315 odgovorov v tej temi

[qty]

nara yulia, lahko bi potrdil, ker sem dal cez skoraj identicno izkusnjo kot deniss. na nek nacin si mocnejsi, ceprav se najbrz nikoli ne bom nehal sprasevati, kako bi bilo, ce bi bilo...

deniss, tebi pa: stvari se spremenijo, samo pusti casu cas in ce ze prikrivas ostalim, kdo si, ne prikrivaj tega se sam sebi!

[mk]

Deniss, lepo, da si prišel na forum, in škoda, da se je tvoje prvo razkritje tako žalostno končalo!

Bi ti pa vseeno rekel, da ne obupaj. VEČINA ljudi relativno dobro sprejme to, da je njihov prijatelj gej, vsaj po mojih izkušnjah... Ljubezenska razočaranja pa sicer vedno bodo Ampak tudi srečne ljubezni, boš videl

[bucek]

Deniss, lepo, da si prišel na forum, in škoda, da se je tvoje prvo razkritje tako žalostno končalo!

Bi ti pa vseeno rekel, da ne obupaj. VEČINA ljudi relativno dobro sprejme to, da je njihov prijatelj gej, vsaj po mojih izkušnjah... Ljubezenska razočaranja pa sicer vedno bodo Ampak tudi srečne ljubezni, boš videl

se podpišem pod tole :| :pepper:

[glorious]

Deniss hellow
Nažalost so tudi taki ljudje, ki te ne sprejmejo (pa čeprav misliš, da te bodo).
Sicer pa si preberi članek na http://www.maturants...php?storyid=162
Mogoče ti bo pomagal Sicer pa slednje, kar velja:

V primeru, da te oseba ne bo sprejela in ti bo obrnila hrbet, ne obupaj.
Tudi oseba sama mora sprejeti, da si istospolno usmerjen/-a.
Z osebo se poskušaj pogovoriti, ji razložiti situacijo. Nikar ne stresaj jeze ter verbalnega nasilja. Tako kot si rabil ti čas, ga rabi tudi oseba, kateri si se zaupal.

Lep pozdrav, Glorchy :pepper:

[deniss]

Nara Yulia.
Se kar strinjam s tem, kar si povedala. Tudi sam sem nekako prišel blizu tega zaključka. Sej mal se mi je tudi čudn zdelo, k se je tip preselu u moj kraj bivanja in si tukaj najdo hetero dom.
Sej jaz mislim, da je on mene sprejel takšnega kot sem, čeprav odrinil na stran. Samo samega sebe noče sprejet v tej svetlobi, ki mu tudi polni misli.
Ne vem, koker koli je, ..... sem hotel neki napisat pa sem si premislu, da ne bom ratou slabe volje.
Res pa je, da nekaj časa nisem o njem rabil razmišljat, ker sem stvari hotel pozabiti, pa se mi je sedaj od včeraj, k sem napisal prvih nekaj besed na forumu misel nanj zelo povrnila. Upam, da me hitro mine.
Mi je pa tudi žal, da si ti imela slabo izkušnjo. Sicer pa brez slabih izkušenj ne bomo znali dovolj ceniti dobrih.

Eh, bo že!

[drejchy]

Čao, glejte mene pa zanima, kolko od vas se vas je že outiralo in na kak način, kr men je to full bad. Naslednje leto prihaja maturantski izlet in so in bo cela štala, kr punce me čustveno privlačijo, tipi pa spolno, spoznal sem da mi je bejba full kjut in vse, da sva lahko v zvezi in vse sam ob njej se mi enostavno ne dvigne. No torej prosim Vas za čimveč odgovorov in natančnih!:=)

[PiKcPoKc]

Jaz se zaenkrat še nisem outirov v pravem pomenu besede. Za mojo spolno usmerjenost vedo tisti, ki imajo z njo opravka in nekaj strejt kolegov in kolegic. Nekako se mi zdi, da moja spolna usmerjenost ni stvar celotne družbe, ampak samo moja in osebe s katero želim in imam spolne odnose. Tako da kakšnih posebnih coming outov ne načrtujem. Če me kdorkoli na cesti vpraša če sem gej, mu brez problema rečem da sem. V bistvu sem bi, ampak sj štekate kva hočem povedat.
Glede maturanca je pa tak ane. Tudi mene letos ta zadeva še čaka, vendar se je veselim in mi moja nagnenja k istospolnosti ne povzročajo težav. Že prejšnja poletja sem bil u Grčiji ter Španiji, kamor smo šli s kolegi na morje ter žurat seveda in ni bilo nikoli nobenih problemov.
Mislim, da na maturancu, tako ali tako najverjetneje ne boš spal z nobenim od tvojih sošolcev (ali pač), tako da bodo tvoje oči uprejene v druge maturante, med katerimi zagotovo obstaja tudi veliko gejev ali bi ali karkol na to foro. Suše torej ne bo, kako si boš pa zorganizirov in se outirov pred sošolci ali ne (na maturancu priporočam NE), je pa stvar tvoje izbire in okusa.
Med branjem tvojega posta sem nekako čutil, kot da želiš na maturancu seksati s punco. Zakaj bi, če te ne privlači? Vem, da je v navadi da se večina srednješolcev na maturancu `da dol´, večina celo prvič in da je to ena najboljših priložnosti, da dobiš punco v posteljo, ampak nevem no zakaj bi se moral siliti, če ti to pač ne ugaja. Rajši podri kakšnega dobrega tipa. Tako si boš maturantski izlet veliko bolje zapomnil! Kljub temu pa ni treba, da kdorkoli izve, da si seksov s tipm ali da si gej,..., če te že skrbi outiranje.

[bogglefreak20]

Preden začnem nakladati, samo opomba glede "pomembnosti" maturanca. Maturanc je pomemben toliko, kot mu pomembnosti pripišeš. Meni npr. ni pomenil čisto nič. Do trave mi ni bilo, pijanke sem takrat že prerasel...kaj sploh še ostane? Aja, seks...hm, no ja...

Če čutiš pritisk zaradi idej tvojih sošolcev, ki imajo polno pričakovanj do maturanca, vedi, da je to samo ena plat. Nikjer ne piše, da moraš biti tudi ti samo ovčka, ki sledi čredi. Hočem reči, da nisi dolžan početi isto, kar počno drugi, če si tega v resnici ne želiš. Če želiš seksati na maturancu, potem pač daj (s komerkoli želiš, ne s komer drugi pravijo, da bi moral).

Če pa ti bolj sede preživeti maturanca kako drugače in seks preložiti na drugo priložnost, v drugo okolje, bolj sproščeno in brez pritiska kogarkoli, potem imaš vso pravico do tega. Verjemi pa izkušnjam starejšega - tudi tvoji prijatelji, ki imajo polne goflje seksa, bodo večinoma domov šli "praznih rok" in toliko bolj polnih jajc. Če te skrbijo morebitne zbadljivke sošolcev, ti dajem v premislek: v spominu boš dlje ohranil svoje ljubimce/-ke kot pa sošolce. Torej se je vredno potruditi in počakati na tiste, ki te bodo vredni in ki bodo ostali kot lep spomin. Če tako seveda želiš.

Maturanc ti naj bo v veselje, ne pa v breme. Kakorkoli ga boš že preživel in karkoli boš že počel, počni to zaradi svojega veselja, ne zato, ker drugi mislijo, da je to zabavno/kul/... Pravzaprav naj bi bil vsak naš dan tak.

In še glede mojega outiranja... Želel si izčrpen in natančen odgovor, zdaj pa trpi posledice.
Sam sem se outiral pred nekaj več kot štirimi leti pri 19-ih kmalu po končani prvi "vezici", ki je trajala dobra dva meseca. Reakcija mojih staršev in brata je bila šok+jok+sprejetje realnosti. Želel sem se pogovorit, ker mi je dušo razžiralo do skrajnosti (ker nočem in ne morem lagat svojim staršem). Posedel sem jih doma za mizo in jim dal vsakemu za prebrat neke vrste pismeno izjavo o mojih čustvih in občutkih. Ustno ne bi nikoli mogel stvari razložiti, ker sem bil preveč nervozen, poleg tega bi me verjetno prekinjali in mi skakali v besedo.

Ko so prebrali in se zjokali, se je mama prva zbrala in mi rekla, da svoje ljubezni do sinov ne pogojuje z ničemer.

Potem so želeli vedeti, kako se počutim sam v tej koži in sem rekel, da dobro, normalno. Rekel sem pa še nekaj, kar je bilo v tistem trenutku zelo pomembno. Rekel sem: "Moja usmerjenost ni problem, ker probleme se da rešiti. To je stanje, vprašanje je le ali je v tej hiši še moj dom ali ne."

Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da sem na nek način jaz svojim staršem postavil ultimat, ne obratno.

Treba je biti tudi strpen do svojih staršev. Ultimate postavljajo, ker jih je strah, ker ne vedo, kaj vaša usmerjenost sploh realno pomeni, ker so obremenjeni s predsodki časa in okolja, v katerem so odrasli. Dejstvo je, da tudi oni rabijo čas, da premeljejo stvari, da se pogovorijo med seboj itd. Pomaga jim, če o vsej stvari več zvejo.

Moje stališče je torej tako - vsak naj sam ugotovi, kaj je v njegovi situaciji najbolje storiti, ker ni enotnega recepta za vse. Zame je bilo outiranje najboljša možnost, ker je bila alternativa samo krhanje odnosov, zamegljevanje problema in distanciranje od svojih bližnjih, česar nihče ni hotel, še najmanj jaz.

Največja ironija je pa ta, da sta me moja starše tako dobro sprejela iz razloga, ker sta sama dala skozi eno relativno primerljivo izkušnjo. Moj oče v očeh maminih staršev namreč sploh ni bil zaželjen kot partner za mojo mamo. Mama mi je sama rekla: "Tudi, če ne bi mogla sprejeti tvoje usmerjenosti, se tvoji izbiri partnerja ne bi hotela upirati, ker vem, da bi bil rezultat samo nasproten od tega, kar bi si želela."

[NowHow]

Moje stališče je torej tako - vsak naj sam ugotovi, kaj je v njegovi situaciji najbolje storiti, ker ni enotnega recepta za vse. Zame je bilo outiranje najboljša možnost, ker je bila alternativa samo krhanje odnosov, zamegljevanje problema in distanciranje od svojih bližnjih, česar nihče ni hotel, še najmanj jaz.

Sam sem se odločil, da se staršem ne outiram, vendar pa jim ne lažem... če bojo kdaj vprašali jim bom povedal po pravici. Sem pač tak tip, da se nerad pogovarjam s starši o ljubezni ali (bognedaj) sexu
Predstavil sem jim tudi bivšega, sicer kot prijatelja, vendar se moji odnosi s starši niso prav nič "skrhali" ali "distancirali". No, sicer jim je pa verjetno itaq že jasno, na koncu so ga prav vzljubili in še danes sprašujejo po njem.
Se pa strinjam... ni enotnega recepta... vsak mora iznajti svojega

[Zvonech]

Lp vsem.
Probau bom da bom cim krajsi, in ne se prevec poglabljal v detalje, ampak preden sem sploh sam dojel kaj se dogaja oz. si sam sebi priznau resnico, me je tri tedne morilo, ubijalo in dobesedno unicevalo.
Za moja nagnenja, obcutke zelje sem vedel dolgo, ampak iz sramu, iz strahu sem jih zatiral in se skrival v osebi ki bi naj bila popolna, ki bi naj uresnicila zelje starsev in okolice, dolgo je to uspevalo do dneva X, ko sem dojemau nesreco, zaprtost in seveda se moral sprijazniti z usmerjenostjo z dejstvom da to ni tako kot bi si jst in drugi zeleli ampak tako kot srce in telo cuti in hoce.
Za sabo imam dobre tri tedne psihicne krize, za sabo imam tezke trenutke ki jih tesko napises z besedami ali tukaj na forumu, tisti k je to dozivljau bo vedu o cem pisem.

Sprijazno sem se sam z sabo, ni me strah kaj bo sedaj in kako bo naprej, kaj bodo drugi rekli in mislili, ni me strah kaj se bo govorilo, z glavo pokonci, polno upanja veselja in zelja grem naprej, zivlenje tece dalje.

Celotno zgodbo, dogajanje in cutenje sem spregovoril z stirimi najbolsimi prijatli, na katere se lahko vsak trenutek obrnem in dobim podporo, in te osebe so mi pomagale, so mi dale upanje, da ne konec zivlenja, da ni se svet porusil, ampak da naj ostanem mocan, da naj bom tak kot sem in naj se sam ne zanicujem in naj bom ponosem to kr sem.

Ostalim govoril nebom razen eni osebi bom lepo pocasi morau povedati in ji pocasi dopovedati, in to je moji zeni, z njo skupaj k bo cas za to poiskati skupno resitev glede najinega otroka, da nebo otrok trpel ampak da bo cim manj obcutil, sicer sedaj je tesko govoriti kako se bo ispeljala zadeva, kaksen bo rezultat, ampak upam da bo resitev dobra za vse tri, da se bo nasel skupni jezik in skupna resitev.
Sok bo vsekakor, ampak tudi to bo slo mimo in zivlenje gre z ponosom in veseljem kot nikoli do sedaj naprej.

Sicer ob prijavi sem mislu se prijavit z splosnim nikom, nevem zakajnisem naredil ampak upam da bo kmalu spremenjen, ker skrivat se ne mislim vec, pogumno je treba it naprej.Ker napak je bilo prevec in jih ne mislim delati naprej predvsem ne iste kot dosedaj


Lp
Zvone

[Shaman]

Zvone, full sem vesel zate, da ti je uspelo nekaj tako velikega. Nikoli ni prepozno in če je tvoja žena razumen človek, bo sčasoma razumela. Najbrž ne takoj, ampak čas naredi svoje.

Če ni preveč osebno, kakšno pa je ozadje tvoje zgodbe? Koliko časa si že poročen in koliko časa veš za svoja nagnjenja?

[Zvonech]

Zvone, full sem vesel zate, da ti je uspelo nekaj tako velikega. Nikoli ni prepozno in če je tvoja žena razumen človek, bo sčasoma razumela. Najbrž ne takoj, ampak čas naredi svoje.

Če ni preveč osebno, kakšno pa je ozadje tvoje zgodbe? Koliko časa si že poročen in koliko časa veš za svoja nagnjenja?

Nagnenja nisem jemau resno, pomeni ce se spominjam nazaj pac dotikov, otipavanj je bilo tam pri 13. Zatem se je spremenila okolica, in sem sam sebe lovil, seveda opazoval nove sosolce in si svoje mislil ampak biu tiho.
V casu sluzenja vojaske obveznosti, si pac vedu oz. imeu v ozadju tvoje stanje in se izogibal gruci ljudi, ampak gledau da si seu pac zadnji oz. med zadnjimi v tus, da pac nebo kakih presenecenj, ce pa se je najavlalo pa sam hitr hladen tus in je bilo spet vse kot bi naj bilo oz. kot si mislu da je pac v taki situaciji vredu.

Upanja so ostajala nekje dalec v predalu, danes sice nemorem reci da nisem meu nobenega obcutka za zeno oz. da sem seu pac na silo skupaj, ampak to ni tista goreca ljubezen ki bi naj bila, z dejanji lahko hitro cloveka zadovoljis, ampak kako se pocutis ves sam.

Skupi sva sedaj 6 let od tega mau vec k tri leta porocena, sicer ni nevem kaka dolga doba ampak precej dolga in sedaj tudi precej boleca, skrivnost ni nic vec, ker jih je bilo veliko in prevec in to so te zadeve ki mi se dajo za misliti oz. ki me se morijo, ampak tudi to obdobje bo minilo in tudi drugacni casi bodo prisli,
Sam sebi priznati narediti korak je potrebovalo veliko moci, velik naskok, veliko samospostovanje. Danes se mi pocasi vse skupaj smeji, me dobesedno v momentu komaj kaj spravi v slabo voljo, dolocene skrbi se obstajajo ampak upam da se bodo te tudi resile.

Lp
Zvone

[OceanSoul.]

Prebiram vaše vpise in ugotavljam, da se očeta praktično ne omenja, če že, v dvojini, skupaj z mamo... Kakšni so po vaših izkušnjah odzivi očetov? Osebno se mi zdi to najzahtevneje...

[dumpling]

Ja, mogoče je očetom res malce težje, ker nekako pričakujejo nadaljevanje moškosti v družini. In jim je to težko sprejet. Mame kot vemo vse nekako čutijo.
Pri meni je oči prvi zvedel. Ker je pač prvi vprašal. In ga je valda šok zadel. Ker je to vprašal s tem namenom, da mu bom povedal da nisem (vprašal pa je zato, ker sem rekel, da bom božično večerjo raje preživel pri prijatelju kot doma z družino). Ampak sm mu priznal, ker se mi ni zdelo več potrebno skrivati. Po šoku, ki ga je doživel, so sledile solze in nato razočaranje. Enostavno sem samo odšel (in se "preselil" k fantu, ker mi doma po tem priznanju ni blo več za živet). 14 dni nismo govoril, se izogibali en druzga, nato pa je on naredil prvi korak in mi rekel, da bom še vedno njegov sin, dokler me ne bo srečal v mestu s torbico in v visokih petkah. Ko pa bo to videl, da se me bo pa odpovedal.

No, mislim da se me ne bo nikol odpovedal

[Shaman]

Pri meni je oče imel en sam izpad, na katerega pa sem reagiral zelo burno (če bi svoje besede udejanil, mi 30 let zapora ne bi ušlo). Od takrat naprej so se stvari umirile in z vsakim dnem se bolje razumeva.

Popolnoma druga zgodba je mami. Tedne po outiranju me je obstreljevala s tako podlimi izjavami, da si jih ne zasluži mimoidoči na cesti, kaj šele njen lastni sin. Od tega, da bi raje videla, da bi imel neozdravljivega raka, kot pa da sem gej, do tega, da naj božično darilo od lubija za njiju odnesem njemu nazaj.
Zdaj se je stanje toliko izboljšalo, da je ostala samo še čustvena manipulacija - ves čas mi daje vedet, da je nekaj narobe z njo in da bo v kratkem dobila npr. raka ali kaj podobnega in bo umrla (jasno od žalosti zaradi mene).

Skratka, moj foter je res kul človek in se z njim štekam super, matka pa je navajena, da je vse v življenju po njenem in tole je prva stvar, na katero nima niti malo vpliva. Zato taki histerični odzivi in nizkotne poteze.

Kakor koli že, pa o svoji homoseksualni komponenti ne smem govoriti doma in dvomim, da bom kdaj lahko. Ne vem, če se zavedata, da na ta način z vsakim dnem izgubljata košček mene.

[Zvonech]

Tkole, vceri je biu dan X, k sva se z zeno vsedla za eno mizo in zacela dabato, kj je z mano, in da samo opaza spremembe ampak neve zakaj, seveda sledila je debata iskanje besed in tudi dobesedno priznanje vsega, oz. razkritje.
Zatem je natal nekaj minutni molk, bilo ji ni lahko, rekla je samo da sam morem vedeti kj pocnem in kako se odlocam, ampak eno si naj zapomnim, da ce se odlocim odseliti iz skupnega stanovanja naj eno ne pozabim in to je skrb do otroka in njegova vzgoja.

Rezultat je sedaj tak, da pac ostaneva do nadalnega v skupnem stanovanju, seveda v locenih sobah, in da naprej skupaj vzgajava otorka, kot je rekla jo tudi nebo prizadelo oz. nebo imela proti ce si nekoga najdem in ga tudi dam pripeljem, ampak naj mirkam nase in kaj skom pocnem zaradi bolezni, ki jih lahko staknes.

Tako da sem biu dobesedno presenecen nad tako reakcijo, moram reci da je nisem pricakoval, seveda za tem vsem so pol se sledili pogovori, in smeh itd. ampak zivlenje tece dalje, otork je prva stvar v zivlenju pol pa vsa ostala potreba in zelje.

Vsem skup lepo nedeljo se, oz. kolikor jo je ostalo
Zvone

[provokatorka]

Hello,

Zvone, potem se ta tvoj pogovor niti ni tako slabo končal. Kaj pa žena? Bo tudi ona lahko pripeljala kakšnega moškega zase?

Lep pozdrav.

[Zvonech]

lej najraje bi vidu da si nekaj najde in da bo lahko uzivala, seveda sedaj rabi vse svoj cas, in se je treba na nove okoliscene navadit, zaradi mene ce si jutri ze kaj najde, nebo me bolelo ce se bo imela lepo , bol me bo morilo ce bo nesrecna, ce se bo zrla in zaradi dejstev da bi se zaprla vase, ampak je se prevec vse sveze, bilo je prevec emocij da bi jo na nekaj terau, sicer sva danes tudi velik govorla ko sva lahko ampak vse rabi sedaj svoj cas, skupen cil k ga mava je vzgoja otroka, in to je na prvem mestu, da bi pa sama ostala v to dvomim, ceprav se danes nemorem verjeti da je celo zadevo dokaj mirno sprejela, rekla je samo da ji ni tako hudo, bilo bi ji huje ce bi jo varal z drugo zensko, sicer nevem kaksna je razlika, ker se je meni ze zdelo dovol to dejstvo hudo.
Ampak sedaj bo cas pokazal svoje, in upam da bo res enega dne uzivala.

lp
zvone

[andy 23]

JOJ. Sm končno zbral pogum in povedu najboljši frendici. Najprej je mislila, da se zejbavam. Potem pa me je vprašala, če ne bi še malo premislu

Nekak dvomim, da se bodo ostali tko odzval

[guy]

JOJ. Sm končno zbral pogum in povedu najboljši frendici. Najprej je mislila, da se zejbavam. Potem pa me je vprašala, če ne bi še malo premislu

Nekak dvomim, da se bodo ostali tko odzval

popolnoma isto kt pr men!

dozdej u bistvu sam ona ve in tko bo še neki cajta naprej. :evil:

[†LonelyBoy†]

Glede na mojo starost, dvomim da je kdo v mojih letih že razkril komu, da je gej.
Vendar pa mi je dosti krat ušlo med prijateljicami, da sm kr bleknu "kok je hud ta tip" al pa ka podobnega.. Pa so se sam smejale..
Vsi so na srečo mislili, da se samo zafrkavam

[d-mashina]

coming out... ene par sem jih dal že skozi in sem si jih rahlo naveličal. vsaj kar se coming outa kot "dogodka" tiče... ne delam spektakla iz tega in z ljudmi nimam več "jaz ti imam nekaj za povedat" pogovorov. sicer se mi zdi, da bo enkrat prišel čas, ko bom tak pogovor moral imeti z mamo, čeprav ve, a se o tem ne pogovarjam z njo. še s fotrom je bil coming out čisto na easy. Ponavadi se outiram čisto mimogrede... recimo, da se v družbi ljudi, ki zame pač ne vejo s kolegico pogovarjam o tipih... se ne držim nazaj. sicer ostali mal glupo gledajo, ker jim nič ni jasno ampak ne čutim dolžnosti, da bi jim moral karkoli razlagati. nimam energije, da bi šel skozi tak daljši proces outiranja. zato mi je tudi bad iskat novega cimra oz. cimro, ker se mi ne da razlagat zakaj pri meni tip prespi in zakaj točno ga za rit šlatam ko pomiva posodo.

[urosss]

am ja...moj come out se je zgodil dvakrat, no pravzaprav enkrat, drugič je blo pa nesreči... moji best kolegici sem po dveletnem res best prijateljevanju pač ene pijane noči povedo da so mi tud fantje všeč in ji je blo čist ok tak da...je vse ok
moj drugi je pa khm.. .. mati so bili radovedni in en vikend ko me ni bilo doma prešnofali računalnik, našli par msn pogovorov in si prišli gor... sledilo je njeno prepričavanje da js pa že ne morem bit tak, da ne cvilim pa da punce skoz menjavam, da tak pa ne bom in da me pelje k psihiatru, no dva dni kasneje od tega sem ji povedal vse kar sem si mislu in je utihnila in od takrat nisma spregovorila besede v tej smeri... tak da je isto kot prej... ne vem, malo čudno samo ok... bomo vidli

[_lynx_*]

Pri meni zadnje cajte to izgleda vse bolj izgleda na šok varijanto.
Npr: kako si kaj? Dobr, fanta mam. Sledi: Ali pa: Odvisno.
Skratka čimmanj kompliciranja z visoko dvignjeno glavo.
Drugače pa nimam občutka, da sem obligiran, komur koli razlagat,
kaj oz. kdo me privlači.
Tisti, ki majo kej v glavi tko sami pogruntajo.
In po večini pozitivno sprejmejo. Tisti ki pa ne...
Tistih pa tok al tok ne rabim. Niti oni mene, nenavsezadnje.

[janezek]

Pri meni je tudi podobno kot je napisal d-mashina. Zadnje razkritje (če temu sploh lahko tako rečem) sem imel, ko so z novim letom prišli novi sodelavci. Prejšnji so že vsi vedeli. Nikomur nisem nič razlagal. Zame je moja spolna usmerjenost samoumevna in tako sem tudi ravnal. Če bi imel kdo težave s tem, bi bila to njegova stvar. Jih ni imel /smo dobro izbrali sodelavce /. Sem pa izvedel za "incident" pred par leti . Nova sodelavka mi je hotela urediti zmenek z njeno prijateljico. Ko je izvedela, da me take vrste zmenek ne zanima, in je vsa razburjena okarala svojo šefico, da ji ni povedala "vsega".

Bolj me muči razkritje pred prijatelji moje mame. Verjetno ji bo lažje, če se razkrijem. Saj so priajzni samo se najdejo nekateri, ki pljuvajo po homoseksualcih in zdaj mama ne upa nič reči. Potem jim bo lahko zaprla gofljo. Ne vem, moram njo vprašati.
Zadnjič sva šla z bivšim na izlet z mojo mamo in njenimi prijatelji in sva se malo držala za rokce, ne dovolj dolgo, da bi ostali opazili.
Zanimivost: pri jogi pa je moja homoseksualnost nekakšna javna skrivnost (kot sem pred časom izvedel od enega prijatelja).

O razkritju pred očeto pa kdaj drugič.