ignoriranje je popolnoma nekonstruktiven način spopadanja z življenjem.

Ljudje so pač taki, obnašajo se kot mački: kadar želim kaj od njega [mojega prečudovitega muca], me ponosno ignorira, ko pa se sama ne menim zanj, se smuka okoli mojih nog z dvignjenim repom in izrabi vsako priložnost, da se stisne k meni. Če gre za razne takšne igrice 'hard to get' ... to ni ravno zrelo, ne? Sploh je grozno, če ti to dela človek, ki ti veliko pomeni. V tem primeru je to vrsta izživljanja. Preprosto tega (skoraj) nisem sposobna popolnoma ignorirati (vsaj nekaj časa). Se pa včasih zavestno odločim, da tako pač preprosto ne gre in začnem še sama ignoritat to osebo - pa naj pride nazaj, če ji kaj pomenim, drugače pa bom šla sama čez to/njo.

Če gre pa za kakšne bolne poniževalne (sarkastične) opazke, pa mislim, da je ignoriranje dokaj pravilen odgovor, če je ne moreš ignorirati, se lahko še vedno dokažeš in se postaviš nad njo, če nisi za izzive, se ji lahko smejiš, če nič od tega ne moreš, pa se moraš zamisliti, ker je očitno nekaj na tem. Ampak meni se ignoriranje (to, da preslišiš) zdi popolnoma legitimna izbira v tem primeru. Čeprav je karkoli dobro vzeti na znanje.

Prispevek uredil/a: Enyo, 02 maj 2010 - 13:45.


#25 Chiara`

Chiara`

    Častna članica

  • Člani
  • 2 312 prispevkov
  • Pridružen: 14.04.2004

Objavljeno 02 maj 2010 - 13:48

Sem že ignorirala, ker druge opcije nisem imela. Bila sem tako jezna in razočarana nad to osebo, da je bila druga opcija samo kuhinjski nož, metre polivinila in veliko lepilnega traku - you get the picture. Minili sta dve leti in sedaj sem si s to osebo zopet na ok, dostojnem odnosu. Včasih pač drugače ne gre, in rabimo dozoreti, da se lahko z nečim spoprimemo. Drugače pa ne znam dobro ignorirat, to je bila res ekstremna prigoda, da sem bila popolnoma nesposobna sploh govorit, kaj šele kaj razčiščevat. Načeloma želim vse rešit takoj, do te mere da sem že uber annoying s tem. Čeprav se tudi na tem področju umirjam in si ponavadi vzamem čas z razmislek, potem pa neko rešitev. Razen pač z ljudmi, ki bojo tupili svoje do nezavesti, takrat pa niti ne ignoriram, samo pustim na miru. Nevem, če je to isto. :D




0 uporabnikov bere to temo

0 članov, 0 gostov, 0 anonimnih uporabnikov