166 odgovorov v tej temi

[pikicapolonica]

tudi meni so postavili diagnozo: anorexia nevrosa. najbolj smešno je to, da so mi to "ugutovili" ko je sploh nisem imela. začeli so mi govoriti, kako čutim in kaj mislim, psihologinja me je prisilila da sem začela šteti kalorije in pisati dnevnik, koliko česa pojem, kar me je pahnilo v to stalno štetje kalorij. vso hrano ki jo vidim, jo vidim v številkah. težave so se začele že več kot 3 leta nazaj, ko sem šla v srednjo šolo. občutila sem močno domotožje, čez pol leta, še zdaj nevem zakaj, se je pojavila obsedenost s hujšanjem (čeprav sem imela ITM 19 in sem bila kar precej suha), postopoma sem začela izgubljat prijatelje (že tako sem teško navezovala stike), zapirala sem se vase in zdaj sem tu; ITM 15.5, brez prijateljev, noben me ne razume, ne hodim h psihologu, ker imam slabe izkušnje, imam težave z želodcem in prebavo, blazno sem depresivna, popolnoma brez volje do vsega, in svojega stanja ne bi klicala anoreksija. namreč, vidim se, da sem preveč suha in se hočem zredit. so dnevi, ko se stalno kontroliram in malo jem (takrat nisem depresivna, saj me edino to osrečuje), potem pa postanem obupno žalostna, ker vem, da kar delam je narobe in da starši pričakujejo od mene da se bom zredila, jaz pa se ne morem. potem pa pridejo dnevi, ko mislim samo na hrano. pojem use kar vidim in se ne morem ustavit. bruhala še nikoli nisem, čeprav sem bila že tik pred tem, saj se tako nabašem, da ne morem niti dihat. posledično, še 2 dni po tem ne morem prav veliko jesti, saj me grozno boli želodec, po drugi strani mi pa zlobna misel v glavi pravi, da ne smem jesti, za kazen, ker sem se prenajedla... in čez 3 dni se vsa situacija ponovi. grooozno je. cele dneve mislim samo na hrano in svojo depresijo, in sem zaprta v sobi in imam probleme sama s sabo. nimam nikogar, ki bi se mu lahko zaupala, ki bi mi pomagal. ali ima kdo podobne težave? kaj naj naredim?? kar sem naredila do zdaj, je samo še poslabšalo moje stanje prosim, naj mi kdo pomaga! zdi se mi, da tavam v labirintu...

[etty]

Hej pikicapolonica

Jaz ti predlagam, da poiščeš psihiatra ali psihologa, ki bi ti za začetek vsaj malo pomagal in ti postavil pravilno diagnozo ali pa ti dam link (spletna stran pa nekaj šteka :/)... obstaja namreč Enota za motnje hranjenja na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje (ni tko hudo, kot se sliši ), zdaj nisem stoodstotna, da je številka spodaj prava, skušaj pa malo pobrskati po internetu, če najdeš kaj uporabnega. Sama sem bila sicer na nasprotnem oddelku (za adolescentno psihiatrijo) in poznam par ljudi tudi iz tam, če se ti zdi, da bi ti to pomagalo, pojdi malo povprašat.
Sicer vsaj malo vem kako se počutiš, ker imam jaz tudi težave s prehranjevanjem (neredna prehrana, občasno stradanje in potem nažiranje) in verjamem, da ti je težko, težje je, če se to vleče že dalj časa. Ponavadi so anoreksija, bulimija in prenajedanje povezani z drugimi, globljimi problemi (naprimer, če si perfekcionist ali imaš probleme v družbi, doma ali v šoli), ki so te pripeljali v stisko in potem z npr. stradanjem vzpostaviš nekakšen nadzor nad seboj, če ga drugje ne moreš imeti... In ja, vse skupaj te lahko pripelje v depresijo ali pa se prav v obdobju depresije razvijejo motnje hranjenja.
Upam, da ti uspe poiskati in najti pravo pomoč, mogoče bi bilo dobro, če omeniš staršem, kako se počutiš ob vsem tem in da se tega želiš rešiti, mogoče bi ti potem nudili podporo in pomoč, to pa tudi malo pomaga. Uglavnem, upam na najboljše in srečno.

[najwa]

eno ful kozlasto vprasanje - kaj, ce se npr. vpises na francoscino ali glino ali... kaj pa vem... da si zadas cilj, da dvakrat na teden obisces razstavo ali da vsak dan poisces eno rozico, ki mora biti najlepsa roza dneva in jo potem slikas?
vem, da to nima veze z motnjo samo, ampak zanima me, ali lahko to pomaga preusmeriti misli?

[pikicapolonica]

etty,
hvala za vzpodbudne besede. glede oddelka, sem že v čakalni vrsti, ampak ne bom prišla na vrsto prej kot konec tega leta... ta oddelek je moje močno upanje, da se bo kaj spremenilo na boljše... očitno že mora pomagati, sicer ne bi bil tako "okupiran"
samo skrbi me, ker je včasih, kakšen dan tako hudo in na vse gledam tako črnogledo, potem pa se zaprem v sobo in samo še poslabšam situacijo (s prenajedanjem do slabosti, s stradanjem, z ukvarjanjem z mojimi problemi- odnosi z ljudmi ipd) in potem res mislim, kot da je moje življenje serijska napaka
starši pa vejo za moje težave, in čeprav vem, da mi verjetno skušajo pomagati, največkrat le še poslabšajo situacijo, saj mislijo, da jim nalašč kljubujem in iščem pozornost...

najwa,
nevem če imaš tudi ti probleme z motnjami hranjenja... toda iz mojih izkušenj ti lahko povem, da meni nič ne pomaga. medtem ko jem, razmišljam že o naslednjem obroku (ki bo čez toliko ur in toliko bom "smela" pojesti), ko se sprehajam mislim na hrano, ko računam, ko sem v šoli, ko plešem, ko rišem, VEDNO!! samo hrana in kalorije. če bi me prijateljica vprašala, če greva v disko, prva misel, ki se mi ob tem pojavi je- kdaj bom večerjala in kako velika bo porcija, saj bom rabila energijo, če bom plesala, se pravi bom morala več pojesti za večerjo, potem pa ne bom smela piti veliko alkohola, saj ima ta veliko kalorij in pozno zvečer ni dobro "uživati hrano" itditd KARNEKI!! in te misli se mi non stop vsiljujejo in jih ne morem pregnati. ne vem kaj bom storila, ker sem že izmučena od tega in ne morem več
upam, da sem ti odgovorila na vprašanje

[glorious]

Oddelek za motnje hranjenja je že od zagona polno zaseden in so čakalne dobe enormne. Seveda je zdravljenje dolgotrajno zato tudi to niso oddelki, kjer prideš za 7 dni in greš potem domov ozdravljen Poleg zdravil, ki so neka osnova zdravljenja je tam predvsem potem še psiho-socialno zdravljenje. Oddelek kjer prideš samostojno in, če se ne držiš pravil oddelka in se ne udeležuješ oddelčnih aktivnosti potem je zdravljenje neuspešno in potem tudi nima smisla, te hitro odpikajo, ker zasedaš mesto ljudem, kateri bi delali vse kot nja bi se oz. se mora. Super, da imaš voljo! Do čakanja na prosto pojsteljo pa je super, da si najdeš pomoč psihiatra (če jo že nisi). Bo potem vse lažje

[Bellatrix]

Mislim, da osebam z motnjo hranjenja pomeni misel na ozdravitev na nek način grožnjo. Bojim se, da mnogi anoreksiki enačijo ozdravitev (neobremenjenost s hranjenjem, pridobitev teže) kot stanje, v katerem ti je potem zase povsem vseeno in postaneš "vesel in debel" in tega nočejo. Anoreksija ni nič drugega kot poskus nadzora dogajanja, nadzora nad sabo, okolico, svojo težo, svojo porazdelitvijo časa. To se dogaja osebam, ki nimajo nadzora nad kakšno drugo okoliščino v svojem življenju, bodisi se ne razumejo s starši, ker imajo grozne starše, bodisi so starši skregani/ločeni, mogoče jih iz kakšnega neznanega razloga zavračajo sošolci/prijatelji, mogoče so doživeli kakšen neuspeh na kakšnem področju, recimo športnem, glasbenem, šolskem... v najslabšem primeru so bili mogoče zlorabljeni... in to potem skušajo kompenzirat z omejevanjem prehranjevanja.

pikicapolonica, a ti zase veš, s katerim DRUGIM PODROČJEM (ne s težo/prehranjevanjem) v svojem življenju nisi zadovoljna? In zakaj je tako? Misliš, da je vsega krivo domotožje?

[pikicapolonica]

hvala Glorious, zdaj še bolj nestrpno čakam da me pokličejo, ker vem da delam prav

bellatrix,
kar si napisala je res, edini problem pa je, da sem zdaj, ko sem suha, zadovoljna s svojo težo in zato se mi je še težje zredit. Z marsičim pa nisem zadovoljna. predvsem s sabo (psihično)- od sebe vedno pričakujem več, kot od drugih, vedno delam, kar drugi mislijo da je prav in kar od mene pričakujejo. vem da to ni prav, ampak svojega glasu ne slišim več, včasih sploh ne vem kaj me veseli, kaj bi rada postala itd, ker se ne poznam več. najbolj od vsega me pa moti to, da spoznavam kakšni so drugi ljudje; mislim, zelo postanem žalostna, ko vidim, kako drugi pogosto lažejo, mislijo samo na sebe, zafrkavajo ljudi v glavo ipd. ne morem razumeti, kako so lahko takšni, ker jaz jim nisem in jim ne morem in tudi nočem biti podobna. sej verjetno niso vsi taki, ma jaz trenutno poznam same takšne...tudi fanta nimam, ki bi mi stal ob strani. imela sem do zdaj samo enega in ta me je tako izkoriščal, da imam slabe izkušne in se bojim vsakršne zveze.
včasih mi reče tata, da mi piše na obrazu, da se mene z lahkoto prenese okoli in izkorišča, zato me obkrožajo sami takšni ljudje, ki to delajo. ne vem. upam da si bom s kakšno terapijo pridobila samozavest, ker zaenkrat mi daje ta občutek samo kontrola nad sabo (anoreksija).

[glorious]

Važno je, da si dovoliš, da ti bodo pomagali strokovnjaki, da nimaš sramu in odpora do take pomoči. In vsekakor ti pri samozavesti pomagajo tudi zgodbe drugih ljudi, ki jih srečaš na oddelku, svetovanja in mnenja psihologov, medicinskih sester/tehnikov, socialnih delavk itd. Potem velikokrat vidiš, da tvoj problem ni tako velik kot se ti zdi in, da imaš lepe možnosti, da se izvlečeš iz tega in, da iz tega potegneš največ v pozitivnem smislu.

[Annie]

sem imela anoreksijo in bulimijo, tako kot večina mojih takratnih sošolk. nikol si nisem poiskala profesionalne pomoči, ker sem vedela, da so "zmaji, ki letijo nad menoj samo papir" in ne rabim princa na belem konju, da jih premaga. moja takratna najboljša prijateljica se že pet let zdravi, pa ji ne uspeva najbolje. tudi moja sedanja prijateljica je imela bulimijo.

kar hočem povedati je, da sploh ne bi odreagirala. moja ljubezen, prijateljstvo ni pogojeno z duhovi, ki preganjajo objekt zanimanja.

smo ranjeni, obenem pa izredno močni ljudje, lahko smo bolj egoistični kot tisti, ki ne bolehajo za to boleznijo, a zato toliko bolj ranljivi. če bi takšna oseba želela mojo pomoč, bi mu jo nudila do neke mere, ker vem kako je in se ne mislim spuščat pregloboko v človekovo bolezen, ker bi lahko tudi mene s svetlobno hitrostjo potegnilo nazaj. tega pa si res ne želim.

lp

[najwa]

sem imela anoreksijo in bulimijo, tako kot večina mojih takratnih sošolk.

kako to?

[Annie]

ne vem. Vse smo bile iz bogatih druzin, ki so gledale predvsen na ugled in nas ze od otrostva "filale" z idejami o popolnosti. Spomnim se, ko sem bila se v vrtcu mi je mama pripovedovala o "odlicni novi dijeti" ki je zgledala tako, da je mama vsakic, ko je zacutila lakoto, popila hektoliter vode in lakota je cudezno izginila! Bilo je moderno biti shiran in druzbeno problematicen, obenem pa popoln na vseh podrocjih zivljenja. Ker smo vse hotele doseci to popolnost, in smo med seboj celo tekmovale v problematicnosti in popolnosti, smo vse koncale na istem.
Lp

[Chiara`]

Zadnje čase sem zgrožena nad tem kaj je postalo iz tega sveta. Vse je kul in sprejemljivo, samo, da nisi debel. Ko učim otroke je vsaka tretja beseda iz njhovih ust "fat" in s tem obkladajo drug drugega, medtem ko so vsi praktično male suhe prekljice. Eden mi je rekel, da ne sme več vzet bonbona na koncu ure, ker mu je mati rekla, da je debel - medtem ko ima zame povsem naravno suho postavo, pa še športnik je. Gledam Family Guy-a in je zadnja sezona naprimer prepletena s fat jokes - in to posebne fat jokes, vse so o ženskah. Gledam kraljevo poroko in Kastelic sploh ni utihnil o tem, kako vitka je ta in ona in tretja, kako so te princese shujšale za ta dogodek in tako dalje. Sama sem v življenju šla skozi ekstreme, naprej sem se dve leti kompulzivno prenajedala, potem sem v dveh letih izgubila 30 kilogramov z anoreksijo (stradanje + obsesivna telovadba - lažni občutek samokontrole). Potem je prišlo obdobje, kjer sem se en teden prenajedala, en teden stradala in je nihala teža gor in dol tudi za 5 kg v enem tednu. Trenutek, ko sem prenehala s stradanjem je bil, ko sem se zavedla, da se počutim, da se redim, ko sem pila vodo. Kar naenkrat mi je bilo dovolj in sem začela militantno odmerjat obroke vsake tri ure in sedaj imam res še kratko pot do tam kjer želim biti, vendar me vrže iz tira, ko opazujem kako se svet vede do ljudi, sploh žensk. In tudi geji so nekako na tem vlaku - saj poznam mnogo zelo suhih posameznikov, ki hujšajo pri že tako idealnih itm-jih, ker je njihov svet krut in neprizanesljiv do nepopolnosti (pazi izraz, ki sem ga uporabila - ne debelost, ampak nepopolnost) in tako je zafrustriran že nekdo, ki ima kriv nos ali pač en kriv zob. Kar se dogaja v svetu mode je postalo nezaslišano in tako suhi, kot so danes ljudje ni več normalno. Ko vidim na cesti žensko, ki je tako suha, da je še samo ogrodje ma zaboli srce, pa ne zato, ker bi mi bilo hudo zanjo, ampak ker bo dobila od okolice feedback, da je super in, da ji vsi zavidajo. Pri sebi vem, da imam v glavi že od nekdaj fiksacijo, da želim biti zelo suha, ampak pri meni je to bolj zato, ker sem izjemno športen človek in se počutim ujeto, če nisem sposobna se izražati telesno na vse možne načine, hitro in brez zadihanja skakljati sem in tja, delati stoje, prevale, mostove, tekati pri košarki ali nogometu, tenisu sem in tja brez da se sploh utrudim, poleg tega so mi najbolj estetske oprijete obleke, obožujem modo, izražanje česar si spet lahko privoščiš samo ob suhi postavi. Kako to vpliva na percepcijo pri drugih sem že zdavnaj odpisala iz glave, saj bi drugače znorela in zavedam se, da lepota ni nekaj fizičnega, ampak je nekaj kar se ti prebere iz oči, je notranja sreča in nimam prav nobenih težav s tem, če komu trenutno nisem všeč taka kot sem, ker nimam nobenega namena ugajati ljudem, ki se osredotočijo na ta faktor, niti mi ne manjka tovrstne pozornosti, pravzaprav me je malce vrglo iz tira, ko sem začela dobivati pozornost skupaj s fizično spremembo in šele takrat ugotovila kako zelo malo mi to pomeni, če je komu všeč moja lupina. Nasploh se mi zdi, da bližje svojemu lastnemu idealu sem, bolj vseeno mi postaja kako kdo izgleda. Postala sem imuna na puhle komentarje (kar ne pomeni, da jih ne opazim) in ljudje, ki mislijo, da so nekaj več, ker ustrezajo lepotnim idealom te družbe, to razkazujejo (naprimer shirtless profilne slike na fb) so mi že skoraj žalostni iskalci potrditve. Danes se vse vrti samo okoli tega in prav nič čudnega ni, da nas je toliko deklet, ki smo šle/gremo čez to, saj je modni lepotni ideal preprosto nor - 47 kil na 175 cm? Lepo vas prosim. Pa ti bedni sickpacki pri tipih in slinjenje nad hudmi ljudmi - saj nisem povsem nedolžna pri tem, ampak, ko pride do izbire partnerja, bom vedno iskala samo eno stvar in to je odsev notranje sreče v učkah, česar pa nanervirana suhica pač ne more imeti in česar tudi sama ne želim nikdar projecirati.

Ampak resno, ta obsesija z vizuelnostjo se mora prenehati. Ljudje umirajo zaradi tega, ljudje se ubijajo zaradi tega, zaradi te fotošop kulture, ki prikazuje ljudi, kot da so popolni. Je*eš to, resno In vse življenje bom delala na tem, da se odprogramiram od te narcistične logike, ki nam je bila vcepljena skozi leta, saj sem vendar otrok 90ih in sem zrastla pred škatlo, ki je svet prikazovala kot, da si največji izrodek, če odstopaš od nekih idealov. Vsakič, ko se znova zasekiram, če mi kaj na sebi ni všeč, se klofnem in rečem, da sem lahko srečna, da sploh izgledam tako kot izgledam in da je žalostno, da kdaj sploh razmišljam o tem, da nisem popolna ter naj se raje zamislim nad lastnim karakterjem in spreminjam stvari, ki jih lahko - da sem bolj spoštljiva, dobrovoljna, sočutna, prijazna, premišljena. Ne pa suha. Če spedenaš druge stvari, si urediš smisel v lajfu, da si srečen, tudi stvari, kot je teža padejo na svoje mesto in čeprav vem, da mi marsikdo ne verjame je moja motivacija za vizuelno podobo pogojena zgolj in samo s tem, da vem, da se notranja sreča izraža na zunaj in če si anoreksik, bulimik, bajsek ali pač kratkomalo en zblojen narcis, tega nikoli ne boš dosegel, ker si ena prazna lupina v kateri ni življenja in je lupina vse kar si - ena velika žalost, ki se kaže navzven.

Zato prosim, dekleta in fantje, ki dajete to skozi - samospoštovanje! Spoštuj najprej svoje telo, je*eš hollywood, je*eš te nezaslišane standarde in gonjo po perfekciji, ker želimo biti ljubljeni - imejmo se radi in šele takrat nas bo imel rad še kdo drug, ker vreden si ravno toliko, kot se ceniš sam - zapomnite si to.

[Enyo]

Jaz bi se na tem mestu postavila za psihologe in psihiatre, čeprav se mi zdi popularno mnenje obrneno proti njim. Z gotovostjo lahko vsem zatrdim, da je res, da na koncu vse sam narediš in da noben psihiater, psiholog, mama, prijatelj, punca ... ne reši nobenega problema zate, ker ga ne more. Ampak strokovnjak (pa tudi še kdo drug) lahko predstavi različne ideje, načine, ukrepe, ki lahko nekomu pomagajo, da pride do željenih rezultatov lažje in hitreje. Po drugi strani pa lahko celo življenje hodiš k psihiatru brez kakršnih koli znakov izboljšanja, če zgolj čakaš na druge. Ogromno želje, predvsem pa dela (samoiniciative; dokler te okolje sili ni nič) je potrebno vložit in vem, da je pasje težko, da moraš marsikdaj celega sebe in svoje življenje postaviti na glavo, prerazporediti cilje in vrednote, spremenit celoten svoj življenski stil. Ampak se da!

Osebno sem šla verjetno že čez vse, kar lahko v to temo naštejete pa me še čaka dolga pot. Osvobajanje od strmenja za ideali, od navideznega samoljubja, od pretirane tekmovalnosti, od ideje, da boš bolj srečen in bolj ljubljen s 5, 10, 15 kg manj, od ideje, da je za vso tvojo nesrečo kriv videz ali kdo drug, od potrebe po dokazovanju, od obsojanja (ki izhaja čisto iz človeka samega) ... so del tega boja. Meni je pomagalo to, da sem začela iskati majhna zadovoljstva, da sem lahko vsak konec dneva pred spanjem rekla: "Ja, danes sem naredila nekaj dobrega zase in na to sem ponosna.", da sem se zavedla, kako kvalitetno stvar (telo) mi je dana v uporabo in da je moja dolžnost (do same sebe), da z njim ravnam, kot si zasluži ... Zavedla sem se, kako sem s tem uničevanjem, v katerem sem videla izhod, poglobila svoje brezno in si večkrat poočitala, da bi bila najbolj srečen in zadovoljen človek, če bi imela to telo in to stanje telesa, kot sem ga, preden sem se začela obsesivno uničevati. (V resnici pa sem lahko hvaležna za to izkušnjo, ki me je in ki me še bo izklesala v boljšega, bolj dojemljivega, razumevajočega in strpnega človeka.)

Potem počasi poskušaš iskati zopet pristno zadovoljstvo v športu, ki ti je bil prej samo mučno sredstvo za obdelavo telesa, pristno in neobremenjeno zadovoljstvo v zmernem prehranjevanju (brez preštevanja kalorij, brez obremenjevanja, kaj je notri in kaj ne; samo z mislijo na lastno počutje), potem se ti začne zdeti super, ko vidiš kakšno debeluško v oblekci, ki se večini ne bi zdela primerna (in se včasih tudi tebi ni), in ti vlije moč, čeprav sam (trenutno), s 50 kilami manj, ne bi upal obleči kaj takega, ni ti več pomembno, da na prvem zmenku izgledaš kot lutka in da imaš 49 kg, ampak si misliš: "Če me oseba ne sprejme take(ga), kot sem sedaj, bolje, da je nimam.", nehaš zavidat drugim ali jim vsiljevati svoje ideale iz lastnega samoljubja, vedno manj ceniš človekovo zunanjost, tvoj lasten svet se ti obrne navznoter (ugotoviš, kako povezana sta tvoja duša in telo - ne moreš enega teptat in od drugega pričakovati, da bo cvetel) ...

In najbolj pomembno, takrat začenjaš graditi svojo pristno samozavest.

[ženska]

Chiara' moje globoko spoštovanje za vse napisano in tudi moj podpis!
Tudi tebi Enyo!
Takšna razmišljanja mi dajejo upanje, da v družbi 21. stoletja le še ni vse do konca zavoženo, dajejo mi tudi veselje in voljo za sodelovanje na MF.
Za obe -->

[Bubi_]

Če spedenaš druge stvari, si urediš smisel v lajfu, da si srečen, tudi stvari, kot je teža padejo na svoje mesto in čeprav vem, da mi marsikdo ne verjame je moja motivacija za vizuelno podobo pogojena zgolj in samo s tem, da vem, da se notranja sreča izraža na zunaj in če si anoreksik, bulimik, bajsek ali pač kratkomalo en zblojen narcis, tega nikoli ne boš dosegel, ker si ena prazna lupina v kateri ni življenja in je lupina vse kar si - ena velika žalost, ki se kaže navzven.
Zato prosim, dekleta in fantje, ki dajete to skozi - samospoštovanje! Spoštuj najprej svoje telo, je*eš hollywood, je*eš te nezaslišane standarde in gonjo po perfekciji, ker želimo biti ljubljeni - imejmo se radi in šele takrat nas bo imel rad še kdo drug, ker vreden si ravno toliko, kot se ceniš sam - zapomnite si to.

So f! true.. .

Ob vseh temah, ki udarijo ob motnje hranjenja, me spreleti srh. Tudi povedati ne znam več kaj dosti. Zblojena ideja o perfektni vizualni podobi je pred mojimi očmi uničila mlado, še ne dvajset let staro življenje. Punca (takrat moja punca) je bolehala za bulimijo. Jedla, bruhala, jedla, bruhala... Leto in pol sem gledala in poslušala, kaj si počne. Kako uničuje sebe. In kako uničuje mene s tem, da ne morem v zvezi s tem narediti čisto ničesar. Vsi poskusi pogovorov s starši, bratom, zdravniki in navsezadnje njo samo so padli na jalova tla. Na koncu sem morala pustiti vse skupaj in oditi. Tri leta pozneje ostaja zaprta v stanovanju svojih staršev, tehta 40 kilogramov, spremljajo jo konstantni glavoboli, težave z nizkim krvnim pritiskom in ubitačno krvno sliko... 23-letni živi mrlič. To je vse, kar vem. A zadosti, da morda pripravim koga do tega, da se zamisli, in samo še enkrat poudarim, kar so rekle že predhodnice: imejte se rade/radi, za boga svetega! Poiščite pomoč, najdite moč v drugih (in predvsem sebi!), da greste čez to in se najdete, sprejmete ter prepričate, da ste lepe/lepi. Da ste to VI in da to (vašost) samozavestno živite.

[sonkei]

Kdorkoli se je srečal s katero od motenj hranjenja, priporočam branje te knjige... Karen PHILLIPS - Mom please help

 

(dobi se jo na spletu v pdf obliki http://www.mom-pleas...xia bulimia.pdf)

[Anita08]

Berem forum in naletim na to temo. 

Najprej čestitke vsem ki so se rešili, preživeli. Tudi meni je že skoraj popolnoma uspelo 

Pred osmimi leti sem zapadla v depresijo, ki me je popolnoma uničila. Posledično sem začela bruhati, zgubila 30 kg v slabe pol leta. Nato pa sem zapadla še v samopoškodovanje, ki pa sem ga uspešno skrivala. Vsi obiski pri psihiatru so bili zaman, tudi bolnica mi ni pomagala. Zdravnik je že obupal in mi rekel: "Hočeš umreti, potem pa daj!". Oddaljila sem se od vseh, zaprla v svoj svet, v svet kjer je bilo bruhanje nekaj idealnega in zareze na telesu nekaj najlepšega. Nato sem pa enkrat doma omedlela, in ko sta me starša spravljala k sebi sta vidla roke, noge, vse kar sem skrbno skrivala pod dolgimi rokavi in hlačnicami. Ko sem prišla k sebi, me je mama pogledala. Jokala je. Takrat sem se v trenutku zavedala da je vidla. Tiste solze, tisti proseč obraz....takrat sem si rekla dovolj je. Sicer je trajalo, ampak najprej sem postopoma opustila bruhanje. Najtežje pa se je bilo nehat rezat. Vzeli so mi vse ostre predmete, ampak sem zaradi krize tudi kozarec razbila in se porezala. Bila sem skoz pod nadzorom staršev in prijateljev. Vsak večer obvezno pregledovanje telesa. Trajalo je, ampak sem nehala. Depresijo sem zmanjšala, ampak se še vrača. Žal se je lani po letu mirovanja, vrnila v zelo hudi obliki, ki se je skoraj končala s smrtjo. 

In kaj imam zdaj od tega? Pri 20 letih sem dobila nove zobe, ker jih je kislila uničila, brazgotine na telesu me dnevno opominjajo na bolečine in počasi se odvajam od antidepresivov. 

Zato pogumno, ne obupat! Težko se je boriti sam s sabo, ampak če imaš vsaj 1% volje, si že na pol poti do uspeha.