Skoči na vsebino

Spletno mesto uporablja piškotke. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih   V redu

Slika

50 "is the new black"


23 odgovorov v tej temi

#1 lojtra

lojtra

    biskvitek

  • Člani
  • 49 prispevkov
  • Pridružen: 09.02.2017
  • Lokacija: nekje okrog ljubljane

Objavljeno 20 maj 2019 - 18:49

Pozdravljene, polstoletnice. Zdaj smo pa me na vrsti :)
Se bom prva pofočkala in upam, da se mi boste tudi druge pridružile. Sklepam, da nas je kar nekaj babnic za ta klub in morda je treba samo jez odpret in se bo vsulo :) Upanje umre zadnje, al kako. Nimam pojma, kdo je to rekel - je pa fajn, kadar se ne moti. Žive bile pa videle.
Mene bi zanimalo debatrati o tem, kaj nam prinaša zrelost in kolko nezrelosti smo ohranile :) Ker leta imajo svoje prednosti in se mi zdi, da se tega skoraj nihče ne veseli.
Bodi dovolj za prvo rundo, lep pozdrav prav vsem,

l.

 



#2 rozica

rozica

    piščan'c

  • Člani
  • 54 prispevkov
  • Pridružen: 12.07.2009
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 21 maj 2019 - 17:07

Ah ne obremenjujte se z leti. Na koncu itak vsi umremo.

#3 sense_sensibility

sense_sensibility

    zasvojen'c

  • Člani
  • 487 prispevkov
  • Pridružen: 29.01.2004
  • Lokacija: Na sončni strani Alp

Objavljeno 02 junij 2019 - 12:56

Ah ne obremenjujte se z leti. Na koncu itak vsi umremo.

 

Na zidu moje nekdanje OŠ je pisalo: UMRETI MORAŠ MLAD, ČE HOČEŠ IMETI LEPO TRUPLO.  :vrag:

 

Jaz bi dodala še: IN V ENEM KOSU. 


The mind is like a parachute. It doesn’t work unless it’s open.

#4 lojtra

lojtra

    biskvitek

  • Člani
  • 49 prispevkov
  • Pridružen: 09.02.2017
  • Lokacija: nekje okrog ljubljane

Objavljeno 02 junij 2019 - 16:12

Bo treba pohitet :)

Brez črnega humorja ne bi šlo - že prej, v teh letih je pa kot padalo 8)



#5 PikaGorska

PikaGorska

    biskvitek

  • Člani
  • 34 prispevkov
  • Pridružen: 27.05.2019

Objavljeno 10 junij 2019 - 15:09

Meni se pa zdi čist uredi, zdaj se še mi ni nič spremenilo

#6 Water

Water

    gay friendly

  • Člani
  • 21 prispevkov
  • Pridružen: 29.06.2017

Objavljeno 10 junij 2019 - 22:27

Zivjo vsem! Letos bom 47, pa ne najdem primerne druzbe zase. Mogoce pa bo ta forum prava smer?? Rada se zabavam, pijem kavo v druzbi, ampak problem mije najti druzbo...

Let it all go. See what stays.


#7 Eya

Eya

    gay friendly

  • Člani
  • 18 prispevkov
  • Pridružen: 03.01.2015
  • Lokacija: Štajerska

Objavljeno 11 junij 2019 - 21:34

Oja, so spremembe...mentalne in fizične. Nisi enak kot pri 20. ali 30. Nisi enak kot pri 40. Ne moreš biti enak. In je prav, da nisi. Dobivaš patino življenja. Od tebe samega je tudi odvisno kako to sprejemaš. Znaš s tem živeti duhovno bogatejše ali pa te posrka vsesplošna, tradicionalna rutina jamranja in nezadovoljstva nad svojim življenjem večine...ok, da ne bom pristranska, veliko polstoletnic

#8 Eya

Eya

    gay friendly

  • Člani
  • 18 prispevkov
  • Pridružen: 03.01.2015
  • Lokacija: Štajerska

Objavljeno 11 junij 2019 - 21:36

Vse je odvisno od tipa človeka... od širine uma. Konec koncev se tudi vse dogaja v možganih in odprtost duha je tisto kar šteje

#9 PikaGorska

PikaGorska

    biskvitek

  • Člani
  • 34 prispevkov
  • Pridružen: 27.05.2019

Objavljeno 18 junij 2019 - 21:14

Water se lahko bolj predstaviš.sem na Štajerskem

#10 PikaGorska

PikaGorska

    biskvitek

  • Člani
  • 34 prispevkov
  • Pridružen: 27.05.2019

Objavljeno 02 julij 2019 - 21:37

Water iščeš štajersko? Sem pozna,
...

#11 PikaGorska

PikaGorska

    biskvitek

  • Člani
  • 34 prispevkov
  • Pridružen: 27.05.2019

Objavljeno 03 julij 2019 - 20:12

Eya ali te lahko spoznam?

#12 lojtra

lojtra

    biskvitek

  • Člani
  • 49 prispevkov
  • Pridružen: 09.02.2017
  • Lokacija: nekje okrog ljubljane

Objavljeno 21 avgust 2019 - 23:43

čist tko med nami - bi pričakovala, da bo Glorious počistil tole ircanje...



#13 Crnobelokrvna

Crnobelokrvna

    gay friendly

  • Člani
  • 5 prispevkov
  • Pridružen: 20.07.2020
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 12 avgust 2020 - 12:37

A vas polstoletnic na forumu enostavno ni ali toliko delate na vrtičku in se raje zase držite? Pri svojem športu sem najraje v stiku z vami, ker imate po navadi super smisel za humor, ste vajene vsega hudiča, zato znate uživati v trenutku, pa še tista potreba po hranjenju ega je po navadi že usahnila, zato ste tudi prijetne sogovornice. Upam, da bo po tem dregljaju pribrnela kakšna osa iz gnezda, komot pa tudi kakšen sršen. 



#14 VzemiSiCas

VzemiSiCas

    gay friendly

  • Člani
  • 9 prispevkov
  • Pridružen: 23.11.2019
  • Lokacija: osrednja

Objavljeno 12 avgust 2020 - 14:49

Ehhh.. lej ...Jaz sem alergična na ose, sršen me pomoje ubije ... vse ostalo pa podpišem. humor, ego ni glih do plafona ..

A te lahko spoznam?



#15 Crnobelokrvna

Crnobelokrvna

    gay friendly

  • Člani
  • 5 prispevkov
  • Pridružen: 20.07.2020
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 12 avgust 2020 - 15:10

A to moram kakšno dovolilnico izdat?

#16 lojtra

lojtra

    biskvitek

  • Člani
  • 49 prispevkov
  • Pridružen: 09.02.2017
  • Lokacija: nekje okrog ljubljane

Objavljeno 24 avgust 2020 - 23:45

A vas polstoletnic na forumu enostavno ni ali toliko delate na vrtičku in se raje zase držite? Pri svojem športu sem najraje v stiku z vami, ker imate po navadi super smisel za humor, ste vajene vsega hudiča, zato znate uživati v trenutku, pa še tista potreba po hranjenju ega je po navadi že usahnila, zato ste tudi prijetne sogovornice. Upam, da bo po tem dregljaju pribrnela kakšna osa iz gnezda, komot pa tudi kakšen sršen. 

 

 

Oh, draga Crnobelokrvava … tudi jaz se podobno sprašujem.

Kam so poniknile ženske mojih let? Tema je zamrla skoraj v štartu, z eno bleščečo izjemo.

Ne bom rekla, da je imel upravitelj foruma prav, ko je brisal to temo, ko sem jo prvič objavila. Daleč od tega.

In zelo sem bila vesela podpore precej mlajših forumašic, ki so se zavzele, da jo je vrnil na spored. Ampak… ko vidim, da ženske 50+ objavljajo v 40+ …  si pa mislim…  A smo se za to borile?

Če prav razumem, bo tema zaživela čez deset, dvajset let.

Nasvidenje v naslednji vojni, drage moje



#17 lojtra

lojtra

    biskvitek

  • Člani
  • 49 prispevkov
  • Pridružen: 09.02.2017
  • Lokacija: nekje okrog ljubljane

Objavljeno 24 avgust 2020 - 23:45

A vas polstoletnic na forumu enostavno ni ali toliko delate na vrtičku in se raje zase držite? Pri svojem športu sem najraje v stiku z vami, ker imate po navadi super smisel za humor, ste vajene vsega hudiča, zato znate uživati v trenutku, pa še tista potreba po hranjenju ega je po navadi že usahnila, zato ste tudi prijetne sogovornice. Upam, da bo po tem dregljaju pribrnela kakšna osa iz gnezda, komot pa tudi kakšen sršen. 

 

 

Oh, draga Crnobelokrvava … tudi jaz se podobno sprašujem.

Kam so poniknile ženske mojih let? Tema je zamrla skoraj v štartu, z eno bleščečo izjemo.

Ne bom rekla, da je imel upravitelj foruma prav, ko je brisal to temo, ko sem jo prvič objavila. Daleč od tega.

In zelo sem bila vesela podpore precej mlajših forumašic, ki so se zavzele, da jo je vrnil na spored. Ampak… ko vidim, da ženske 50+ objavljajo v 40+ …  si pa mislim…  A smo se za to borile?

Če prav razumem, bo tema zaživela čez deset, dvajset let.

Nasvidenje v naslednji vojni, drage moje



#18 Bivol

Bivol

    gay friendly

  • Člani
  • 2 prispevkov
  • Pridružen: 18.07.2020
  • Lokacija: Dolenjska

Objavljeno 25 avgust 2020 - 17:37

Evo, ena osa pribrenčala iz gnezda...

#19 VzemiSiCas

VzemiSiCas

    gay friendly

  • Člani
  • 9 prispevkov
  • Pridružen: 23.11.2019
  • Lokacija: osrednja

Objavljeno 12 november 2020 - 11:26

Forum odhaja ...

Upam, da bo na njegovem pogorišču vzplamtelo kaj novega in dobrega ...

Zbogom in hvala za vse ribe, kot bi rekel moj najljubši Adams



#20 Tanya

Tanya

    gay friendly

  • Člani
  • 7 prispevkov
  • Pridružen: 01.11.2020

Objavljeno 19 november 2020 - 11:15

Upajmo na kaj novega.....

#21 Bivol

Bivol

    gay friendly

  • Člani
  • 2 prispevkov
  • Pridružen: 18.07.2020
  • Lokacija: Dolenjska

Objavljeno 25 november 2020 - 12:18

Ker ne morem odpreti nove teme, ki bi imela naslov Tistega dne se je vse spremenilo, pripenjam svojo zgodbo tu. Itak spadam med 50+. Zakaj objavljam? V življenju nas ponavadi v osebnostne spremembe prisilijo hudi padci, razdrta partnerstva, smrt bližnjih. Zakaj tega največkrat ne zmoremo, ko imamo še priložnost obdržati odnos, ko imamo še ljubo osebo v svojem življenju? Zakaj ne spregledamo prej, ko smo se vendar tako zelo trudili? Nimam odgovorov. A če bo ta zgodba komu pomagala, da se bo, preden se mu poruši svet, zazrl pogumno vase, kateri vzorci iz preteklosti ga omejujejo, na katere rane mu nevede pritiska partner in ima zdaj čudovito priložnost, da jih ozavesti in predela...ker bosta potem lahko spremenila svoj odnos v čudovito simfonijo spoštljive predanosti, globoke povezanosti in neizmerne ljubezni in hvaležnosti za vsak dan posebej, namesto da se vse skupaj nepotrebno poruši.

Tistega dne se je vse spremenilo

Usedla se je pod kostanj in iz nahrbtnika pričarala odejico, vino, kozarca, vrečko s tortiljami in kozarček z omako. Junijski oblaki so že zdavnaj prekrili sonce in grozili z dežjem. Ni je motilo. In ta njena preprostost in spontanost me je tako zelo očarala. Sproščeno sva se pogovarjali, ko se je nenadoma sklonila k meni, da bi me poljubila.  »Joj, ne.« sem presenečeno dahnila in se umaknila. Sploh nisem vedela, da sem ji všeč na takšen način. V bistvu sploh nisem razmišljala o tem. Samo prepuščala sem se močni nenavadni sili v meni, ki me je vlekla k njej. Ko se je drugič sklonila, se nisem umaknila. In tisti trenutek se je spremenilo vse. Dobesedno vse. Kot da bi vstopila skozi vrata v popolnoma novo življenje, nov svet.

Prvi dnevi so bili nori, sploh nisem mogla verjeti, kaj se mi dogaja. Po petih dneh skupnega bivanja sva si predali sporočili. V njenem sem prebrala, da ji od vsega največ pomeni, da ji zaupam in verjamem vanjo, da jo preseneča, da se v moji prisotnosti ne počuti ujeto, kljub času, ki ga v velikih količinah preživljava skupaj. Moje  srce  je zaplesalo. Od trenutka, ko sva se predali druga drugi, sem z neverjetno lahkoto prerezala vezi s preteklostjo. Rekla mi je, da sem pogumna. Jaz pa v tem nisem videla nobenega poguma. Samo izbrala sem njo in od takrat je bila moja pot jasna in trdna. Do vesolja in nazaj, okrog vseh zvezd in galaksij je globoka moja ljubezen in noben vihar je ne more zamajati. To sem zakodirala v vse atome svojega telesa.

V vsem, kar sva počeli skupaj, sta se najini energiji ujemali, vse sva počeli s predanostjo in strastjo. Napisali sva skupno vizijo odnosa...in kmalu druga drugi začeli odpirati nezavedne rane, ki jih nosi vsak v svoji globini. A z njimi nisva znali ravnati. Oo, kako zelo sva se obe trudili. A najini strahovi so bili večji.  Mene je hromil strah, da bi me zapustila, ona  se je bala bližine in pritiskov. Mene je objem vedno pomiril, ona pa je potrebovala distanco. Jaz sem vse sprejemala, ona je za malenkosti v mojih očeh (a ne njenih)  lahko naredila cel rompompom. Popolnoma si nasprotni po obrambah, ki sva jih zgradili v preteklosti, a enaki po vrednotah, interesih in zanimanjih. Obe hrepeneči po harmoniji, popolnem zaupanju in čisti ljubezni. V prvem trku, ko je ona želela stran, sem začutila paničen strah pred izgubo in v šibkosti delovala ravno obratno, kot je od mene pričakovala in potrebovala. Da bi ji odločno postavila meje in pomirila njeno notranjost, ji dala varnost.  In nisem razumela, zakaj je moja zaupljivost in iskrenost ni znala pomiriti, ko sem stala pred njo popolnoma razgaljena in ji odpirala svoje globine,...pa tega ni spoznala. A tudi jaz v svojih očeh nisem videla njenega strahu in panike, ko si je v sebi ustvarjala svoje zgodbe, da mi ni zmogla  zaupati. Zdaj vem, da so bile vse le najine rane, ki sva jih druga drugi prebujali, ne delali! Da bi se z njimi soočili, jih prepoznali in ozavestili. In se še bolj povezali. Nisva znali.

 

In tako je nastopil dan, ki sem se ga vedno bala. Ko se je spet vse spremenilo. Ona se je  pred novimi bolečinami zavarovala  na edini varen način, ki ga je poznala. Prekinila je odnos. Bolečina je zmagala pred ljubeznijo.  Z njene strani sem začutila tako močno bolečino in stisko, da me je zmrazilo in sem tiho zapustila najin  dom. S prošnjo, da si vzame čas in razmisli v miru.  Ni se premislila, želela  je le prijateljstvo brez obveznosti in pritiskov. Rekla je, da želi biti sama, da ni za odnose in bo ostala sama in da mi želi, da najdem osebo, ki bo bolj primerna zame. Srce se mi je razbilo na koščke, telo se mi je razletelo v prafaktorje in padlo v neskončno črno brezno. Svet se je ustavil. Nisem vedela, kako sem preživela prve in naslednje dni. S solzami bi lahko napolnila prazno strugo v puščavi. Sprejela sem prijateljstvo, a imela sem še tooliko vprašanj... V dolgem pismu sem ji izlila vsa čustva in svoj pogled z novimi spoznanji na najin odnos, ko sem imela za seboj že pol leta terapij. A to pismo mi je popolnoma zaprlo pot do njenega srca. Od takrat naprej se je kot školjka zaprla v svoj oklep, kjer se je edino počutila varno. Trpko sem začutila, da je  pismo občutila kot pritisk in nespoštovanje njene odločitve. Za nespoštovanje svojih  meja pa je od nekdaj sprejemala stroge odločitve...

 

Težko sem si priznala, da mi je šele popolna prekinitev stikov omogočila, da sem se resnično začela celiti. Želela sem postati močno in samostojno drevo. Zmogla sem toliko poguma, da sem se s pomočjo terapij in prijateljic  spustila v svoje globine in začela kopati v skrito greznico, odkrivati svoje podzavestne rane in travme, se z njimi soočiti in jih predelovati. Seveda so me vsa ta spoznanja noro bolela, po drugi strani pa so začela sprožati v meni spremembe..začela sem se res zavedati svojega bivola v meni, daje mi moč, varnost, potrpežljivost. Uči me hvaležnosti, skromnosti in zaupanja v življenje.  Predvsem pa me uči, kako resnično ljubiti...V tem obdobju sem ugotovila, da sem tudi jaz rada sama, ker se takrat najbolj povežem s seboj. Šele zdaj brez strahu razumem njeno potrebo po svobodi in času zase. Spoznala sem, da sem vedno samo razumsko sprejemala njene potrebe in ni mi bilo jasno, zakaj je strah ostajal. Seveda, ker se nisem poglobila vanjo tako, da bi jo začutila v svojem telesu, da bi začutila njeno potrebo in jo sprejela z vsem svojim bitjem. In zdaj ko mi to uspeva, se čutim globoko povezano kljub razdalji med nama.  Tako se počasi osvobajam svojih strahov...

 

Zmogla sem si odpustiti, zmogla sem odpustiti njej, ker v mojih očeh ni zmogla več, ker se je nehala boriti. Počasi sem začutila ljubezen do sebe in srce je začelo spet kipeti od strasti do življenja. Z eno pomembno razliko. Tistega dne, ko se je vse spremenilo prvič, sem nevede svojo moč predala v njene roke. Ona je bila ves moj svet, moje vse. Moja sreča je bila odvisna od nje, s tem pa  sem njo, ki je tako zelo potrebovala svobodo, neznosno obtežila, saj sem ji naložila odgovornost tudi za moje življenje. Ko sem v svojem procesu celjenja spoznala, kako zelo sem nevede pritiskala nanjo, sem tulila od bolečine in žalosti. Obenem sem odkrila, od kje izvira moja nemoč, ki sem jo čutila v najinem odnosu. Spoznanje me je osvobodilo. Odkar sem sprejela odgovornost za svoje življenje, imam vedno izbiro, zato se ne morem več počutiti nemočno. Končno sem svojo moč spet prevzela v svoje roke in zadihala s polnimi pljuči. Moja sreča je odvisna samo od mene.

In koliko nje je v mojem življenju? Ogromno. Moj dan poteka podobno kot je z njo. Moj način življenja je podoben najinemu. In v tem sem srečna. Ker to sem jaz. Ko ležim v travi poleg psičke na toplem soncu in se spomnim najinih trenutkov, se nasmehnem. Ko hodim po gozdu, pa me nek gib spomni na njo, se nasmehnem... Moja ljubezen do nje se je še okrepila. Ker sem ji hvaležna za dragocen čas, ki sva ga preživeli skupaj. Ker sem ji hvaležna za neprecenljive povezane trenutke, ki sva jih doživeli skupaj. Ker sem ji hvaležna, da sem zaradi nje postala to, kar sem zdaj. Oseba z ogromno ljubezni in spoštovanja do sebe in vsega okoli mene.  Seveda je kakšen dan bolečina močnejša in takrat se prepustim solzam. Ker nama ni uspelo. Ker jo tako zelo pogrešam. A vem, da morava biti tudi za prijateljski odnos obe pripravljeni. In razumem, če me ne bo nikoli poklicala. Njeni vojački so močnejši. Kljub temu me osrečuje ljubezen, ki jo čutim do nje. Tudi zato, ker zmorem spoštovati njeno odločitev in ji omogočiti to, kar je želela. Biti sama.

 

Resnična moč

Ne skrivam se za zidovi.

Ljubeče odpiram svoje ljubezni polno srce.

Ne skrivam se za zidovi.

Pokončno odkrivam globine svoje teme.

Ne skrivam se za zidovi.

Pogumno sprejemam svojo ranljivost.

Ne skrivam se za zidovi.

Nisi ti kriva za moje bolečine.

Od nekdaj so v meni, ti si jih samo poiskala.

Zato sem ti hvaležna. Kajti zdaj jih lahko ozdravim.

Ker nočem več, da mi škodujejo.

Zato se ne skrivam več za zidovi.

 



#22 lojtra

lojtra

    biskvitek

  • Člani
  • 49 prispevkov
  • Pridružen: 09.02.2017
  • Lokacija: nekje okrog ljubljane

Objavljeno 26 januar 2021 - 16:51

Našla zanimivo izjavo Glorie Steinem,

da ženske po 50 nehamo upodabljat vlogo, ki nam jo pripisujejo, odvržemo prtljago in počasi postanemo, kar smo v resnici.

Se strinjam in to je res osvobajujujočeeee,

 hkrati te morda v križu štihne, ampak  ja.... to obdobje mi je prineslo veliko novega in dobrega ...

 

 



#23 ester

ester

    gay friendly

  • Člani
  • 16 prispevkov
  • Pridružen: 09.05.2004

Objavljeno 05 februar 2021 - 21:26

Živijo  :kuku:

 

kar nekaj časa me ni bilo tukaj, sem kaj zamudila?   8)

 

fino, fino... krasno, nova tema na forumu, ravno pravšnja za moja leta, najlepša leta  :lalala:

 

Kako pa ste kaj? Vidim, da je aktivna samo ena uporabnica, no vsaj še ena vztraja in to je fajn.... Pozdravljena Lojtra!  in seveda vse ostale...  :navijacica:

 

 



#24 lojtra

lojtra

    biskvitek

  • Člani
  • 49 prispevkov
  • Pridružen: 09.02.2017
  • Lokacija: nekje okrog ljubljane

Objavljeno 06 april 2021 - 11:02

Pozdravljena, ester :)

Lepo, da si se v najlepših letih vrnila na forum :)

Najbrž nisi nič zamudila, je bil lajf pač bolj zanimiv :mezik: 

Lepo, da si ujela še zadnji čas in prišla pokropit odhajajoč forum. :kuku:






0 uporabnikov bere to temo

0 članov, 0 gostov, 0 anonimnih uporabnikov