117 odgovorov v tej temi

[Lenči]

DZ ne podpira novele zakona, s katerim bi vsi državljani postali darovalci organov

[ženska]

Meni se zdi pa velika škoda, da zakona niso podprli. Po mojem mnenju bi to bila lahko po dolgem času ena bolj pametna in predvsem koristna poteza izpod

Spoiler

riti

naših poslancev, tako bodo pa še naprej skrbeli samo za svoje

Spoiler

riti

. Vrag ne daj, da bi jim kdo kaj vzel, četudi bodo že povsem mrtvi.

[atair]

Meni tudi. Čeprav, vsaj zaenkrat bi še podpisal izjavo, da nisem darovalec. Mi je zelo hinavsko, da kot gej ne smem darovati krvi (vsaj za enkrat jo je ob vseh akcijah v Sloveniji še dovolj), organe bi mi pa kar z veseljem vzeli (ki jih močno primankuje). Če bi se spremenil še zakon o darovanju krvi in ne bi bil več tako diskriminatoren pa seveda ne bi mel problemov z darovanjem organov po smrti..

[Rahmaninov]

Strinjam se s poslanci, raje bi to uredili, da se človek ob 18 letu starosti izjasni oz. se ga dovolj dobro informira o transplantacijski dejavnosti in možnosti darovanja organov, in se potem odloča za darovanje, kot pa da bi se izjavljali da smo proti nečemu, če pa imamo pravico do nedotakljivosti telesa - ne vem nisem pravni strokovnjak ampak bi mogoče dal ta zakon še v ustavno presojo.... Problem sorazmerno majhnega števila darovanja organov (čeprav je v porastu) bi lahko reševali na drugačen način.

[glorious]

Sam načeloma podpiram predlog takega zakona, čeprav imam malo pomisleke glede tega, kako bi informirali celotno prebivalstvo, da bi bil prav vsak človek 100% informiran, da lahko podpiše prepoved odvzema svojih organov. Drugače pa se strinjam, da zdajšni predlog zakona ni dober. Veliko organov gre "stran" namesto, da bi se z njimi rešilo še več življenj ljudi, ki rabijo organe za preživetje.

Rahmaninov, kako pa bi ti reševal to problematiko drugače? Ravno to je bilo v DZ značilno, da so samo zavrnili, nobenih predlogov za alternativo pa niso podali. To je pristop neresnosti.

Lep pozdrav, Glorč

[Rahmaninov]

Z različnimi pristopi, kot sem že omenil najprej je seveda potrebno ljudi dobro informirati, uporabljat je treba medije, tehnološke pripomočke zlasti internet, uporabljati pristope socialnega marketinga, začeti je potrebno vzgajati otroke, jih usmerjati v vzajemno pomoč, potrebno je spremeniti organiziranost (zakonodajo, šolstvo, in zdravstvo) da bo naklonjena transplantacijski dejavnosti (predvideti je potreben minimalni kadrovski standard za svojce donorjev - psihološka pomoč, tudi morda nekaj časa po explantaciji), potrebno je delati na dozorevanju, rasti posameznika da se bo odločal za darovanje, potrebno je aktivno zagovarjati darovanje organov. Naše zdravstvo pa je seveda potrebno usmeriti v krepitev in ohranitev zdravja, v skrb za zdravje posameznika in to vedenje aplicirati na otroke, ne pa skrbeti za razvoj kurativnih programov,...

Potrebno je k temu problemu pristopiti multisektorsko in ne samo z enim predpisom nekaj uvesti, na druge probleme ki bodo nastali s tem pa pozabiti,..

lp

[ženska]

Seveda ima lahko vsak svoje mnenje in tisti, ki delov svojega telesa na drugem svetu na noben način ne želi ali ne more pogrešati, bi se po predlogu zakona temu lahko odpovedal. Nihče mu ne bi zameril. Vsi ostali bi bili pa darovalci in prav bi bilo tako, kar nekaj držav že ima podobno ureditev in prav nobenemu se ni še nič hudega zgodilo, samo pri nas so najprej na tapeti najbolj črni in morbidni scenariji zlorab.
Človek bi pričakoval, da je danes (v 21. stoletju in času informacijskih tehnologij) večina ljudi, ali pa vsaj dobršen odstotek tako razgledanih in izobraženih, da vedo, kaj lahko na smrt bolnemu (ali poškodovanemu, saj je vseeno) pomeni dobiti organ, ki bi mu lahko rešil življenje. Pomeni mu življenje!
Če bomo šele zdaj začeli z vsem, kar ti predlagaš Rahmaninov, se vsaj naslednjih 50 let ne bo nič zgodilo, nič se ne bo premaknilo v glavah zadrtežev, ki z enako ali vsaj podobno zavzetostjo pljuvajo po novem družinskem zakoniku.
Žal je v naši dolini šentflorjanski tako, da je slovenceljne na trdo treba postaviti pred dejstvo in šele potem (mogoče) začnejo razmišljati. Prej pa ne, ker jim ni treba, raje se zaprejo v svoj kurnik, si dajo plašnice na oči ter zamaške v ušesa in naprej ždijo v svojem udobnem gnezdu na gnilih jajcih. In čakajo, da se bo nekaj zvalilo, nekaj pač, saj je vseeno, samo da bo njihovo in od nikogar drugega!

[Rahmaninov]

Se strinjam ženska, pa vendar tu gre za občutljivo področje, torej vsak ki se ne bi izrekel proti bi bil darovalec, torej bi obstajala zakonska podlaga za odvzem organov. in samo to me moti.

Lahko bi izvajali agresivno mehke metode, ki sem jih opisal in rezultat bi bil gotovo viden (tudi na dolgi rok), ker sej sama veš če ljudje ne poznajo stvari imajo po večini odklonilen odnos do tega če se s tem prvič srečajo,.. kar je po svoje lahko normalno ali pač.

Seveda pri določenih ne moreš nikoli spremeniti bodisi so stari ali mladi, ampak če bi te osebni zdravnik dobro informiral ob 18 letu, ti dal informacijo kje dobiti podatke, ne vem ti povedal koliko življenj je mogoče rešiti oz. koliko ljudem izboljšati kakovost življenja, 1 bo dobil srce, 2 pljuča, 1 jetra ali pa 3 otroci, 1 slinavko, 2 bosta spet videla, 2 bosta dobila ledvico, in ne bosta rabila več hoditi na dializo 3 x na teden, potem lahko bodo presadili kose tankega črevesja, bi bil odstotek darovalcev prav gotovo večji.

Možnosti je vedno veliko, potrebno je izbrati pravo, res pa je da sem zagovornik uporabe mehkih metod.

Prispevek uredil/a: Rahmaninov, 25 april 2010 - 08:09.

[glorious]

Tudi meni se zdi vzgajanje ljudi in podobno sicer dobro, a to bi trajalo mnogo let, organov pa ne bi bilo.
Mogoče pa bi bilo za skeptike lažje, če bi se v vsakem primeru človek odločil. ZA ali PROTI. Zdaj se sicer lahko človek ZA odloči sam, a veliko je neinformiranosti. Če pa bi bilo to nekako "obvezno", da to storiš pri svojem izbranem zdravniku, bi bilo mogoče vsaj delček več organov. Vsekakor je predlog g. Petra Požuna hvale vreden in kot je sam rekel na TV-ju, žogica je zdaj na strani vlade. Samo bojim se, da se ne bo nič zgodilo s to žogico.

Lep pozdrav, Glorč

[Rahmaninov]

Tudi meni se zdi vzgajanje ljudi in podobno sicer dobro, a to bi trajalo mnogo let, organov pa ne bi bilo.

Ampak ravno to je problem, kako vemo če nismo niti poskusili, vsekakor pa je dobro da se nekaj dogaja, če tudi morda po mojem mnenju ni najboljša rešitev, vsekakor pa je veliko več kar trenutno imamo

[mičkena]

Sama sem krvodajalka in bi tudi darovala organe po smrti, če bodo še uporabni. Meni tako ali tako ne bodo več koristili namesto, da jih sežgejo ali pa nahranijo črve pa lahko komu rešijo življenje. Nikoli se pa nisem resno napotila, da bi to tudi pisno in jasno dovolila. Imam še čas, menda me ne bo že jutri pobralo.

[sebyy]

Če bi bil res MRTEV!!!, pol lahko vzamejo moje organe, sicer nisem opredeljen za darovalca organov, pa se tudi ne bom zaradi slednjega:

Kot navaja v knjigi Rdeča zanka, dr. Wainwight Evans, specialist, ki je iz protesta zapustil svetovno znani transplantacijski center bolnišnice Papworth v Cambridgeu, ni več hotel sodelovati pri operacijah, pri katerih živim ljudem odvzamejo srce. In to se ne dogaja samo s srcem.

Takole pripoveduje: "V eni od vodilnih učnih bolnišnic je bila štiridesetminutna operacija odvzema ledvic neke 'možgansko mrtve' mlade ženske, žrtve prometne nesreče, skoraj končana, ko je kirurg zaprosil asistente, naj telesu odvzamejo nekaj tkiva, medtem ko je ledvice položil v hranilno tekočino. Med operacijo so bila umetna pljuča priklopljena, da se ledvice ne bi začele razkrajati. In ko so jih odklopili, se je zgodilo nekaj nepojmljivega: 'truplo' je zahlastalo po zraku. In to se je ponavljalo znova in znova."

Zdravnik priznal, da žalujočim lažejo. Vodilni zdravnik z oddelka za intenzivno nego odkrito pove, da osebje žalujoči družini, ko mora sprejeti težko odločitev, ali naj privoli, da bi njihov ljubi sorodnik postal darovalec, laže. "Malo se je treba zlagati. Trdimo, da odvzemamo organe po smrti.

Nikoli nisem bil toliko pogumen, da bi rekel drugače. Če bi jim povedali, kaj se v resnici zgodi, sem prepričan, ne bi bilo nobenega darovalca več." Isti zdravnik pravi: "To odkrito povedano pomeni, da v operacijsko dvorano pripeljejo bolnika, ki diha in mu utripa srce, priklopljenega na naprave za ohranjanje življenjskih funkcij."

Anestezisti odklanjajo sodelovanje pri presajanju organov Dr. Hill, vodilni anestezist v bolnišnici Adden brook, Anglija, pripoveduje: "Od trinajstih anestezistov jih sedem ni hotelo več sodelovati pri odvzemu organov. Z njihovimi pogledi na življenje in smrt ni bilo več združljivo, da so morali dajati darovalcem organov anestezijo, jim celo
predpisovali sredstva zoper bolečine, kar pomeni, da ni šlo za mrtve osebe, ampak za žive." Enojne organe (srca, jeter, pljuč) je mogoče odvzeti za presaditev samo tedaj, če človek še diha in mu še bije srce, sicer ti organi za presaditev niso uporabni.

Obstaja tudi dokumentarni film o diagnostiki možganske smrti, namenjen izobraževanju v medicinski stroki. V njem se zelo jasno vidi, da se domnevni mrtvec, pripravljen na odvzem organov, še premika. Transplantacijska medicina vztrajno označuje možgansko mrtve osebe za umrle. V najvidnejše nasprotne dokaze takšnemu pojmovanju sodi gotovo tudi dejstvo, da lahko možgansko mrtve nosečnice donosijo zdrave otroke in da možgansko mrtvi moški lahko doživijo celo erekcijo in pasivno spočnejo otroke.

Dr. Estol je pokazal dramatični videoposnetek človeka, ki se je potem, ko so mu ugotovili možgansko smrt, skušal dvigniti in prekrižati roke. Kljub temu je dr. Estol navzočim zatrjeval, da je bil ta darovalec truplo.

Če si ogledamo te besede, ugotovimo, da nima transplantacijska medicina skoraj nič skupnega s takšnimi "željami umirajočih". Umirajočemu moramo omogočiti, da umiranje ustrezno prestane, mu torej omogočiti "živo umiranje". Ker pa transplantacijsko medicino zanima predvsem življenje prejemalca organa, pozablja na dokončanje življenja umirajočega in njegove svojce.

Svojci se zaradi privolitve pogosto počutijo krivi Včasih minejo leta, desetletja, preden se starši ne opogumijo in soočijo z odvzemom otrokovih organov. Tisti, ki pri tem niso uspešni ali so le deloma, pogosto zbolijo in morajo poiskati psihoterapevtsko pomoč. Spoznanje, da so svojega otroka ali katerega drugega sorodnika s svojo
odločitvijo poslali v nočno moro, da so samo oni odgovorni za 'da' pri darovanju organov, pripelje številne starše do popolnega zloma. Na splošno zapadejo v hudo duševno krizo, predvsem matere. Nikomur se ne morejo zaupati, ker se počutijo sostorilke pri smrti svojega otroka in se zaradi tega sramujejo.

Mene živega ne bodo rezali, dokler obstaja kakršna koli možnost ozdravitve, pa če tudi miniminimalna!

Prispevek uredil/a: ženska, 26 julij 2010 - 17:39.
Vljudno prosim, da besedilo, če ga kopiraš iz elektronske pošte,, ki ima omejitev števila znakov v vrsti, obikuješ forumu primerno, ki te omejitve nima!

[ženska]

Na spletu sem skušala najti dr. Wainwighta Evansa in najdi.si je našel samo tole, besedilo je povzeto po reviji Aura, katere izdajatelji trdijo, da je revija za duhovni razvoj in mejna področja znanega.
Seveda lahko verjameš, jaz veliki večini napisanega ne verjamem, četudi je objavljeno v knjigi Renate Greinert Rdeča zanka. Še več, prepričana sem, da ima napisano versko ozadje, saj je znano, kako RKC gleda na presajanje organov. Knjigo pa danes lahko napiše tako rekoč vsak.
Ogromno ljudem presaditev organov omogoči preživetje in bolj kakovostno življenje. Meni bi se zdelo prav, da bi vsi ljudje bili potencialni darovalci in res mi je žal, da takšen zakon pri nas ni prišel naprej od predloga. V sosednji Avstriji zakon že imajo.
Sama bom, če bodo moji organi primerni, z veseljem odstopila katerikoli organ, če bom klinično mrtva, mi bo tako ali tako povsem vseeno, ubili me pa najbrž zato ne bodo. Ali pač?

[Rahmaninov]

Hmm, sicer vsebine ne poznam, ampak sem šel gledat malo na PubMed in po googlu.

Bistvo je to, da možganska smrt pomeni smrt celih možganov, (oneh hemisfer in tudi možganskega debla) - ta imenovani zdravnik pa se sprašuje ali je lahko nekdo darovalec, če možgansko deblo (kot višji možganski center) deluje?? al neki v tem kontekstu

Če je človek možgansko mrtev je to nepovratno stanje - torej ga ne smemo zamenjevati z globoko nezavestjo (komo). Ugotavljanje možganske smrti je opredeljeno s pravilnikom, Sam nisem zdravnik (kajti le ta lahko ugotavlja smrt) vendar, če diagnostični testi kažejo na odsotnost možganske aktivnosti (EEG), potem scintigrafija in ostali testi, sem mnenja da se človek po ugotovljeni možganski smrti ne more zbuditi.

[sebyy]

Ogromno ljudem presaditev organov omogoči preživetje in bolj kakovostno življenje. Meni bi se zdelo prav, da bi vsi ljudje bili potencialni darovalci in res mi je žal, da takšen zakon pri nas ni prišel naprej od predloga. V sosednji Avstriji zakon že imajo.
Sama bom, če bodo moji organi primerni, z veseljem odstopila katerikoli organ, če bom klinično mrtva, mi bo tako ali tako povsem vseeno, ubili me pa najbrž zato ne bodo. Ali pač?

Se popolnoma strinjam s tem kar si napisala, ne oporekam ničesar, vendar verjamem tisto kar sem objavil v prispevku. Če bi bil res, res 100% klinično mrtev brez kakršnekoli možnosti ozdravitve, pol lahko ponucajo moje organe, ali mojega bližnjega, ampak kako jim naj verjamem, da je moj bližnji res klinično mrtev?

Če kdo želi, mu pošljem tisti mail iz katerega sem kopiral določene odstavke, na zs.

Prispevek uredil/a: ženska, 26 julij 2010 - 23:38.
Uredila citat.

[bosie]

Seveda lahko verjameš, jaz veliki večini napisanega ne verjamem, četudi je objavljeno v knjigi Renate Greinert Rdeča zanka. Še več, prepričana sem, da ima napisano versko ozadje, saj je znano, kako RKC gleda na presajanje organov.

Iz okrožnice papeža Janeza Pavla II. z naslovom Evangelium Vitae: "Eden od načinov gojenja pristne kulture življenja je darovanje organov, ki je izvedeno na etično sprejemljiv način in z namenom nudenja možnosti zdravja ali celo življenja bolniku, ki včasih nima drugega upanja" (EV 86).

[ženska]

bosie, najlepša hvala za citat, zelo lepo povedano in napisano. Ampak v praksi je malenkost drugače, kajne?
In

... darovanje organov, ki je izvedeno na etično sprejemljiv način ...

je strašansko raztegljiv pojem.

[apolon]

Cena življenja? 82.000 evrov za rusko ledvico, 180.000 za ameriško srce, podkupnina za zdravnika

Potem ko je v Nemčiji izbruhnil velik škandal, ko so ugotovili, da so zdravniki v zameno za podkupnino prirejali čakalne sezname za presaditve organov, dobiva škandal svetovne razsežnosti, ki segajo tudi na Balkan