8 odgovorov v tej temi

[netko00]

Izhajam iz ruralnega dela Slovenije in sem se lani (pri svojih 29.) outiral staršem. Povedal sem jima tudi, da sem že dlje časa skupaj s fantom, ki ga preko mene poznata. Sprva je bil to za njiju ogromen šok, prvi teden sta imela težave s spanjem, razpoloženjem ... Po enem tednu smo se videli in še enkrat pogovorili o istih stvareh kot pri outiranju (če si ne bi premislil, kdo je kriv ...) in potem se je situacija nekoliko pomirila. Potem sta se do mene obnašala kot običajno, razen da se redkeje slišimo po telefonu (več let ne živim doma). Sedaj, ko je minilo več kot pol leta in v zadnjem času ni bilo nobenih komentarjev na to temo, sem mislil, da bi se lahko vsi skupaj srečali. Odziv staršev na ta predlog je bil precej buren in sem razbral, da to ne bo ok. Potem mi je mama povedala, da se ji zdi, da bo boljše, da se do konca leta ne srečajo, saj bi sploh oče lahko uprizoril celo dramo ali naredil kako bedarijo (posebej, če bo v igri kaj alkohola). Starša tudi vesta, da se bova s fantom še letos vselila skupaj v stanovanje.

 

Zdaj pa razmišljam koliko časa je smiselno staršem dati, da se navadijo in kdaj je trenutek, da rečem, če me ne sprejemata v celoti (s fantom), pa pač ne pridem. Razmišljal sem, da bi se konec leta, ko bo eno leto od outiranja, z njima pogovoril o tem, da to tako ne gre. Saj tudi brata ne bi nekam povabila, brez njegove žene. Any ideas? 

 

(pri brskanju po forumu nisem našel te teme, pa se mi zdi kar pomembna)

[sense_sensibility]

Oh, z izjemo Lublane (ki se lahko le študentom in dnevnim delovnim migrantom lahko zahvali, da ni malo večja globalna vas) je vsa Slovenija še vedno ruralna kot le kaj. Glede na to, da očitno funkcioniraš kot odrasel moški s svojim jazom in integriteto, ter očitno ne vlečeš več kakršne koli vrste dude (ker imaš mamine sinčke tudi še pri 50-ih, ki si smrklja ne znajo sami obrisati brez odobritve staršev), se vsaj meni zdi rešitev kot na dlani. Ta je sicer odvisna od tega, koliko ti dejansko sprejemaš sebe, kako rad imaš svojega fanta, in koliko si pripravljen delati na kvalitetnem (torej pristnem in ne narejenem ) odnosu na splošno. Zlasti s partnerjem. Starša bi morala v prvi vrsti sebe vprašati, ali jima je sreča njunega sina res manj pomembna od njunih predsodkov. To, da sta se po prvem šoku do tebe obnašala kot običajno, bi jaz imenovala nojevsko tiščanje glave v pesek. Če ne govorimo o tem, potem ne obstaja, a ne. Ko bi pa ti pripeljal njega domov kot fanta, človeka iz krvi in mesa, bi ju postavil pred dejstvo na najbolj nedvoumen način. 

 

Kaj zate pomeni dati staršem čas, da se navadijo? Kdaj misliš, da se bodo navadili? Kaj pa, če se ne bodo? Z alkoholom ali brez? Si do takrat pripravljen njim na ljubo svojega partnerja puščati ob strani za recimo tvoj rojstni dan, božič, novo leto, veliko noč in podobno? Kaj misliš, kako bi se on ob tem počutil in kaj mu s tem sporočaš? Kako je on razčistil odnose pri sebi doma? 

Ne vem, zakaj je potreben enoletni moratorij. Pogovori se z obema sedaj. Ni treba na dolgo in široko razlagati, razen če ju to zanima, ampak kar morata skozi pogovor slišati, je nedvoumno sporočilo,da si pač gej, da ju imaš rad kot sin, a da si odrasel človek in da tvoja izbira partnerja ni njuna stvar. Da nista dolžna tega razumeti, sta pa dolžna to spoštovati. Če ne spoštujeta tvoje izbire, ne spoštujeta tebe kot osebe in si le podaljšek njunih želja. Morda bo potrebnih več pogovorov. Ja, boli. A še vseeno boli manj kot pustiti na cedilu sebe vsakokrat, ko prideš v situacijo, ali svojega fanta in sebe zatajiti na ljubo "dobri" družinski klimi. Nisi napisal, kako je stvar sprejel brat. Morda bi ti lahko bil v oporo? Sorojenci včasih so. 

 

Sama sem se pustila potisniti v to ponižujočo vlogo samo enkrat. Bolelo je biti ne dovolj dobra za skupne praznike, čeprav sem sama doma postavila mejo, pa magari na nož. In čeprav zdaj lahko razumem šibkost z druge strani, je grenak priokus ostal. Božič preživljam s svojo družino. Ja kaj sem pa potem jaz? Mar ni tvoja družina tudi tvoj partner, ki bi ti v prvi vrsti moral pomeniti največ? Saj še celo v Bibliji piše, da bo mož zaradi žene zapustil starše in bosta oba eno telo. Zakaj bi morali biti istospolni partnerji kaj na slabšem? Take situacije so dejansko najboljši test za to, koliko hrbtenice imaš, koliko karakterja in navsezadnje, ali ga resnično ljubiš. To boš pa sam najbolje vedel in preizkusil, ko te bodo doma povabili na velikonočni zajtrk. Ampak samo tebe, oni pa naj raje ne hodi. Boš sklonil glavo in se podredil zavoljo ljubega miru? Ali pa boš rekel: "Vesta kaj, potem tudi jaz nisem dobrodošel, pa dober tek." 

 

Odločitev je tvoja. 

[netko00]

Najprej ti ful hvala za ta odgovor. Povedala si bolj ali manj to, kar sem tudi sam razmišljal in želel slišati še od nekoga. Predvidevam, da vprašanja niso retorična, zato bom na njih odgovoril

 

Čas, da razmslita sem mislil na to, da vsak človek za neko spremembo potrebuje čas, da to predela in sprejme. Jaz tudi ob prvi misli, da sem gej nisem rekel "ok, to je to", ampak sem 100x razmišljal ali je to res in na različne načine iskal odgovore. Koliko časa jima dati je bilo ravno moje vprašanje. Sem mislil, da bo pol leta do eno leto dovolj, ampak izgleda da ne. To je tudi sprožilo moje razmišljanje o tem ali sem jaz napačno ocenil. 

Praznike sem do zdaj nekak kombiniral, čedalje bolj na ta račun, da sem bil več s fantom, njiju pa tudi obiskal. Fant je doma bolj ali manj ok razčistil, sem bil že parkrat tam in je bilo ok (ne izhaja pa iz Slovenije, zato gre k staršem redko). Brat je dobro sprejel in s tem nima večjih težav. Bom tudi njega vključil, ko se bom z njim kaj slišal. 

 

Res šele zdaj ob mojem outiranju vidim vse razsežnosti kompliciranosti naših odnosov v družini. 

[sense_sensibility]

Predvsem je tvoja spolna usmerjenost preizkusni kamen za družinske odnose. Veliko nas je šlo skozi to, valda da je bil strah, kako bojo reagirali, a me bojo imeli še radi, se jim bom gnusil, itd. Največkrat se staršem porušijo njihove iluzije o nas oziroma o tem, kakšni bi morali biti njihovi otroci:  klasičen (nefunkcionalen) zakon, dva otroka, zdaj raje trije, kredit za bajto ali flet, letovanje na hrvaškem Jadranu, ...Fora je v tem, da se tudi otrokom porušijo iluzije o tem, kako radi jih imajo v resnici njihovi starši. Miti o super starših so še vedno zakoreninjena narodna folklora, bognedaj da komu rečeš, da je slab starš, pa čeprav otroka zafura tako in drugače. O zagrenjenih in zaznamovanih otrok pa nihče nič. Ali bolje: tudi če se veliko blebeta, se malo naredi. 

 

Seveda vsak potrebuje svoj čas, da se prilagodi na situacijo. Obenem pa to ne pomeni, da jima ne moreš postaviti svojih standardov, ki so prav tako del tvojega razkritja. Razkril si se jima kot gej, zdaj je čas, da se jima razkriješ kot značaj. Eni skapirajo po enem mesecu, eni po enem desetletju. Eni nikoli, tudi na to bodi pripravljen. Tisto, kar bosta morala starša upoštevati, so tvoje meje, oziroma do kod lahko gresta s tvojim nesprejemanjem. Za mene osebno je recimo nesprejemanje to, da povabijo na praznični obed samo tebe, bratu pa dovolijo povabiti tudi njegovo ženo. Nekdo drug bo toleriral celo žaljive opazke na račun gejev v prisotnosti fanta, ali pa prefinjeno podjebavanje na njegov račun. Ko enkrat postaviš te meje, se jih drži, sicer jima daš vedeti, da te ni potrebno jemati resno in da te lahko povozita kakor se jima zljubi. Mislim, da je na forumu kar nekaj zgodb o tem kako je vse skupaj zgledalo - sto ljudi, sto čudi. Kakorkoli že, povprečna slovenska družina žal šepa pri poglavitni vrlini: res odprtemu pogovoru. In spoštovanju medsebojnih meja. Srečno pri obojem. 

[Quechua]

Oh. Kako dobro se tole bere. In - ne bi se bolj mogel strinjati z odgovori. Dejansko je veliko na nas, manj na starsih - vse skupaj pa en velik test.
Jaz sem z outiranjem pricel pri materi in ji nekako dal nalogo, da to razcisti z ocetom
Mati je potrebovala kak dober teden, oče malo več, ceprav je dejansko bil on tisti, ki je najprej na to pomislil. Vsekakor po mojih izkusnjah matere s tem nekako lazje opravijo, moja je prav hitro spoznala mojega fanta/partnerja, oce pa je to par mesecec zavracal, potem pa se je en dan odlocil in pd takrat nimam nobenih tezav... vec kot 5 let ze, normalno povsod skupaj, omenjena v dvojini, prazniki, obiski in vse.
Bolj zanimiva zgodba pa je s strani mojega partnerja, kjer so izvedeli malo kasneje, tudi sprejeli situacijo in vse, se je pa s casom zacel odnos kvariti, predvsem zaradi tega, ker so neskoncno obremenjeni s tem, kaj misli okolica in so me nekajkrat ze zatajili, moj partner pa (zaenkrat) ne premore moci, da bi se temu uprl.
Za najino dobro sem se nekako odlocil, da mu dam cas, da premisli, kako povrniti odnose in doseci moje "priznanje", sam pa sem dal obiske pri tastu in tasci na minimum.
Bomo videli kako in kaj...
Skratka - Netko00, daj jim nekaj casa, potem pa jim nalij cistega vina. Ali razumejo in sprejmejo, ali pa je skoda tvojega casa in energije. Grozno, ampak tako to je. Ampak mislim, da se ti bo lepo izslo.
Drzim pesti!

[idoru]

Oh, z izjemo Lublane (ki se lahko le študentom in dnevnim delovnim migrantom lahko zahvali, da ni malo večja globalna vas) je vsa Slovenija še vedno ruralna kot le kaj. 

Sicer dober prispevek, ampak tole pa ne bo držalo. Situacija je veliko boljša, kot se napihuje po spletu. Jaz in moja draga čisto OK funkcionirava v enih zakotnih hribih, medtem ko ima en lezbični par, ki živi 1km stran kar precej težav v integracijo, ker sta pač smotane. Bi lahko dala še vsaj 6-7 primerov, ki jih osebno poznam, en kup lastnih anekdot, bom pa samo še izpostavila par gejev iz Dobrniča, ki sredi vasi v sožitju z vaščani bivata že 15 let. Sama sem bila do sedaj outirana na čisto vseh delovnih mestih, tudi kjer sem trenutno vsi vejo zame, nimam nikakršnih težav.

 

Nauk zgodbe: Be cool in bodo tudi ostali okrog tebe cool. 

Prispevek uredil/a: idoru, 30 julij 2019 - 13:17.

[sense_sensibility]

Idoru, z oznako ruralno sem mislila kmečke korenine slovenskega življa v najbolj dobesednem pomenu besede.Ni to bil evfemizem za zaplankanost, zaostalost, zagovednost ali nerazgledanost, če je kdo slučajno dobil tak vtis. Nekateri hočejo včasih opravičevati nestrpnost okolice v stilu "ah sej tam na vasi teh stvari itak ne zastopijo," pa se izkaže, da je strpnost stvar razvite srčne kulture, ki jo imaš ali pa ne. Upam si celo trditi, da mi je ljubša kmečka preproščina od meščanske afektiranosti in izumetničenosti, če že govorimo o stereotipih.

[imgay]

Lep pozdrav vsem,

tukaj sem dokaj na novo in zdi se mi v redu, da najprej napišem nekaj pod to rubriko.

SEBE IMAM ZA CVET, KI SE ODPIRA
že dolgo nisem več trda lupina, ki se je ne da odpreti

Moja mladost je bila lepa, vsaj spomini, ki jih prikličem so takšni.
V resnici sem odraščal v družini, ki se je ločila, ko sem bil star 8 let.
Mama je odšla, brat, takrat star 13 je zaradi nasilja za vedno pobegnil od doma.
S sestro sva ostala pri očetu, ki naju je preživljal.
Sledilo je spoznanje, da sem drugačen", in, ko bi se imel s kom pogovoriti,
sta umrla starša. To boli.
Sestra je odšla delat v tujino, brata ni bilo... nikogar ni bilo...
Ostal sem sam doma, vsako noč pokrit čez glavo, poln bojazni,
da se spomini ne vrnejo. 17 let sem imel.
... ... ... ... ...
Pri 18. sem se odselil in se zaposlil.
Brat se je selil iz komune v komuno, sestra je hudo zbolela.
Prvi gej, ki sem ga spoznal, me je fizično izkoristil.
... ... ... ... ...

Naj se spomini ustavijo v tem trenutku, in so se.

ŽIvljenje nam zares daje tisto, kar potrebujemo. In to zadnje napisano, ni bil cinizem.
In lepo postane, ko ga začnemo živeti kot bitja, in ne kot osebe polne spominov.

Še en pesnik najbrž, na forumu, a vsaj iskren.

Vsaj napisal sem, kar čutim, da je treba.

lp

[sense_sensibility]

Naj se spomini ustavijo v tem trenutku, in so se.

ŽIvljenje nam zares daje tisto, kar potrebujemo.
In lepo postane, ko ga začnemo živeti kot bitja, in ne kot osebe polne spominov.



lp

Say of the day, bro. To je razmišljanje pogumnih ljudi.