Skoči na vsebino

Spletno mesto uporablja piškotke. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih   V redu

Slika

Invalid


31 odgovorov v tej temi

#26 blazek

blazek

    nov na sceni

  • Člani
  • 270 prispevkov
  • Pridružen: 25.08.2006
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 28 september 2008 - 03:03

Pozdravljeni,
Moj prijatelj, je napisal odličen članek, ki ga je objavil v elektronski reviji z naslovom Računalniško, informacijsko, komunikacijsko obveščanje slepih in slabovidnih.
Z njegovim dovoljenjem, ga objavljam na tem mestu, ker se mi zdi, da vsebina spada v to temo.
Komentarji zaželjeni!

Kako povedati o težavah z vidom, da si ne onemogočim odnos

Avtor, Marino Kačič
Ljudje smo različni: eni bol odprti in komunikativni, drugi bolj zadržani, tretji bolj
zaupljivi. Delno je to odvisno od značajskih potez, delno od izkušenj v življenju, delno
pa tudi od socialnih ter družbenih okoliščin. Ne glede na različnosti je skupno vsem,
da nekatere dele sebe pokažemo, druge dele pa skrivamo, dokler ne pride do
zaupanja. So pa tudi deli v nas (zgodbe, izkušnje, misli, želje), ki pa jih za nobeno
ceno ne bomo pokazali nikomur. To bi namreč bilo podobno kot če bi se slekli pred
drugim. Način kako se ljudje odzivamo glede bližine in kako se v skladu s tem
obnašamo, je odvisen tudi od tega, koliko ljudem zaupamo, koliko nam je kdo blizu in
kakšen pomen ima za posameznika določena vsebina. Nekaterim ljudem lahko
povemo več kot drugim in nekatera svoja doživetja lažje povemo kot druga. Zakaj je
tako?
Intimnost
Intimnost in zasebnost si lahko predstavljamo kot tri koncentrične kroge: najmanjši
znotraj, srednji zaobjema prvega in največji zaobjema ostala dva. Najmanjši, notranji
krog predstavlja našo najglobljo intimo. Tisto, kar ne pokažemo nobenemu. Če pa že,
je delno in res izjemoma. Tam hranimo naše največje skrivnosti o nas kot so:
izkušnje iz lepih intimnih trenutkov, naše želje in fantazije, naše največje strahove in
dvome, ipd. Ker smo tam najbolj ranljivi, je to shranjeno najbolj globoko v nas. Drugi,
srednji krog predstavlja našo intimo do katere "dovolimo" svojim najbližjim ljudem, ki
jim zaupamo in ob katerih se počutimo varni. To so običajno partner, dobri prijatelji,
nekateri svojci ipd. Z njimi lahko podelimo nekatere svoje izkušnje, dvome, strahove
ali dileme s katerimi se spopadamo. Da pridejo ljudje v ta naš krog, prestanejo skozi
preizkušnje in vzbujati morajo resnično zaupanje. Če nas prevečkrat razočarajo, ne
dobijo tega statusa ali pa ga celo zgubijo, če so ga že imeli. Zunanji, največji krog
intimnosti ponazarja prostor intime v kateremu imamo svoje filtrirane, previdno
predelane informacije. Tu se pokažemo le kolikor je nujno potrebno in še to previdno.
Sem običajno sodijo: širše sorodstvo, netesni prijatelji, znanci , strokovnjaki za
pomoč, ipd. Prostor izven tega največjega tretjega kroga pa je rezerviran za vse
ostale ljudi, tudi ljudi, ki jih na novo spoznamo. Zato smo s temi ljudmi, relativno
hladni in na distanci (Milivojevič1999).
Postopno zbliževanje
Podobno kot krogi, ki ponazarjajo našo osebno intimo, gre postopoma naše
zbliževanje. Ko se z nekom srečamo, se najprej spoznavamo. Takrat smo vljudni,
prijazni in na distanci. Le malo povemo o sebi, kar pa že, je bolj površinsko. Če s
časoma dobimo občutek varnosti, postopoma več povemo, več zaupamo in tako se
spoznavamo. Na ta način se odnos poglablja. Le tiste redke ljudi s katerimi se najbolj
ujamemo, najbolj čutimo podobnost in željo po približevanju, dovolimo, da pridejo še
globlje v naš intimni prostor. Z njimi delimo bolj osebne in globoke teme, njim bolj
zaupamo, njihovim besedam bolj verjamemo. Tako se še veča želja po približevanju.
Zelo, zelo redkim in le občasno kdaj pa kdaj dovolimo, da se nam povsem približajo.
Vendar je tudi to ob zelo globokih prijetnih ali neprijetnih čustvih. Na primer, ko smo
zaljubljeni, ko smo zelo veseli, ko nas je zelo strah, ko smo globoko prizadeti ali jezni.
Kako poteka ta proces zbliževanja pa je v veliki meri odvisno od značaja
posameznika in njegove osebnosti. Drugače gre pri zaupljivih, kot nezaupljivih ali
tistih, ki so navajeni veliko stikov in od tistih, ki imajo malo stikov. Zelo vplivajo na ta
proces tudi izkušnje: slabe izkušnje z zbližanjem, odvračajo ljudi za ponovno
zbližanje ipd.
Povedati ali skrivati
Prej opisane lastnosti in procesi so enaki za vse ljudi. Poleg teh ima vsak človek še
določeno svojo specifičnost. Za ljudi, ki imajo hudo okvaro vida in ne vidijo ali zelo
slabo vidijo, velja na primer za eno od temeljnih dilem: "Povedati ali skrivati, da ne
vidim?" Če pa že ja, kdaj in koliko?" Pri tej dilemi pa gre pravzaprav za boj s strahovi.
Po eni strani so ti strahovi vezani na občutke manjvrednosti, sramu in strahu pred
razvrednotenjem. Po drugi strani so strahovi, ki so vezani na odzive okolice. Na
primer: "Kako da ne vidiš, saj hodiš sam. Samo delaš se, da slabo vidiš. Postal si
vzvišen, greš mimo mene in me ne pozdraviš. Kupi si očala ali leče, pa bo bolje."
Prav poseben strah pa je vezan na dodelitev statusa drugorazredne družbene vloge
invalida. Ko nas okolica uvrsti v tak predalček, se začne obnašati drugače kot do
ostalih. Bodisi s pozicije usmiljenja, bodisi s pozicije strahu in izmikanja, bodisi s
pozicije pokrovitelja …. Vse to pa ustvarja pritisk na okrevajočega, v katerem vzbudi
odpor. Prav ta odpor pa si okolica razlaga kakor da še ni sprejel invalidnosti.
Medtem, ko za okrevajočega pomeni jemanje njegove osebne svobode. V vsakem
primeru obstaja zelo velika verjetnost, da postopoma ponotranjimo pričakovanja
okolice, tudi zaradi hvaležnosti pomoči, ki nam jo nudi. To pa pomeni, da se
prilagodimo vlogi invalida.
Prej opisani in še mnogi drugi razlogi običajno to dilemo prevesijo v prid skrivanju. S
skrivanjem se v veliki meri izognemo prej omenjenim strahovom in slabim izkušnjam.
Na dolgi rok pa skrivanje oblikuje specifično vedenje izmikanja, ki nas omejuje na
funkcioniranje v fizično-socialnem znanem prostoru, ki ga obvladujemo. Hkrati pa se
mnogi zavedajo, da so ujeti med dvojno zanko v kateri sta slabi obe rešitvi: če poveš,
je velika verjetnost, da te bodo vzeli kot manjvrednega ali pa celo zavrnili ter se
izogibali. Če ne poveš, pa razvijaš skrivaški stil, ki te omejuje na ozek teritorij. Večina
pa si vendarle želi stikov. Ali obstaja kakšna rešitev, kjer se ni treba toliko bati
zavrnitve in se zato ni treba skrivati?
Faze razvoja odnosa
Vsak odnos gre skozi različne faze v katerih se razvija in poglablja. Scott Peck je
(1994) veliko delal z ljudmi in skupinami ter ugotovil, da ima tudi skupina razvojne
faze. Njegov model psevdo skupnosti osvetljuje štiri faze skozi katere poteka proces
razvoja skupine: (1) Faza psevdo skupnosti [zadržanost, previdnost, vzpostavljanje
bližine], (2) Faza kaosa [preizkušanje meja, razkrivanje individualnosti, krize,
napredovanje ali nazadovanje], (3Faza izpraznitve [medsebojno odkrivanje, podpora,
razumevanje, želja podeliti z drugimi], (4) Faza prave skupnosti [sodelovanje in
medsebojno podpiranje, sprejemanje drug drugega, občutek varnosti in
medsebojnega zaupanja].
Iz osebnih in delovnih izkušenj vem, da podobno poteka tudi proces razvoja odnosa
med dvema ali več posamezniki. Najprej smo previdni in vljudni (formalnost). Potem
se odnos postopoma poglablja (seznanjanje drug z drugim). Nato prihaja do potrebe
po nadaljnji poglobitvi odnosa (prijateljstvo ali zavrnitev). Če se tu odnos ne konča ali
prekine, se poglabljanje odnosa nadaljuje, kar privede do sožitja v odnosu
(enakopravno partnerstvo). Ta proces je skladen z poglabljanjem intimnosti (glej
zgoraj o treh krogih intimnosti). Bolj odnos napreduje, bolj se drug drugemu odpiramo
v intimnosti. Ta proces se lahko zaustavi v katerikoli fazi, saj obstaja kopica
nevarnosti in razlogov za to. Včasih pa se postopoma in prek kriz nadaljuje vse do
zadnje stopnje sožitja oziroma prijateljstva, ko dovolimo osebi na drugi strani zelo
globoko v našo zasebnost oziroma intimnost.
Model postopnega seznanjanja
Pri ljudeh z okvaro vida visi v zraku prav specifična nevarnost pri razvoju novega
odnosa. Namreč, če povem, da ne vidim oziroma zelo slabo vidim, je zelo velika
verjetnost, da se ne bo odnos razvijal naprej ali da pride do prekinitve ravno
začetega odnosa. Kako bi se lahko temu izognil?
Ključno pri tem je koliko in kdaj povedati! V fazi formalnosti, ko smo že tako in tako
previdni in vljudni, ni dobro povedati, da imamo težavo z vidom. Razen, če to
neizbežno zahteva okoliščina. Sicer se v tej fazi ljudje prestrašijo, zbojijo in
najpogosteje umaknejo.
V fazi seznanjanja drug z drugim, ko prihaja do poglabljanja odnosa je čas za to, da
povemo. Vendar tudi v tem primeru predlagam previdnost. Kot si ljudje v vsakdanjem
odnosu ne povemo vseh svojih skrivnosti in problemov na enkrat, ampak postopoma,
povejmo tudi postopoma in previdno, da imamo težave z vidom. Bolj nas ljudje
spoznajo, laže sprejmejo tudi naše posebnosti. Pri tem bi odsvetoval uporabo
besede slep, saj ob začetku seznanjanja. Beseda slep pačgovori o celem človeku in
ne o težavi z očmi. Predvsem pa sproži kulturni program predstav o slepih, ki pa je
kulturno stereotipen. Tako nas ljudje ne morejo vsaj nekaj časa spoznavati, ampak
nas ocenjujejo s pomočjo tega kulturnega programa. To pa vodi najpogosteje do
zapletov, ne redko pa tudi do prekinitve odnosa. Prav to pa je tisti strah, ki nas
največkrat odvrne od tega, da bi povedali. Lahko se zgodi, da nas bodo nekateri tudi
v tej fazi zavrnili, vendar je verjetnost glede na prejšnjo fazo neprimerno manjša.
Predvsem zato, ker se že toliko poznamo, drug drugemu nekaj pomenimo in smo si
relativno bolj blizu.
Če ne pride do zavrnitve ali prekinitve odnosa, se potem, ko smo povedali začne
naslednja faza - prijateljstva. S tem se začne še večje zanimanje za drugega,
podpiranje in razumevanje. S tem pa tudi postopno razumevanje naše težav glede
vida. Tudi v tej fazi je potrebno postopno razgrinjanje sebe (tudi glede vida), kar
postopoma vodi v vse večjo sproščenost.
Nazadnje v nekaterih odnosih (če poteka razvoj odnosa iz obeh strani in ne samo
videčih) pride do naslednje faze (partnerstva), ko nas ljudje ne jemljejo več kot
invalide. Ta faza se začne, ko ljudje pozabijo, da zelo slabo ali nič ne vidimo. To se v
praksi kaže na primer s tem, da nam rečejo: "poglej tisto!" Ali nam pozabijo pomagati!
Dalje, pokažejo nezadovoljstvo oz. niso večprevidni pri tem, kar rečejo ipd. Skratka,
začnejo se obnašati kot se obnašajo vsi ljudje med seboj. V dobrem in slabem
smislu. Če se počutimo prizadeti, vzbujamo občutke krivde, pomeni, da "vlečemo
nazaj" v tretjo fazo, kjer nas ljudje sprejemajo, ampak so do nas previdni in se
obnašajo kot do posebneža oz. t.i. invalida. Mnogi slepi in slabovidni doživljajo to kot
nerazumevanje okolice, dejansko pa je to dokaz, da jih sprejemajo kot ljudi in ne kot
posebneže oziroma invalide. Boleče za ljudi z okvarami je pravzaprav za tiste, ki
osebno še niso presegli meje, ki ločuje invalide in one, ki gredo onkraj invalidnosti.
Vidimo, da je pravzaprav proces obojestranski: tako v osebni rasti kot pri razvoju
odnosa.
Primer: mnogi hendikepirani mladi, ki prihajajo k meni na svetovanje ali terapijo si
želijo vzpostaviti stik s potencialnim partnerjem. Ena od možnosti, ki omogoča veliko
število stikov je internet. Večinoma pa se glede tovrstnih stikov pritožujejo, da
nastane problem potem, ko je potrebno fizično srečanje, čeprav so prej že dobro
razvili odnos na daljavo. Njihove izkušnje so take, da če takrat seznanijo prijatelja na
daljavo o stanju vida, večina prekine odnos. Po drugi strani, če povedo kmalu, sploh
ne pride do razvoja odnosa.
Moj način pomoči in nasveti gredo v smer postopnega seznanjanja (kot kaže moj
model postopnega seznanjanja). Potrebno je povedati, a ob pravem času, na pravi
način in znati je potrebno dozirati. Izkušnje teh, ki so poskusili po tem nasvetu
(modelu), so v veliki večini pozitivni. Odnos se je v večini primerov (prek 90%)
uspešno razvijal. Če se je ustavil ali prekinil, pa večinoma niso bili razlogi zaradi
slabega vida, ampak taki kot pri vseh drugih ljudeh. Torej v značajskih, karakternih,
osebnostnih ali drugih težavah. V teh primerih pa je potrebno delati na spremembi in
osebnostni rasti kot bi morali vsi ostali. Tu se ne bi smeli skrivati za težavo vida. Če
se skrivamo za tem, je to v prvi vrsti izigravanje samega sebe. Projicirati razloge na
druge, je le obrambni mehanizem, kot je pri ljudeh, ki ne zmorejo pogledati svojih
osebnih težav. Z veseljem lahko rečem, da sem mnogim v takih primerih v procesu
svetovalnega dela pomagal. Najprej pa sem seveda moral sam skozi ta proces. No,
pravzaprav še vedno hodim po tej poti osebne rasti, saj menim, da je to vseživljenjski
proces.
Viri
Peck, M. S. (1994). Svet, ki čaka, da se bo rodil. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Milivojevič, Z. (1999). Emocije - psihoterapija i razumevanje emocija. Novi Sad:
Prometej.

#27 apolon

apolon

    Častni član

  • Člani
  • 2 552 prispevkov
  • Pridružen: 26.02.2005
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 28 september 2008 - 12:11

Odličen članek.
Vse drži kot pribito!

Človek ne more preživeti brez narave, narava lahko preživi brez ljudi.


#28 blazek

blazek

    nov na sceni

  • Člani
  • 270 prispevkov
  • Pridružen: 25.08.2006
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 28 september 2008 - 13:34

Apolon, se strinjam. Tudi meni je članek zelo všeč.
Mogoče, pa bi bilo dobro, ko bi kdo napisal kakšni so njegovi strahovi, zakaj se recimo ne želi srečati z nekom, ki je invalid, kaj pri tem občuti in ali je možno kaj spremeniti, da bi se odnos izboljšal?
Mislim, da je tu še nekaj, na kar veliko ljudi pozablja. Vsi vključno z mano se vse premalo zavedamo, da se nam lahko kakršna koli invalidnost, poslabšanje zdravja, lahko zgodi čez noč. Tisti, ki je polno čuteč si verjetno misli, a, sej to se meni ne more zgoditi, to ni moja stvar, zakaj bi se s tem obremenjeval.
Je pa tu treba tudi vedeti, da ljudje ne premorejo določene mere empatije, ali pa, da bi si vsaj poskušali predstavljati, kako se nekdo počuti v tem položaju. Ne gre za pomilovanje, smiljenje samemu sebi, ampak tako, kakor lahko nekdo premore empatijo v nekoga, ki je recimo hiv pozitiven, tako bi lahko tudi nas drugače sprejemali.
Mislim pa, da je s tem člankom zajeto bistvo vsega.

#29 balerina

balerina

    Moderatorka

  • Moderatorska ekipa
  • 1 821 prispevkov
  • Pridružen: 22.10.2005
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 23 marec 2017 - 11:59

http://www.pridem.si...antu-na-vozicku


She reminds me, that a woman's got one thing on her mind...
Love shared is love multiplied.
"Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil." (Mali princ)


#30 blazek

blazek

    nov na sceni

  • Člani
  • 270 prispevkov
  • Pridružen: 25.08.2006
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 02 april 2017 - 15:36

Mene pa zanima nekaj povsem drugega. Koliko polnočutnih gejev ima sploh izkušnje z invalidi in koliko si jih "želi imeti"? Koliko jih nima raznoraznih predsodkov? Če že, smo invalidi v večini od polnočutnih samo nekakšna enourna atrakcija. Premalo se pa vsi zavedamo, da smo pravzaprav invalidi vsi na kateremkoli področju. Bodisi je to očem vidno ali ni. Naj dam za lažje razumevanje svojega komentarja samo nekaj primerov. Bi se dobili s fantom, kateri ima hiv ali katerokoli drugo spb pa za to ne veste, raka, okvaro ledvic, srčni vzpodbujevalnik, odpoved ledvic, psihične težave? Najbrž bi, ker to ni vidno navzven in zato za prvo srečanje oz. dokler se ne zve za večino ni pomembno. Ne bom moraliziral v stilu, da se invalidnost lahko zgodi vsakomur bodisi na cesti, na delovnem mestu ali kjerkoli drugje. Pa vendar so žal tudi v letu 2017 predsodki za večino še kako zakoreninjeni. Nikoli ne bom razumel ljudi, ki se niti na kavi niso pripravljeni dobiti. Sami pa jokajo po forumih, kako jih družba zaradi njihove usmerjenosti izključuje. Dvolično, in kontradiktorno da bolj nebi moglo biti.



#31 sonce44

sonce44

    gay friendly

  • Člani
  • 13 prispevkov
  • Pridružen: 06.10.2014

Objavljeno 10 julij 2017 - 14:20

Opažam, da je bil zadnji komentar leta 2008 si še tukaj ali te ne zanima več, če pa si se mi javi in bova kako rekal, lp



#32 sonce44

sonce44

    gay friendly

  • Člani
  • 13 prispevkov
  • Pridružen: 06.10.2014

Objavljeno 10 julij 2017 - 14:22

mislim da nihče razen če se dva invalida srečata ker drug drugega se razumeta






0 uporabnikov bere to temo

0 članov, 0 gostov, 0 anonimnih uporabnikov