Strinjam se, moja čustva povročajo nemalo zmede, pa vendar se sprašujem, ali je res potrebno predalčkati ljudi na tiste, do katerih nekaj čutimo in smo bojda zato z njimi v zvezi, ter tiste, do katerih ne čutimo ničesar in so zato »samo« prijatelji. Naša krščansko-meščanska družba zahteva delitev čustev, čutov in pojavov na ljubezen, prijateljstvo, seks itd. Celo naslov tega klepeta ste morali napisati z vezajem »sex-frend«, ker da sta »v naravi« to dva ločena pojma, ki gresta skupaj samo v fiktivnem forumu o krhkem gejevskem načinu življenja.
Tudi do prijateljev čutimo naklonjenost, radost, zaupanje in – zakaj pa ne – ljubezen. Pa ne tisto umazano, izkoriščevalsko ljubezen, ki od tebe le srka življenjsko energijo, ponuja pa ti drugorazredno živlalsko nagonskost. Biti v zvezi zame nikakor ne pomeni vzpostaviti in sinhronizirati čustev, pač pa mnogo, mnogo več. S tem, ko se spustiš v zvezo, se človeku predaš in ti nisi več ti, on pa ni več on. Sta le vidva. Pri prijateljstvu – tako kot pri meni in Andreju – ostaneš ti vedno ti, on vedno on, vidva pa je koncept, ki ne obstaja. S tem ko sebe in njega spojiš, nekaj pridobiš, žal pa izgubiš del sebe, svoje posameznosti, svoje globine in svoje samostojnosti – to pa je vrednote, ki naši generaciji, vzgojeni v libertarnem duhu neokapitalizma, ogromno pomeni. Potem pa je tukaj še seks – oksimoron čutja in nelagodja, hkrati najbolj umazano in (prav zato?) najlepše, kar nam je surova narava poklonila, nrav pa zatrla; spoj živalske strasti in človeške čutnosti, ki kulminira v uglašenem prodiranju v tvojo bit ter prelivanju življenjskih sokov in bivanjske energije, ki tre v nas, dokler je ne sprostimo v verižni reakciji krčev sladostrastja. Andrej je vedno dejal: »Zakaj moraš hoditi z nekom, da lahko z njim seksaš? To ni naravno.« On je takrat hodil s Petro, seksala pa seveda nista. Ona je bila z njim v vezi, jaz pa sem bil njegov prijatelj. Mene pa je imel za tisto najpopolnejšo obliko hedonizma, ki ji je lahko hkrati vse pokloni in vse vzame. In raje sem bil ta prijatelj, kot pa tista, ki je z njim v vezi, saj sem videl, kako gleda mene in kako prezira njo.
Ne, ne strinjam se, da sva bila v vezi. Imel sem nekaj vez – zaljubljenosti, ljubezni, trpljenja in nato grenkobe... :cry: Vedno in vselej, v roku enega leta so poniknile v žalostno trpkost, ki je verjetno nam vsem tako zelo znana. To, kar sva imela z Andrejem, je bilo več – bilo je večno, čeprav so naju odtrgali narazen. Odkar je zbolel, pač ni bil več isti. Hotel se je spremeniti, pa mu ni uspelo. Poroka s Petro je bila polom, skupaj sta ostala le zaradi otrok, Andrej pa sedaj seks išče drugje. A jaz nisem ljubosumen, ker to ni bila veza. Celo srečen sem zanj, ker počasi zori v svoj pravi jaz. Mar ne bi bil prizadet, celo razrvan in uničen, če bi to, kar sva imela, bila – kot vi pravite – zveza?