Mogoče en nasvet za tiste, ki imajo previsoko telesno težo in začenjajo z vadbo. Za začetek odsvetujem tek, kot tudi vse visokointenzivne vadbe, ker to ne bo trajalo dolgo, saj se bodo zelo hitro pojavile poškodbe vezi in vnetja sklepov. Poleg tega, v kolikor prehrana ne bo vsaj v osnovi urejena, se bo zelo hitro pojavil padec imunskega sistema, pojavila se bo utrujenost, brezvoljnost,... in spet bomo na slabšem kot na začetku.
No, tle se ne morem strinjat. S tem namrec, da so ti doloceni sporti prepovedani, ce imas prevec kil. Nekje pac moras zacet in ce imas voljo do teka recimo ali body attacka, gres in delas v okviru svojih zmoznosti. Postopoma, saj se nobenega sporta ne mores lotit z nic na polno.
Jaz bi tukaj vzela podoben pristop kot designer. Športne poškodbe se imajo navado ponavljati, ko enkrat uničiš je to bolj ali manj to. Treba je pazit, česa se lotiš glede na telesne značilnosti, pripravljenost itd. Zadnja leta je tek tako zelo popularen, a veliko ljudi ne zna teči (telesna drža) ali pa so pretežki in premalo fit (sploh 2 meseca pred morjem se začne poplava takšnih), poleg tega večina tekačev vsaj meni izgleda prav borno (nekako skinny fat), upam, da ne tečejo zato, da bi izgledali fit. Pri telesni aktivnosti je tako zelo pomembno, da sta tehnika in obremenitev prava, da tega ne morem dovolj poudariti - v nasprotnem primeru se mi zdi bolj varno ležat na kavču doma. Nekatere aktivnosti imajo tudi manj tveganj, npr. plavanje, kolo namesto teka, orbitrek namesto tekaške steze, če smo starejši, pretežki ali nismo dovolj fit. Pri dvigovanju uteži je forma še toliko bolj pomembna, ker še dodatno z utežmi bremenimo sklepe (bodybuilderji imajo načeloma zelo veliko težav s sklepi) in če forma ni popolna je to za sklepe lahko hitro usodno. Sem fit, zdrava, v zadnjih 10 letih se nisem poškodovala, pa mi na misel ne pade, da bi delala določene vaje brez nadzora. Npr. na videz enostavna vaja kot so počepi lahko gre zelo narobe, sploh če uporabljamo še uteži. Moj fitnes-partner nadzoruje mojo držo (položaj hrbtenice), položaj in usmerjenost kolen in bokov, globino počepa, višino vstajanja (pri meni ni problem, ker nimam t.i. hiperekstenzije v kolenu, a dekleta, ki jo imajo ne bi smele NIKOLI vstati po počepu do iztegnjenih kolen), gleda namesto mene (ne moreš se npr. sam gledat v kolena, ker mora biti glava vedno zravnana s hrbtenico, sicer lahko pride do poškodb vratu; opozori me če začnem izkrivljat držo zaradi utrujenosti, kar je zelo zelo pogosto pri ljudeh, nadzoruje da se ne dvigam prehitro ...), če ima človek nefleksibilne gležnje ali glede na meča dolga stegna, si mora na tanko podložiti pete, da bi lahko ohranjal pravilno držo hrbta itd. In tukaj sem na hitro analizirala samo eno vajo, ki smo jo vsi delali v OŠ. Preveč cenim svoje zdravje, da bi vadila na hojladri.
Tud cloveku, ki ima poskodovano koleno, ne reces, da nikoli vec ne bo spilal nogometa, ampak mu das vaje za postopno razmigovanje in stabilizacijo sklepa. Seveda vec casa vzame in treningi so za nekaj casa na pavzi, vseeno pa nekaj gibanja mora bit. Prav zalostno mi je gledat, kako iz ljudi delamo kriplje, ker imajo pac tezave ali so kako drugace ovirani. Kot da je dost, ce jih nafutramo s tableti in postavimo v kot, ker so pac ... kaj, neuporabni? Treba je bit aktiven v lajfu. Na cimvec podrocjih. To je moj moto za srecno zivljenje
. Prva cca. 2km ,do stare Ljubljane smo praktično hodile,nato smo morale čakat na štart,ker so mimo šibnile dekleta,ki so tekla na 5km. Na žalost se je čakanje tako razvleklo,da smo nato tekle po največji vročini (da se navežem na to temo),kar se mi ni zdelo ravno ok, v tem primeru je manjkala ena vodna postaja.
