166 odgovorov v tej temi

[Immortal]

Ampak samega sebe prislit ... to je težko. Jaz ne znam, priznam. :cry:

saj tako je pri VSEH odvisnostih, tako pri čustveni kot pri fizični, psihični.

Navsezadnje smo LE ljudje (in ne roboti) in nam kdaj zmanjka tal pod nogami, pa zato še ne pomeni, da smo slabi.

[ana]

Ja, zdaj že gre za filing - ko se totalno naješ, potem pa vse to daš ven. Sama se zavedam, da to ni kul, ampak ne znam prenehat. Vsak dan znova si rečem, da je to zadnjič, ampak se tega nikol ne držim.
Filing, ko vse zbruhaš, je pa ful evforičen oziroma podoben tistemu, ko si pijan in si vse upaš...
In ne, ne morem kar rečt, da zdej bom pa nehala. KEr takoj ko pride do vnosa hrane, se vsa zgodba ponovi.

vsekakor je potreba po tem, da bi človek izbruhal iz sebe, kar mu je bilo vsiljeno, velika. morda bi kazalo znebiti se stvari, ki so ti vsiljene, ki jih ne maraš in nočeš ali so pa samo brezzvezne. vsaj sama sem tako rešila velik del svoje podobne težave-ker vedno bi iskala ta evforični občutek izpraznjenja, dokler bi v meni ostalo in ostajalo karkoli vsiljenega. tako da se zdi meni bolj smiselno odpraviti vzrok kot pa odpravljati posledice (=bruhati besede) in enostavno iti stran od vsega, tako fizičo kot psihično in simbolično, česar ne maraš.

vendar človek ogromno vsili tudi sam sebi, od sebe stran pa ne more, razen če se ubije. najbolje je sprejeti se, vsaj po mojih izkušnjah, da se človek končno enkrat počuti udobno v samem sebi. saj veš, kako je bilo včasih zvečer v čisti pižami in sveže postlani pojsli...

pred leti sem se nekega jutra zbudila in se zalotila, da se smehljam, kar tako, ker je lepo hladno poletno jutro....in ugotovila, da se ne spomnim več, kdaj sem se nazadnje zjutraj tako nasmehnila, hkrati pa mi je bil občutek tako znan, da sem vedela, da so bila nekoč jutra, ko sem se vsakič nasmehnila, ker mi je bilo udobno in prijetno v sebi.

razmišljala sem o tem, kako to, da se mi je končno spet uspelo nasmehniti...zato, ker sem pozabila nase in na svoj obstoj, ker sem samo preprosto obstajala. veliko časa sem porabila za iskanje stvari, ki bi mi pomagala tako pozabiti nase, hkrati pa prav s tem reči en velik pozitiven "ja" sami sebi. našla sem jo in res pomaga.

sicer bi moje obvezne vsakodnevne sprehode lahko imenovali odvisnost, toda odvisnost od sprehajanja je vendarle bolj zdrava kot anoreksija ali pač zadeve, ki mučijo nekatere.

ne morem reči, da sem si opomogla...psihične motnje so v bistvu še vedno tu. le naučila sem se živeti in preživeti z njimi-da prepoznam znake "slabega vremena" in da vem, s čim odženem oblake stran...in tudi nočem se teh stanj znebiti, ker imajo poleg sive strani tudi tisto neverjetno škrlatno-zlato-vijolično-zeleno žarečo stran, za katero vem, da je uravnotežena oseba ni nikoli izkusila.torej sprejela sem svoje bitje in nehala goltati neumnosti..če pa včasih kaj požrem, imam vso pravico, da jo izbruham.

upam, da bo vsak našel svoj način...

[pravljica]

NO, še ena ki je zabredla daleč...predaleč. Dones sem svoje telo že tako izčrpana, da komaj še pišem. Rekli so mi , da sem bolna, tudi sama sem to že nekajkrat priznala, vendar si kasneje rečem: "Maš pač tako obdobje..." Bulemija se mi vedno znova vrača, kompulzivno prenajedanje pa še bolj pogosto. Izogibam se vsem oblikam ljubezni, ker sem najraje sama...Včasih se po par dni stradam, včasih mi kakšen dan celo rata lepo jesti, največkrat pa XXXXXXX....Naporno je. In ko preberem, ko kdo napiše:"ej ne se hecat s tem..." Boli. Vem, da mislijo prav in ne na tako dobeseden način. Jaz se nisem namreč nikoli igrala s tem-bila sem suha, velika, vendar doma je šlo vse narobe, potem je prišla gimnazija-podobno, sedaj pa je začetek faksa...nevem, toliko ljudi mi je želelo pomagati, vendar nočem njihove pomoči, sama se hočem rešiti.
Lepo spite vsi*

[PiKcPoKc]

Mam kolegico k je dala vse živo iz tega področja skoz in je resničn trpela. Pomaga ji sedaj psihiater. Tako da je sedaj veliko bolje.

Jaz tnx god s tem zadevam nimam problemov. Se pa velikokrat zgodi, da cel dan nič ne jem, ker mi enostavno ni do hrane in sploh nisem lačen. Pa tudi silt se ne morem. Takrat vedno pomislim na kolegico in že samo zaradi tega kar sem na lastne oči vidu, pojem nekaj.
Sicer pa imam včasih prav nasprotne probleme, da ne morem prenehat jest, če je zadeva po mojem okusu.

[Derz]

.... da me navda občutek sreče.

gospodična, temu občutku sreče se reče strokovno bulimija :pepper:

[nora]

I know that. :cry:

[Immortal]

.... da me navda občutek sreče.

gospodična, temu občutku sreče se reče strokovno bulimija :pepper:

In, čemu ta veseli skakajoči korenček? Ji je zdaj kaj bolje? Ji je rešitev problema kaj bližje?

Razen tega, da nekoga soočiš z lastnim problemom in ga "pustiš" v svoji bedi in bolečini, ni spremembe.

[nikki]

.... da me navda občutek sreče.

gospodična, temu občutku sreče se reče strokovno bulimija :pepper:

Tudi meni se ta izjava zdi povsem neumestna, bedna in nerazumevajoča.

[Black Kitty]

Pravljica, tudi pri meni se je začelo pri prehodu na gimnazijo. Zanimivo, kajne?[/quote]

Pri men se je ta pravlica začela tut pri prehodu na gimnaziju...

[Puck0]

Pri men se je ta pravlica začela tut pri prehodu na gimnaziju...

Saj verjetno se res veliki večini ta neprijetna zadeva začne na prehodu iz osnovne šole v srednjo šolo oz. ob vstopu v obdobje adolescence. Zagotovo ima to stanje, pubertetniško zavedanje samega sebe in predvsem svojega pubertetniškega telesa, velik vpliv na motnje v prehranjevanju, kajti kar naenkrat pridemo to te ključne točke, da naše, poprej umirjeno telesce, nori!!! Pri deklicah začnejo rasti prsi, fantje se gledamo, ali nam je kaj zrastel pimpek ..
Skratka: vse bolj smo pozorni na vsako "rast", še posebno deklice, na rast svojega trebuščka (pa ne nosečniškega ), beder, podbradka, itd. .. Spogledovanje z ogledalom postane že kar vsakdanja rutina!
In fora je, da ni nujno, da je punca debela! Ahh, kje pa ..
Že samo, da dobi tisti občutek, da je debela, je lahko povod v stradanje lastnega telesa t.j. samega sebe! :idea:
Velikokrat pa ta "samo občutek debelosti", ne pride pubertetniški punci, sami, kar tako na pamet, ampak so lahko sošolci (sploh v začetku gimnazije, ko se še ne poznajo med seboj dovolj) tisti, ki izrečejo opazko ali pa samo malo bolj čudno pogledajo in že se strada, včasih tudi to smrti.
Torej: zagotovo je prehod v adolescenco nekaj najtežjega in najhujšega, sploh kar se tiče zbadanja in na prvem mestu, zavedanja svojega telesa.

[ana]

telesne spremembe, kot jih opisuje predhodnik, se začnejo že prej, vsaj pri puncah. danres ni več redkost videt dvanajstletnico z že precej razvitimi joškicami. starost ob začetku telesnega dozorevanja je vse nižja, duševni in čustveni razvoj pa še vedno kar čakata. tako da mogoče ne gre toliko za dejanske spremembe telesa, temveč za zavedanje marsičesa, laži in tega, da smo jim verjeli, zaupali.

mene se je anoreksija lotila pri dvanajstih....no, pa saj zbolijo tudi petindvajsetletni ljudje.

je bila pa tudi srednja šola zelo mračno obdobje, zlasti tretji letnik, tako da sem sestri, ko me je včeraj vprašala, na katero sš naj se vpiše, brez razmisleka odgovorila...na nobeno!

[utrinek]

use se lohka nardi, če se če.
ni lahko usak dan ustajat, se pogledat u špegu, pa videt eno zavaleno kravo... tc tc tc.
pol leta je trajal, de sm rešla blem, mislem, de sm začela redno jest.
_____________
Prosim če delaš presledke med besedami, ter vsaj pike če že drugega ne.
Uredil: Glorious

[Immortal]

pol leta je trajal, de sm rešla blem, mislem, de sm začela redno jest.

KAKO ti je to uspelo? Te je kdo podpiral pri tem? Te kontroliral, pripravljal jedilnik ...? Namreč 99% deklet (in tudi fantov, no), ki imajo probleme s prehranjevanjem, ne zmorejo same narediti koraka - nekdo jih mora "prisilit". Lahko deliš svojo izkušnjo tudi tule?

[utrinek]

človk more bit tok pameten,de sam neha,
če ni volje nebo nič,pa magar,bi ti mami žlico pod usta molila.

mene je sosed streznu

[w4mp|rk4]

človk more bit tok pameten,de sam neha,
če ni volje nebo nič,pa magar,bi ti mami žlico pod usta molila.

Tle ne gre za pamet! To so custvene in psihicne tezave...
Taki ljudje nimajo tezave s tem da hrano pojejo...pac pa jo obdrzat not.

res vse cist vse bi nardila da bi pomagala tej moji "frendici", umrla bi zanjo!
sam ubistvu tut vse sem ze nardila ...
vse je na njej ...

[Immortal]

LoLa, kaj je zate idealna teža? Izračunani ITM ali občutek, ko si zadovoljna sama s sabo/s težo?

Ti povem, da boš vedno našla kaj, kar ti ne bo povsem všeč, s čimer ne boš vedno zadovoljna (pa naj bo to v šoli, kasneje v službi, med prijatelji, v družini ...),; če se boš osredotočala na te stvari, boš večno nezadovoljna - vseh stvari se ne da popravit, veš. Ne igrajmo se bogove, ker to nismo. Niti nismo roboti, ki ne bi delali napak - odpustimo si te lapsuse in nerodnosti in pojdimo dalje.

Kar se tiče primerjanja z "boljšimi" osebami (češ, lej, kakšna je pa ona), se ne pusti sprovocirat - si taka, kakršna si in kot taka si v redu - ne pusti, da bi se zaradi premalo/preveč kil, pomarančne kože, sončnih pegic in še česa počutila kaj manj - ker vse to odpade, ko boš mogla pokazat svoje znanje in sposobnosti.

Ste opazili tiste jumbo plakate z ženskami, ki aplicirajo na (ne)popolne ženske: pegaste, kriv nos, starejše ... dokler nisem čisto zraven prišla in PREBRALA besedilo, sploh nisem vedla/vidla, da je slikana čisto pegasta punca. Kaj nam to pove? Naši možgani (če niso prej nafilani z raznim medijskim balastom) reagirajo in "berejo" čisto drugače.

[Black Kitty]

Hmm.. Men je pomagal, da sem pač začela razmišljat o tem kako si srečo sami krojimo. Od nas je odvisno ali bomo srečni ali nesrečni. Torej: vedno sem hotela biti srečna. In pol sem se še vprašala kaj bom s tem v lajfu dosegla, če ga bom tkole biksala. In kaka je moja prihodnost, če bo šlo tkole naprej...
Po tem, kar sem napisala zgleda kot, da sem težave rešila takoj. Vse skupi je trajal kake 3 leta s časovnimi presledki - kak mesec (različne motnje hranjenja) in odvajala sem se skor en let (verjetno tako dolgo, ker nisem šla po pomoč). Je pa res, da mam še vseen kak krizen dan... Ampak počas še bo. Delam na tem

Namen posta: napisat svojo izkušnjo..

[nora]

No, jaz sem si malo literature o tem nabrala v knjižnici. Naj priporočim knjigo Beechyja Colclougha: Ne kaj ješ - kaj te žene, da ješ!
Meni je dala ta knjiga nek nov vpogled v to odvisnost od hrane. Dejansko mi je dala neko moč.
Sicer pa še vedno čakam na Klinični oddelek za mentalno zdravje.

Če ima kdo take težave, bi bilo lepo, da to deli z nami, ker meni se zdi, da je že nekaj to, da se zavemo, da nismo sami v tem, da so še ljudje, ki trpijo zaradi točno takšne zadeve, kot trpimo sami.

[kris20]

Preparata Xenadrine EFX in Citosan nista zdravili, saj njuno delovanje ni bilo nikoli dokazano. Sodita v skupino t.i. prehranskih dodatkov, do katerih imajo dostop vsi državljani. Bojim se pa, da to ni preparat za v lekarno, saj ni (kolikor sem uspel preveriti) vpisan v noben razvid zdravil v RS.

Obe snovi sta zelo vprašljivi. Vem, da se uporabljata za zmanjševanje telesne teže, vendar moram poudariti, da je pri tem še zmeraj najboljša metoda sprememba prehranjevalnih navad in zmerna športna aktivnost.

Zavedam se, da je prevelikokrat najlažja pot tista, ki jo izberemo prvo, pa vendar ti predlagam, da morda najprej prebereš kakšno knjigo ali se pogovoriš z ljudmi z enakimi težavami. Na vsak način je uporaba prehrambenih preparatov, ki niso zgolj vitaminčki in proteinčki, lahko nevarna in nosi posledice.