Skoči na vsebino

Spletno mesto uporablja piškotke. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih   V redu

Slika

Globalna ekonomija in ekonomija EU

ekonomija gospodarstvo trg EU

18 odgovorov v tej temi

#1 Bem

Bem

    nov na sceni

  • Člani
  • 272 prispevkov
  • Pridružen: 02.07.2013

Objavljeno 09 december 2018 - 10:34

Na tem forumu smo že veliko razpravljali o aktualnih ekonomskih dogajanjih in trendih v ZDA in Sloveniji, predvsem znotraj tem Ameriška politika in Slovenska politika. To temo odpiram kot dopolnitev omenjenima.

 

Tema je namenjena razpravam o globalni ekonomiji, ekonomiji EU in Evrope, drugih regionalnih ekonomijah in tujih nacionalnih ekonomijah. Sem spadajo debate o gospodarskih trendih, konkurenci in podjetništvu, financah in trgovanju (finančnih trgih), zaposlovanju, delu in socialnih zadevah (trgih dela), trgovinskih politikah, monetarnih in fiskalnih politikah, aktualnih ekonomskih problemih EU in drugih regij … in vsem drugem, povezanim s tem.

 


You can never be overdressed or overeducated. ― Oscar Wilde

#2 Bem

Bem

    nov na sceni

  • Člani
  • 272 prispevkov
  • Pridružen: 02.07.2013

Objavljeno 09 december 2018 - 11:27

Vem, da smo še nedolgo nazaj na tem forumu razpravljali o 6-urnem delovniku. No, v sosednji Avstriji so šli v obratno smer – 10 in 12-urni delovnik oz. 60 delovnih ur na teden. Sicer naj bi bil 12 urni delovnik uporabljan zgolj v primeru, da gre za začasno povečanje potreb po delu, in ne več kot 24 tednov na leto (kar je v bistvu pol leta) in ne več kot 8 tednov zaporedoma (po 8 tednih 12 urnega delovnika ima zaposleni pravico do 2 tednov 8 urnega delovnika).

 

Zakon je šel skozi parlament kljub demonstracijam in ostremu nasprotovanju opozicije. Pravzaprav je stopil v veljavo celo tri mesece prej kot predvideno (1.9.18 namesto 1.1.19). Argumentacija vlade pa je bila, da zakon zagotavlja "želeno fleksibilizacijo dela" in "svobodo" zaposlenega, da zavrne 11. in 12. delovno uro "brez posledic". 11. in 12. ura sta izplačani kot naduri, 9. in 10. ne.   

 

Avstrijci so že pred sprejetjem tega zakona oddelali praktično največ ur na teden v EU.

 

Takšna zakonodaja je, po mojem, izrazit korak nazaj. Ne glede na to, ali govorimo o fizično ali kognitivno zahtevnih poklicih (po navadi se v tej debati vedno izpostavlja fizično zahtevne poklice, mislim da ne povsem upravičeno). Posledice na učinkovitost delovne sile zagotovo izrazite, pa tudi na bioritem in zdravje aktivnega prebivalstva. Mislim, da si politika, ki bi morala imeti v glavi širšo sliko in dolgoročno perspektivo, česa takšnega ne bi smela dovoliti. Poleg tega je že 10-urni delavnik za večino ljudi dejansko 12-urni delavnik (prevoz, priprave, delo ob vikendih, stalna dostopnost itd.). 

 


You can never be overdressed or overeducated. ― Oscar Wilde

#3 BBB

BBB

    zasvojen'c

  • Člani
  • 673 prispevkov
  • Pridružen: 18.04.2014
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 16 december 2018 - 22:29

...po 8 tednih 12 urnega delovnika ima zaposleni pravico do 2 tednov 8 urnega delovnika.

 

Korak nazaj v dobre stare čase. Nasploh se je družbena klima v zadnjih petih, destih letih tako noro spremenila, da lahko človek samo nemo opazuje z odprtimi usti. Svet je res postal orwelovski. Zdi se, da se življenjski standard v Evropi ni pobral vse od krize 2008, v Sloveniji pa se zadnje čase to najbolj kaže z razraščajočo stanovanjsko problematiko, saj je v zadnjih treh letih cena za kvadratni meter stanovanja poskočila za 500 evrov, medtem ko so se plače povečale za skromnih 60 evrov.

 

A pri nas ne jamrajo ljudje, pri nas jamra GZS in podobni. V Združenju delodajalcev Slovenije poudarjajo, da se delodajalcem zdi, da je porušen socialni dialog. Haha, prosim? Sama lepo oblečena gospoda z raznoraznimi diplomami, magisteriji in doktorati iz različnih ekonomskih znanosti, a jebemti da so vsi prešprical prvo uro na faksu, ker vedno nekaj bluzijo o nevidni roki trga, a ko je govora o "pomanjkanju delavcev" pa vedno nekako pozabijo, da tudi na trgu dela prevladuje logika ponudbe-povpraševanja. Če bi radi večjo ponudbo dela, bo treba povečati ceno dela (plače). A ne, to pa ne, socialni dialog je itak že porušen v njihovo škodo.

 

Jugoslavije nikoli nisem zares doživel, ampak če so kej v prejšnjem sistemu znal, so znal ljudi nategovat na lep način. Ne dvomim, da so bili stari rdeči direktorji, komisarji in kar je še bilo tega, zelo dobro plačani, ampak madonca, vsaj pervezni niso bili. Nekdaj so bili zastopniki gospodarstva vsaj toliko preudarni in vzgojeni, da so vedeli, da sta ekonomija in družba močno prepleteni ter da gospodarstvo samo od sebe ne more preživeti. Lahko imajo še tako brihtne utajevalce, khm, optimizatorje davkov, pa briljantne pravne oddelke in še boljše dobrine in storitve, a če na drugi strani ni potrošnikov, ki bi to kupovali, lahko na svojo podjetniško pravljico kar pozabijo. Včasih se je gospoda zavedala, da če gre ljudjem, državi in družbi dobro, gre lahko dobro tudi njim.

 

Danes... danes pa vse obratno. Namesto razgledanih gospodarstvenikov na vodilnih mestih sedi najbolj nizkotna in povzpetna gamad, ki kar izžareva svojo večvrednost. Niti trohice ematije, prav pošastno psihopatsko zahtevajo socialno kapice za bogate, hkrati pa dvigu minimalne plače nasprotujejo z oksimoronsko retoriko o bogatih revežih. Kva!? Včasih so imeli vsaj floskule o konkurenčnosti in podobnih bučah, češ, plača je strošek in izpadli bomo iz trga. Okej, nekdo, ki nima pojma o ekonomiji lahko nasede. Kljub temu, da je Slovenija majhno in izvozno naravnano gospodarstvo, še vedno, kot pri ostalih razvitih ekonomijah, tudi pri nas prevladujejo storitve v deležu BDP (nad 60%). To pomeni, da večino BDP še vedno ustvarja notranji trg in lastna potrošnja. Če razni Pipistreli, Akrapoviči in druga tehnološka smetana, ki izvaža, ne zmore sfinancirat plač 700€ neto, jih ne rabimo, za vse ostale pa bučke o konkurenčnosti ne veljajo. Ako bo neko podjetje prisiljeno v dvig minimalca, bodo tudi vsa ostala in boste spet vsi enako (ne)konkurenčni. Samo novega bemfla si bo capo di banda malo kasneje na lizing vzel.

 

No, hvala bogu, da se je Francozom spipalo in so dosegli zvišanje minimalne plače za 100 evrov mesečno, hkrati se je pa opogumil še španski premier, ki je napovedal 22-odstotno zvišanje minimalne plače. Brez signala iz tujine, da je normalno zahtevati človeka dostojno življenje, bi verjamem, še kar poslušali izjave na ravni samopašnih francoskih kraljic tik pred francosko revolucijo, kot je dejal Repovž.

 

Pohvala Levici, ki je dosegla dvig minimalca s 638 na 667 evrov neto, s 1. januarjem 2020 pa na 700 evrov neto mesečno. Plan je, da bodo s 1. januarjem 2020 iz minimalne plače izvzeti vsi dodatki, z letom 2021 pa naj bi uvedli formulo, ki bo držala minimalno plačo najmanj 20% nad osnovnimi življenjskimi stroški.

 

:plosk:  :plosk:  :plosk:

 

Medtem, ko nekateri pod pretvezo ljudskosti protestirajo proti Marakešu, drugi ljudsko politiko dejansko uveljavljajo.

 

No, da ne nakladam spet preveč... :) V bistvu sem želel narediti le kratek pregovor za tale video (nezadovoljstvo je posledica neenakosti, ki je vseevropski problem) ter ta članek (dvig minimalca lahko potencialno ogrozi par 100 delovnih mest, a izboljša življenje več deset tisočim).


Only a few prefer liberty; the majority seek nothing more than fair masters.


#4 BBB

BBB

    zasvojen'c

  • Člani
  • 673 prispevkov
  • Pridružen: 18.04.2014
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 16 december 2018 - 22:34

predgovor*


Only a few prefer liberty; the majority seek nothing more than fair masters.


#5 Bem

Bem

    nov na sceni

  • Člani
  • 272 prispevkov
  • Pridružen: 02.07.2013

Objavljeno 23 december 2018 - 22:33

O minimalni plači sem pisala že tukaj, pa vendar ... Minimalna plača je v Sloveniji visoka glede na povprečno plačo za evropske standarde in širše - pri nas znaša več kot 60 % povprečne plače in plače so izrazito stisnjene proti minimalni plači. Iz tega vidika ne vidim nuje po zvišanju minimalne plače.

 

In še to, mimogrede - Levica zavaja, ko dvig minimalne plače argumentira s podatki o pragu tveganja revščine, natančneje, da je minimalno plačo potrebno zvišati, na prag tveganja revščine + 20 %. To pa zato, ker prag tveganja revščine ni izračunan kot npr. košarica dobrin, nujno potrebnih za življenje, ali kot absolutni znesek, potreben za preživetje, temveč kot 60 % mediane povprečnega razpoložljivega dohodka vseh gospodinjstev!  Poleg tega, se prag tveganja revščine izračuna glede na tip/velikost gospodinjstva, npr. 636 EUR za enočlansko, 954 EUR za dvoččansko, 1335 EUR za štiričlansko (neto zneski za 2017). Se pa strinjam, da je vključevanje dodatkov v minimalno plačo anomalija, ki jo gre odpraviti. Seveda je to skoraj nemogoče nadzorovati pri plačah višjih od minimalne plače, razen v javnem sektorju. 

 

Kar pravi Damijan v prispevku sicer drži - zaposlovalci se verjetno bojijo predvsem pritiska na ostale plače ob zvišanju minimalne plače (oziroma učinkov socialne primerjave med zaposlenimi). Kljub temu je tisto sunkovito povišanje minimalne plače iz leta 2010 pomenilo predvsem večje zgoščevanje plač proti minimalcu in verjetno (še) večje delovno nezadovoljstvo med zaposlenimi, ne pa splošnega povišanja plač. Ti učinki na zgoščevanje plač so znani in empirično podprti na mednarodni ravni. 

 

Analiza, da je velika večina zaposlenih z minimalno plačo v storitvenih dejavnostih (80 %) je informativna, saj to pomeni dejansko manjši udarec za ekonomijo (na nacionalni ravni). Najbolj ogrožajoče je, da bi zaradi selitve proizvodnje zaposleni, ki so trenutno zaposleni na minimalni plači, prešli v brezposelnost in s tem na nadomestilo za brezposelnost. Vendar pa se je potrebno zavedati, da se bodo učinki dviga minimalne plače v storitvenem sektorju odrazili v povišanju cen in s tem v inflaciji. 

 

Torej dvig minimalne plače v Sloveniji bo precej verjetno pomenil inflacijo in rahlo povečanje brezposelnosti. Kljub temu, da se bo malenkost povečala kupna moč najnižjega ekonomskega sloja, je vprašanje, v kakšni meri bo prizadeta realna kupna moč zaradi povišanja inflacije. Vprašanje je tudi, v kakšni meri se bodo povečala javnofinančna poraba zaradi povečanih socialnih izdatkov. Prav zaradi slednjega menim, da smo dvig minimalne plače zamudili kakšno leto, ko je kazalo, da bi znalo gospodarstvo te dvige pogoltniti tudi v obliki prerazporeditve delovne sile. Sedaj smo pa na pragu nove krize ... 

 

Ne glede na povedano, je edini smiselni pristop k uravnavanju minimalne plače in ostalih plač tisti, ki rast plač veže na rast produktivnosti v gospodarstvu (višja matematika za Levico?). Take dvige gospodarstvo po definiciji brez težav prenese, hkrati pa se preprečuje zgoščevanje kapitala pri lastnikih kapitala in ohranja ali krepi kupna moč prebivalstva. To bi seveda moralo veljati tudi za plače, ki so višje od minimalne plače.


Prispevek uredil/a: Bem, 23 december 2018 - 22:34.

You can never be overdressed or overeducated. ― Oscar Wilde

#6 BBB

BBB

    zasvojen'c

  • Člani
  • 673 prispevkov
  • Pridružen: 18.04.2014
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 27 december 2018 - 00:46

Huh, tega pa nisem vedel. Tudi sam ne vidim smisla, da je prag tveganja revščine relativen koncept in ne absoluten. Pri taki definiciji je prej samo še en kazalnik neenakosti kot pa revščine. Ne dvomim, da bo končna verzija formule o min. plači to pomanjkljivost odpravila, osebno bi jo najbrž izračunaval na podlagi rasti življenjskih stroškov (kaj primerno obtežiti bi bila svoja umetnost), pri čemer bi jo navzgor zamejil z rastjo produktivnosti, navzdol pa z 0% (v času recesije je tako ali tako kontraproduktivno izvajati restriktivno politiko, padanje minimalne plače v letih negativne gospodarske rasti, bi samo še bolj zategnilo osebno potrošnjo, nakar se lahko drsamo več let po spirali navzdol).
 
Iz teoretičnega vidika je pri debati o minimalni plači potrebno izpostaviti, da trg dela ni enovit učbeniški trg popolne konkurence, ampak da je trgov dela več, ki so po svoji naravi monopsoni. Okej, dolgočasen akademski besednjak, kot da je važno, kako pojmujemo trg dela... Jah, v bistvu ja. Samo popolnokonkurenčni trg, na katerem je veliko ponudnikov in kupcev, nima vstopnih in izstopnih barier, so na njem homogeni produkti, vsi agenti so popolno informirani, produkcijski faktorji pa mobilni, dovoljuje pravilo o vzpostavitvi ene in edine prave ravnotežne cene. Posezi v ekonomsko svobodo subjektov, birokratsko dvigni minimalno plačo nad ravnotežno plačo in podjetja bodo manj zaposlovala. Vse res ... ako bi bile zgornje predpostavke uresničene. Pa niso.
 
Trg dela ni enovit, saj se tipična delavka v Mercatorju, ki fila police, ne more jutri zaposliti pri Akrapoviču, niti na Ministrstvu za finance, niti kot učiteljica, prav tako ne kot arhitektka, livarka, astronavtka, računovodkinja, voznica formule ena itn. Kdor ima zaključeno srednjo lesarsko šolo je lahko lesar, komik, župan ali pa predsednik vlade oz. kar je še drugih nekvalificiranih delovnih mest, ostalo pač ne more biti. Na trgu se tako ne srečuje neskončno število delodajalcev in neskončno število tistih, ki iščejo delo, ampak je v marsikateri panogi zaposlovalec le en, dva ali trije, ustrezno število delavcev pa morda par deset ali sto. Majhno število ponudnikov in kupcev je med drugim posledica vstopnih/izstopnih barier: za delojemalce je to izobrazba, za delodajalce tehnologija. Vsaka diploma, ki je ne izkoristimo, je "potopljeni strošek", nepovratni strošek v času in denarju, ki ga izgubimo za vedno, če se odločimo za prekvalifikacijo. Podjetja imajo enak problem s stroji, ki izdelujejo npr. le in samo konzerve in ne morejo iz danes na jutri menjati panoge, pa četudi v tem trenutku v svoji delajo minus, medtem ko neka druga panoga cveti in bi po učbeniško naj bil kapital mobilen ter takoj skočil tja, kjer je profit maksimalen. Podobno nemobilni so tudi ostali produkcijski faktorji, navkljub večmilijonskemu uvozu frizerjev z Bližnjega Vzhoda. Ma imajo tudi frizerji svoje preference in ne rinejo tja, kjer je mejna produktivnost dela najvišja, ampak se ozirajo na neke druge kriterije.
 
Tudi "produkti" na trgu dela niso homogeni, če eno delovno uro oddela začetnik ali pa mojster z večdesetletno kariero bo rezultat bržkone drug, vsak, ki je dal čez v življenju par zaposlitvenih razgovorov pa zna potrditi, da niti predpostavka o popolni informiranosti ne vzdrži, saj je tipičen zaposlitveni oglas zapisan v stilu nudimo stimulativno okolje, mlad in zagnan tim, stimulativno plačo in še par drugih cvetk, ko pa prideš tja delat pa je realnost često druga. Tu vlada težka asimetrija informacij, saj kot potencialni zaposleni nič ne veš, v kakšno delovno okolje prihajaš, medtem, ko lahko delodajalec preko večjega števila zaposlitvenih razgovorov za neko delovno mesto veliko lažje naredi izbor najcenejšega delavca pri dani izobrazbi, delovnih izkušnjah idr.
 
Na trgih dela so tako kršene čisto vse predpostavke popolnega trga, največkrat v korist podjetij, ki jim uspe izkoristiti svojo tržno moč na način, da plače niso optimalne (S = D), ampak so bistveno pod optimalno ceno (MC = MRP). E, zato niti teoretično niti empirično1 povišanje minimalne plače ne vodi v višjo brezposelnost, ampak zgolj v nekoliko manjše dobičke, saj so plače, ki jih sam določi trg tako ali tako pod ravnotežnimi (ob pogojih popolne konkurence).
 
Vse ostalo je stvar posameznih in družbenih preferenc. Sam osebno ne vidim problema v zgoščevanju plač, saj če predpostavimo (slovensko) porazdelitev plač, bi povečanje minimalne plače pomenilo premik ljudi iz prvega razreda v enega ali dva višje. Zakaj bi bilo tako zbijanje plač samo po sebi slabo, ne vem. Brez (višje) minimalne plače bi bili dohodki od dela res manj zgoščeni, samo večinoma navzdol, ne navzgor. Cilj je seveda, da bi graf postal asimetričen v levo, a najbrž ne na račun podaljševanja levega repa (stagnacija ali odprava minimalne plače), ampak na račun premika modusa na desno (sprememba obdavčitve plač, prestrukturiranje gospodarstva). 
 
 

Only a few prefer liberty; the majority seek nothing more than fair masters.


#7 Bem

Bem

    nov na sceni

  • Člani
  • 272 prispevkov
  • Pridružen: 02.07.2013

Objavljeno 27 december 2018 - 13:51

Seveda trg dela ni trg popolne konkurence. Če bi bil, bi bilo vsakršno postavljanje minimalne plače nepotrebno oz. destruktivno. Kot praviš, je en izmed vzrokov za to asimetričnost informacij, drug, število akterjev na trgu dela oz. multiplih trgih dela in tretji, nepopolna mobilnost.

 

Kar trdim je to, da je v Sloveniji minimalna plača zelo visoka, produktivnost (pre)nizka in struktura gospodarstva takšna, da prevladujejo dejavnosti z nizko dodano vrednostjo. S tem se, prvič, bližaš točki, ko z regulacijo lahko začneš ogrožat delovna mesta. Študije opravljene na slovenskem trgu, ki so preučevale dvig minimalne plače 2010, so pokazale negativen učinek na delovna mesta. Tukaj pridem na svojo točko v prejšnjem prispevku - tajming za dvig je po mojem mnenju napačen (prepozen za kakšno leto). Se pa strinjam in se popravljam, v kolikor se je zdelo, da impliciram, da obstaja jasna povezava med minimalno plačo in delovnimi mesti - mednarodne empirične študije ne soglašajo o (negativnem) vplivu minimalne plače na delovna mesta. Je pa jasno, da ima minimalna plača vpliv na zgoščevanje plač in vpliv na inflacijo. Vsi ti učinki so odvisni od strukture gospodarstva. V našem gospodarstvu je večina minimalnih plač v storitvenem sektorju, kar predvideva učinke na inflacijo. 

 

Zakaj je zgoščevanje problematično? Motivacija. Sicer na splošno velja, da na ravni podjetij zmanjšanje neenakosti plač, povečuje produktivnost in nizke plačne razlike delujejo kot t.i. higienik (preprečujejo nezadovoljstvo, ne povzročajo pa zadovoljstva). Na mednarodni ravni je povezava v najboljšem primeru v obliki U, večinoma pa negativna (večja neenakost, večja rast). Enakost je pomembna z vidika zaznane pravičnosti (enakost znotraj istih in podobnih delovnih mest znotraj podjetja in med podjetji v dotični ekonomiji), vendar pa plače ne smejo biti pretirano zgoščene z motivacijskega vidika. 

 

Se pa močno strinjam s tabo, BBB, ključno vprašanje je, kako dvigniti povprečno plačo. Oziroma kako prestrukturirati gospodarstvo tako, da postane bolj produktivno (problem dodane vrednosti). V teoriji z dvigovanjem minimalne plače forsiraš tovrstno prestruktutiranje, ampak očitno v praksi v Sloveniji to ne funkcionira. Nesposoben management? 


You can never be overdressed or overeducated. ― Oscar Wilde

#8 BBB

BBB

    zasvojen'c

  • Člani
  • 673 prispevkov
  • Pridružen: 18.04.2014
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 30 december 2018 - 22:50

Kako prestrukturirati gospodarstvo - s prestrukturiranjem nevronov v glavah. V tej temi ne bi rad bil preveč političen, a do določene mere moram biti, ker (i) Slovenija ni otok zase in (ii) ekonomija pač ni trda znanost in se močno prepleta s širšim družbenim dogajanjem.

 

Teza: Slovenija in EU (o slovenskem gospodarstvu sploh ni moč govoriti brez navezave na EU in evroobmočje) potrebujeta več in ne manj države, predvsem v ponovni vzpostavitvi kapitalskih omejitev in z jasno politično usmeritvijo preferiranja industrijskega kapitala nad finančnim kapitalom.

 

Graf o BDP na prebivalca po pariteti kupne moči vs. deležu države v BDP ponovno delim, zaradi širše prepričanosti, da v Zahodnem svetu potrebujemo manj države. Narobe. Potrebujemo je več! Praktično ga ni gospodarskega čudeža brez močne vloge države, pa naj gledamo naglo elektrifikacijo in industrializacijo Jugoslavije in Sovjetske zveze, povojni razvoj Japonske, vzpon azijskih tigrov, trenutno moč ZDA ali pa nepredstavljiv napredek Kitajske. Vse zgodbe imajo skupno rdečo nit: razvoj mora zagnati in diktirati država, izvajati pa ga mora privatni sektor. Naj ne bo nobenega dvoma, država in privatni sektor nista nasprotnika, kjer več enega nujno pomeni manj drugega. Nikakor. Najbolj jasen primer so azijski tigri, Hong Kong, Singapur, Tajvan in Južna Koreja. Tam so se sicer odločili za neoliberalno zgodbo v smislu nizkih davkov in majhne socialne države, a v niti najmanjšem pomenu to še ne pomeni, da je tam država vitka. V vseh štirih državah je (bil) državni intervencionizem znaten, investiranje v infrastrukturo obsežno, izvozna usmerjenost pa zagotovljena preko protekcionizma.

 

Tu so ga žalostno usrale socialistične države 20. stoletja, ki so pravilno doumele, da ladja potebuje kapitana, ki diktira, kam je potrebno zaviti, a na koncu je kapitan še najmanj krmaril in najbolj veslal, to pa ne gre. Kakorkoli, pogled nazaj nam razgrne plan za naprej: seveda nam bo blagostanje prinesel privatni sektor, a da bo temu tako, potrebujemo:

 

  • Močno državo, ki investira v infrastrukturo (ceste, železnice, širokopasovna internetna povezava), kar povzroči pozitivne eksternalije, od katerih se napaja celotno gospodarstvo. To je nedvomna naloga države, saj ima država za razliko od privatnega sektorja malo daljši časovni horizont: računamo lahko na to, da povprečna država ne po propadla čez 100 let, medtem pa je težko trditi, da se bo eno samo podjetje obdržalo po tem času. Infrastruktura je takšne vrste stvar, ki počasi (zaradi velike začetne investicije), predvsem pa indirektno (dodana vrednost avtoceste za fizičnega delavca, ki se vozi do tovarne, ni enaka dodani vrednosti avtoceste za Einsteina, ki se vozi do univerze, vinjeta pa za oba stane enako), vrača donose, zato tega ne moremo prepustiti privatnemu sektorju.
  • Močno državo, ki postavlja kapitalske omejitve: če se vrnem na gospodarske čudeže, so se v glavnem skoraj povsod zgodili tako, da je država ščitila svojo mlado industrijo z različnimi ukrepi, med drugim s spodbujanjem izvoza in omejevanjem uvoza (npr. carine) ter privabljanjem kapitala v državo in omejevanjem odtekanja kapitala iz države (npr. omejevanje nakupov tujih valut).
  • Močno državo, ki jasno preferira industrijski kapital proti finančnemu kapitalu. Industrijski kapital ima to lepo lastnost, da ustvarja iz nič, pri tem pa zaposluje ogromno ljudi, finančni kapital pa je zgolj redistributiven, hkrati pa bolj kot ljudi potrebuje algoritme. Brexit je za EU lahko blagoslov, saj je London vneto lobiral v prid finančnemu kapitalu, ker drugega pač nimajo, ta pa ne potrebuje močnega srednjega sloja. Ne, finančni kapital se gradi z bitko navzdol, vedno nižje in nižje davčne stopnje privabljajo fiktiven finančni kapital, ki nikogar ne zaposluje, razen enega ali dveh ljudi, ki registrirata poštni nabiralnik. Morda je za kakšno družbo, ki bolj kot dobrobit širše družbe preferira individualizem, vitka država prava izbira, a to je tudi za njih napačen način financiranja vitke države. Res je, da je tudi en promil na eno milijardo privabljenega kapitala "zastonj" milijon v davčno blagajno, kar je lahko dovolj za žepne državice tipa Kajmanski otoki, zagotovo pa ni dovolj že za srednje velike države. Vsaka malo večja država potrebuje svojo industrijsko bazo, ki ustvarja vrednost, zaposluje, delavce dobro plačuje, ti pa v zameno nazaj kupujejo proizvedene izdelke.

 

Če Zahod ne želi le stagnirati ter gledati kako nas Kitajska prehiteva na vseh področjih, bo potrebno začeti vlagati v evropsko infrastrukturo, delno preko večje vloge ECB, delno preko formiranja transferne unije (po zgledu ZDA), kjer se bodo transferji (in ne krediti!) prelivali iz držav s suficitom v države z deficitom, potrebno bo začeti omejevati in obdavčevati pretakanje finančnega kapitala ter ponovno začeti podpirati industrijski kapital in srednji sloj (tu bi lahko priključili našo staro debato o UTD). Čisto specifično smo v Sloveniji nekaj poskušali z obuditvijo lesne industrije, a totalno premalo odločno, kar se tiče državnih vlaganj, se razrešitev stanovanjske problematike ponuja kar samo, kar bi pomagalo našemu gradbeništvu in vsaj malo ublažilo beg možganov (tu bi nasploh morali biti bolj drzni, npr. človek, ki prijavi stalno prebivališče v tuji državi, bi moral povrniti 50% stroškov javnega šolanja), na prava pota stopamo s poskusi večje obdavčitve kapitala (ki sploh ni problematično, če ima država kapitalske omejitve, a n; večja obdavčitev kapitala preko poskusa uvedbe nepremičninskega davka - tu se brž zgledujmo po Italijanih - in minimalne obdavčitve dobičkov je odličen korak), podobno kot smo poskušali biti prvi pri kriptovalutah, bi država lahko bila vsaj druga, če ne tretja pri legalizaciji marihuane (v ZDA npr. napovedujejo, da bo ta trg kmalu vreden čez 100 milijard dolarjev, proporcionalno bi to v Sloveniji lahko pomenilo več sto milijonov). 

 

To je le nek posplošen recept. Lahko se pa držimo drugega posplošenega recepta, ki ga furamo zdaj, ki se glasi nekako takole: vedno bolj zategujmo nižji sloj, vedno bolj razbremenjujmo višji sloj, ki bo kao zaradi nižjih davkov več investiral in vse bo cvetelo. Ok, morda, samo ne pri nas :) Rekli bodo hvala za nižje davke, a tovarno se nam pa še vedno bolj splača postaviti v neki tretji državi (npr. General Motors takoj po Trampovem znižanju davkov). Pa še tega ne bo preveč, ker gre večina davčnih odpustkov v združitve in prevzeme (monopolizacija pa vemo, da znižuje družbeno blaginjo).


Only a few prefer liberty; the majority seek nothing more than fair masters.


#9 Crane

Crane

    zasvojen'c

  • Člani
  • 619 prispevkov
  • Pridružen: 22.01.2010

Objavljeno 31 december 2018 - 17:03

Ups, vidim, da bom spet izpadel čudno, saj mi je blizu Hayek...

Bbb, a si bral Mariano Mazzucato?

be a slut, do what ever you want


#10 BBB

BBB

    zasvojen'c

  • Člani
  • 673 prispevkov
  • Pridružen: 18.04.2014
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 01 januar 2019 - 19:40

Njenih knjig še ne, je bil pa članek o njej res povod za prejšnji prispevek :)


Only a few prefer liberty; the majority seek nothing more than fair masters.


#11 BBB

BBB

    zasvojen'c

  • Člani
  • 673 prispevkov
  • Pridružen: 18.04.2014
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 15 april 2019 - 00:01

Finland's Basic Income Experiment Has Been A Success

 

After the government chose 2,000 unemployed citizens at random and gave them a check of 560 euros ($635) every month for two years ending last December, the recipients reported less stress than the control group. That was true even for recipients who felt they were still struggling to make ends meet, according to new findings released by Kela, a Finnish government agency.

 
The recipients also reported that they felt more trust toward other people and social institutions — from political parties to the police to the courts — than they did before getting a basic income.
 
The new findings add to initial results released in February that showed receiving free money made recipients happier without making them any less likely to join the workforce. Although this wasn’t everything the Finnish government was hoping for — its stated goal was to boost employment — it still offered an important counter to critics of basic income, who often claim getting free money will induce people to work less. The evidence does not support that.

 


Only a few prefer liberty; the majority seek nothing more than fair masters.


#12 Bem

Bem

    nov na sceni

  • Člani
  • 272 prispevkov
  • Pridružen: 02.07.2013

Objavljeno 29 april 2019 - 11:58

Navdih za tale prispevek so bili BBB-jevi prispevki v Slovenski politiki. :D Svoje misli prestavljam sem, ker se bolj nanašajo na gospodarstvo kot politiko. 

 

Upam samo, da bodo [ZL] tako nadaljevali tudi v naprej in še malo pritiskali pri napovedani davčni reformi po kateri naj bi trenutno zavezanec z dohodkom v višini minimalne plače dobil 32 evrov višji neto dohodek, zavezanec s povprečno plačo 144 evrov višji neto dohodek in zavezanec s plačo v višini dveh povprečnih plač 670 evrov višji neto dohodek na leto. Do sem vse lepo in prav, naj strokovnjak dobi več kot najmanj kvalificiran delavec, problem pa nastane, ker ne bodo najbolj razbremenjeni najbolj produktivni v družbi, ampak spet managerji, direktorji in predsedniki vsega mogočega.

 

V medijih se pojavlja fama, da plače razbremenjujemo zato, da nam "najproduktivnejši" ne bodo bežali v tujino (moja napaka, ker tega prej nisem dal v narekovaje). Bežijo nam bojda inženirji, izkušeni poklicni delavci, medicinske sestre in podobno. Tisti, ki jih najbolj rabimo, po katerih se najbolj povprašuje. In da bi vlada rešila problem bega možganov in izseljevanja izobraženih mladih, sestavi reformo obdavčitve dela na način, da teh, najproduktivnejših, ne razbremeni najbolj, ampak najbolj razbremenjuje višji sloj, ponovno neke Akrapoviče in Pipistrele. 

 

Produktivnost je po definiciji mera učinkovitosti proizvodnih dejavnikov: dela (človeških virov), kapitala (proizvodnih sredstev) in zemlje (naravnih virov). Noben izmed teh proizvodnih dejavnikov sam po sebi ne proizvaja dobrin ali storitev. To se zgodi skozi organizacijo proizvodnih dejavnikov – podjetniško aktivnost in menedžment. Moja teza je, da kvaliteta menedžmenta določa produktivnost ceteris paribus.
 
Nobena razbremenitev plač ne bo prinesla višje produktivnosti niti višjega zadovoljstva. Čisto na vsakem delovnem mestu do sedaj sem se srečala s pritožbami čez »slabo delovno klimo«. Ta ne bo boljša, če bodo davki nižji za »srednji razred« ali pa višji za »bogate« (kje je sploh meja med temi razredi?), ampak če bomo bolje znali upravljati s človeškimi viri. Raziskovalca ali pa medicinsko sestro sicer lahko davčno razbremeniš, ampak tistih nekaj dodatnih evrov bo morda prešlo v nekaj dodatnih mesecev prenašanja bednih delovnih razmer in ne v nič kaj dosti drugega. Za zvišanje produktivnosti je bolj na mestu davčna razbremenitev vložkov v nove tehnologije in proizvodnje procese. Ja, davčna razbremenitev podjetij. Pa smo spet tam. 
 
Pa še to. V Sloveniji smo v samem vrhu po metanju človeškega potenciala čez okno. Npr. na mednarodnem preizkusu sposobnosti dijakov PISA smo med državami EU tik za Finsko in Estonijo, za nami pa Nemčija, Nizozemska in vse ostale članice. Potem pogledamo PIAAC, različico PISE za odrasle, in smo povsod pod povprečjem. V vrhu so Švedska, Finska, Nizozemska, Norveška, Danska, Nemčija ... Za nami pa Poljska in Grčija. Kaj se zgodi s Slovenci, ko pridejo na fakulteto ali v službo, ne vem, ampak zdi se, da je tisti potencial iz otroštva in najstniških let zavržen namesto oplemeniten. Imam na sumu tudi, da so menedžerske in podjetniške sposobnosti v Sloveniji daleč pod mednarodnim povprečjem. 
 
Kot zanimivost, danes v Delu članek, da imamo kljub zavidljivi gospodarski rasti in nizki ravni brezposelnosti, rekordno število ljudi na socialnih transferjih. 
 

 

 


Prispevek uredil/a: Bem, 29 april 2019 - 12:00.

You can never be overdressed or overeducated. ― Oscar Wilde

#13 Dean123

Dean123

    biskvitek

  • Člani
  • 40 prispevkov
  • Pridružen: 15.03.2019
  • Lokacija: Zreče

Objavljeno 30 april 2019 - 23:18

To je bla pika na I:)

Če maš predpražnik, ga dvigni, vzemi metlo, smetišnico in počisti..

Postani slovenec!

#14 BBB

BBB

    zasvojen'c

  • Člani
  • 673 prispevkov
  • Pridružen: 18.04.2014
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 02 maj 2019 - 01:12

Zelo ortodoksen pogled na ekonomijo. Heterodoksni ekonomisti bi ponudili drugačen pogled. 

 

Z mikroekonomskega vidika lahko podjetja dvigujejo produktivnost ravno z izplačevanjem višjih plač. Namreč ljudje smo družbena bitja, občutek naše lastne vrednosti ni absoluten, ampak izhaja iz relativnega pozicioniranja napram drugim. Zaposleni v podjetjih z višjimi plačami praviloma manj menjajo delodajalce, kar znižuje stroške (cost of turnover) in viša prihodke podjetij - daljši delovni staž pri določenem delodajalcu omogoča delavcem razvoj specifičnih znanj, potrebnih za točno to določeno podjetje, ki jih ne morejo pridobiti nikjer drugje.
 
Makroekonmsko imajo višje plače multiplikativne učinke. Mejna nagnjenost k potrošnji je gotovo večja pri ljudeh z nižjimi dohodki, tako da bi se davčna razbremenitev plač (predvsem nižjemu in srednjemu sloju!) odrazila tudi v povečani potrošnji, večja potrošnja v višje investicije itn.
 
Glede plač in zadovoljstva je tako, da naj bi obstajal nek plafon. Za ZDA so za eno osebo celo ocenili situacijo takole:
 
money-happiness.png
 
Teorija pravi, da zadovoljstvo strmo narašča s plačo, dokler človek ni dobro preskrbljen. Nato nastopi zakon padajoče mejne koristnosti: ko ima oseba osnovne potrebe zagotovljene, začne bolj ceniti zdravje, medosebne odnose in ostale dejavnike. Višja plača praviloma pomeni višje zadovoljstvo, vendar vsak dodaten evro prinese manj dodatnega zadovoljstva. Na neki točki se lahko celo zgodi, da so ljudje, ki zaslužijo največ, celo manj zadovoljni kot ljudje, ki zaslužijo povprečno plačo. Razlog ni v tem, da bi denar sam prinašal nezadovoljstvo, ampak v tem, da ljudje, ki zaslužijo veliko, tudi oddelajo več delovnih ur, premalo časa zase in za svoje bližnje pa povečuje nezadovoljstvo (če posežemo po ekonomističnem besednjaku ima torej višja plača pozitiven dohodkovni učinek, a negativen substitucijski učinek, saj večja plača vodi do večjega oportunitetnega stroška nedela).
 
Glede pozitivnih učinkov razbremenjevanja podjetij:
 

Corporate tax cuts don't do much to create jobs. That's according to a 2018 study by the Institute for Policy Studies. Instead of paying taxes or hiring, these companies bought back their own stocks. They also increased CEO pay at a higher rate than the average for companies listed on the S&P 500.

 
This was a similar finding to a 2014 New York University study. It compared companies in low-tax states to those in high-tax states. They found the tax rate didn't affect job creation unless tax cuts were offered during recessions.
 
Payroll tax cuts are the most cost-effective ways to increase jobs because they lower the cost of labor. These cuts create jobs in four specific ways:
 
  • Companies with popular products immediately use the savings to hire more workers.
  • Other companies use the savings to reduce prices. That increases demand, which necessitates hiring more workers. 
  • Some firms use tax savings to allow them to buy more goods. This benefits manufacturers.
  • Many businesses use the cuts to raise wages to retain good workers. The workers spend more, increasing demand.

 

 

 


Only a few prefer liberty; the majority seek nothing more than fair masters.


#15 Bem

Bem

    nov na sceni

  • Člani
  • 272 prispevkov
  • Pridružen: 02.07.2013

Objavljeno 02 maj 2019 - 12:02

Vidim, da je moja provokacija padla na plodna tla. ;) Ampak ne mešat jabolka in hruške.

 

V zasebnem sektorju se produktivnost meri z ustvarjenimi prihodki na zaposlenega oz. ustvarjeno dodano vrednostjo na zaposlenega. V javnem sektorju se produktivnost meri s plačo zaposlenega. Torej, mera produktivnosti javnega sektorja je vezana na plače v javnem sektorju. A argument, da bi morali dvigati produktivnost z višjimi plačami javnega sektorja, bi bil nor. 

 

Če grem nazaj na zasebni sektor. Med podjetji v istem sektorju v istem nacionalnem gospodarstvu obstaja zelo velika variabilnost v produktivnosti.

 

Dejavniki, ki določajo produktivnost nastopajo na treh ravneh:

  • dejavniki znotraj podjetij: kakovost menedžmenta, razmerje med kapitalom in delom, kakovost človeškega kapitala, tehnologije in inovacije
  • panožni in strukturni dejavniki: sistematične razlike v produktivnosti različnih oblik zaposlitev (npr. samostojni podjetniki naproti zaposlenim) in različnih dejavnostih (npr. gostinstvo naproti energetiki)
  • dejavniki širšega poslovnega okolja: povpraševanje, konkurenčnost gospodarstva, razpoložljivost in prenosljivost znanja, infrastruktura, politično-pravni dejavniki …

 

GZS, slovenski menedžerji in novinarji Financ ne nehajo čivkati, da si ne moremo privoščiti višjih plač, ker je produktivnost prenizka. Moj argument je, da je na ravni podjetja najpomembnejši dejavnik produktivnosti menedžment, saj skrbi za organizacijo proizvodnih dejavnikov. Isti delavec bo imel v različnih podjetjih različno raven produktivnosti, ki ne bo posledica njegovega človeškega kapitala, temveč organizacije poslovanja.

 

Moja provokacija z davčnim razbremenjevanjem podjetij (nikjer ne trdim, da v obliki nižjega davka na dobiček) je letela na to, kar vemo o pospeševanju rasti produktivnosti na strani ponudbe (ne povpraševanja). In to je, da nove kapitalske investicije, vložki v nove tehnologije in inovacije na ravni podjetja predstavljajo osnovo za rast produktivnosti. Povedano drugače, ob enakem vložku dela smo sposobni ustvariti več.

 

Makroekonmsko imajo višje plače multiplikativne učinke. Mejna nagnjenost k potrošnji je gotovo večja pri ljudeh z nižjimi dohodki, tako da bi se davčna razbremenitev plač (predvsem nižjemu in srednjemu sloju!) odrazila tudi v povečani potrošnji, večja potrošnja v višje investicije itn.

BBB, ti se istega vprašanja lotevaš s strani povpraševanja. Če povpraševanje ne raste, tudi produktivnost ne raste, kajti povečevanje obsega proizvodnje ni smiselno ob stagnaciji povpraševanja. Tukaj pravilno trdiš, da se povpraševanje lahko učinkovito povečuje z zvišanjem dohodka najnižjih slojev družbe. Paradoks pa je v tem, da to niso tisti inženirji z 2300 EUR plače, ki naj bi bili baje najbolj produktiven element družbe. ;)

 

 

Z mikroekonomskega vidika lahko podjetja dvigujejo produktivnost ravno z izplačevanjem višjih plač.

Problem v tvojih trditvah je vzročno-posledične narave. Ne vem, ali provociraš ali misliš resno. Podjetja lahko izplačujejo plače, ki si jih lahko privoščijo. Dodana vrednost je vsota plač in dobičkov. Produktivnost je dodana vrednost na zaposlenega. Razumem, da želiš opozorit, da plače ne rastejo skladno z rastjo produktivnosti, ker si rast produktivnosti pač delita tako »delo« in »kapital« (in kaže, da gredo trendi v korist lastnikov kapitala). Produktivnost raste ob povečanem outputu na delavca v prihodkih, ta pa se, če zelo poenostavim, potem deli med delavce in lastnike kapitala. Produktivnost raste torej, če na delavca prodamo več enot po enaki ceni ali isto število ali celo manj enot po višji ceni. Tukaj pa pridemo nazaj na tisto – ne samo kako delamo temveč tudi kaj delamo v Sloveniji. To pa je v veliki meri stvar menedžmenta.

 

Ponovno mojih pet centov glede odnosa plača-produktivnost na ravni države

 

Ne glede na povedano, je edini smiselni pristop k uravnavanju minimalne plače in ostalih plač tisti, ki rast plač veže na rast produktivnosti v gospodarstvu (višja matematika za Levico?). Take dvige gospodarstvo po definiciji brez težav prenese, hkrati pa se preprečuje zgoščevanje kapitala pri lastnikih kapitala in ohranja ali krepi kupna moč prebivalstva. To bi seveda moralo veljati tudi za plače, ki so višje od minimalne plače.

 

 

Se pa močno strinjam s tabo, BBB, ključno vprašanje je, kako dvigniti povprečno plačo. Oziroma kako prestrukturirati gospodarstvo tako, da postane bolj produktivno (problem dodane vrednosti). V teoriji z dvigovanjem minimalne plače forsiraš tovrstno prestruktutiranje, ampak očitno v praksi v Sloveniji to ne funkcionira. 

 

 


You can never be overdressed or overeducated. ― Oscar Wilde

#16 BBB

BBB

    zasvojen'c

  • Člani
  • 673 prispevkov
  • Pridružen: 18.04.2014
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 03 maj 2019 - 00:04

Ne. (Malo ti bom položil besede v usta, ampak samo zato, da lahko naredim miselni lok.  ;))

 

Ti imaš v mislih enačbo w = MPL, mezda je enaka mejni produktivnosti dela, ki pa ni enako kot plača je enaka produktivnosti dela. 

 

DZdeMRVV4AAqxVX.jpg

 

Ta enačba velja izključno ob predpostavki popolne konkurence. Dajmo se pretvarjat, da je trg dela popolna konkurenca. Kaj je prihodek podjetja? Vse pod rdečo črto, kar je desno od osi y in levo od premice C-L'. Kaj so prihodki delavcev? Kvadrat w'*L'. Kot vidiš je prihodek podjetja večji od skupne mase plač. Torej plača ne more biti enaka ustvarjenim prihodkom, ki jih generira zaposleni. Ker če bi to veljalo, niti v popolni konkurenci kapital ne bi dobil zahtevanega donosa, kar je pa celo v konfliktu z neoliberalno doktrino.

 

Zdaj pa sprostimo butasto predpostavko o popolni konkurenci, saj ima marsikatera panoga sindikat in/ali manjše število zaposlovalcev. Zajadrali smo na primer monopsona, monopola, oligopola, duopola ali monopolistične konkurence na trgu dela. Tam velja MC = MPL ali w < MPL, plača je nujno nižja od mejne produktivnosti dela. V realnem svetu se torej plača odlepi od produktivnosti!

 

Naprej. Produktivnost zaposlenega je njegov output deljeno z vloženimi urami dela, ok. To produktivnost res lahko izrazimo monetarno, ni pa nujno. Če pek v eni uri speče 100 hlebcev kruha je njegova produktivnost 100 hlebcev kruha na uro. Če en hlebec kruha proda po 1€, lahko rečemo tudi, da je njegova produktivnost 100€/h. In čisto enako je z javnim sektorjem. Če nek zdravnik pregleda 50 pacientov na dan, je njegova produktivnost 6.25 pregleda na uro, kako to spraviti v monetarno obliko, je pa bolj komplicirano, ker so učinki enega pregledanega pacienta prej indirektni kot direktni. Gotovo pa ni njegova produktivnost enaka njegovi plači. Tu mešaš produktivnost na mikro ravni s produktivnostjo na makro ravni, kjer lahko BDP merimo z različnimi metodami. Ena je proizvodna metoda, torej BDP = C + I + G + NX (BDP je enak potrošnji, investicijam, državni porabi in neto izvozu), druga je dohodkovna metoda, torej BDP = plače + rente + obresti + dobički + davki (BDP je enak dohodkom iz dela, dohodkom zemlje, dohodkom iz kapitala in dohodkom države), ali pa BDP = ∑(prihodek - vmesna poraba) = ∑dodana vrednost. Tu pa velja, da je v agregatu seštevek vrednosti vseh končnih proizvodov in storitev enak seštevku vseh plač, rent, obresti itn., veliko težje pa je to prenašati na mikro raven enega ekonomskega subjekta.

 

In ja, iz tega vidika je seveda noro, da bi z višanjem plač prišli do višje produktivnosti, samo zato, "ker se enačbe morajo izšteti". Ampak tega nihče ne trdi. Trditev, da dvig plač lahko dvigne produktivnost izvira iz prej naštetih: večja motiviranost zaposlenih, dolgoročno nižji stroški za podjetje zaradi nižjega obrata zaposlenih (direktno), ki pa prav tako lahko pripelje do ekipe z več znanji (indirektno). Tu ti lahko pa jaz postrežem z anekdotičnim dokazom, ko v naši firmi vsak drug mesec da nekdo odpoved in potem je težko najti človeka, ki dobro pozna vso infrastrukturo podjetja. Kako lahko potem nekdo, ki dela v firmi slabe tri mesece, dobro pozna vseh deset podatkovnih baz, ki jih imamo, in dela učinkovito (beri produktivno). Malo morgen. Kaj je poglavitni razlog za odpovedi, se da zelo enostavno ugotoviti med dežurstvi. Šefi namreč ne dežurajo in takrat folk zelo naglas in brez zadržkom jamra in obelodanja, zakaj ljudje odhajajo. Plača, plača, plača, stres, plača - približno tako razmerje.

 

Dejavniki produktivnosti so šolsko našteti, še sam bi jih težko tako natančno naštel, tisti argument GZS glede plač in produktivnosti je pa deloma res, deloma pa spet en lari fari. Ja, logično, če prodajamo izdelke po 5€ namesto po 50€ ali celo 50.000€ bodo plače seveda nižje, po drugi strani se pa spet vrneva do tega, da plača ni enaka produktivnosti. Od tam naprej naju pa samo še en korak loči do reka: ne morete me tako nizko plačati, kot lahko jaz malo delam za vas. Ljudje, ki imamo radi statistiko to neradi slišimo, samo kavzalnost lahko teče tudi v obe smeri. Večja produktivnost -> višje plače -> večja produktivnost, pa imamo pozitivno spiralo, nizke plače -> nizka produktivnost -> nizke plače, pa imamo negativno spiralo. To pomeni, da se strinjam, da je pomemben faktor tudi organizacija poslovnih procesov v najširšem smislu  :)

 

BBB, ti se istega vprašanja lotevaš s strani povpraševanja. Če povpraševanje ne raste, tudi produktivnost ne raste, kajti povečevanje obsega proizvodnje ni smiselno ob stagnaciji povpraševanja. Tukaj pravilno trdiš, da se povpraševanje lahko učinkovito povečuje z zvišanjem dohodka najnižjih slojev družbe. Paradoks pa je v tem, da to niso tisti inženirji z 2300 EUR plače, ki naj bi bili baje najbolj produktiven element družbe. ;)

 

Da, a ne za brez veze. Ker danes nimamo problema na strani ponudbe, ampak na strani povpraševanja. Če podjetju, ki že tako ustvarja dobiček, upališ davčno razbremenitev, nima motiva vlagati v novo proizvodnjo ali inovacije, ker je stopnja investiranja pri dobičku že tako ali tako taka, da podjetje organsko raste. Štancanje novih proizvodov pri enakem povpraševanju vodi v to, da se povečujejo zaloge (kar ni ravno popularno), lahko pa se temu tudi izognemo in davčno razbremenitev porabimo za večje izplačilo dividend ali odkupovanje lastnih delnic (empirično podprto). Tistega drugega dela pa ne razumem. Davčna razbremenitev najnižjih slojev bo vodila do večje potrošnje, davčna razbremenitev srednjega sloja v manjši beg možganov, davčna razbremenitev višjega sloja pa v nič oprijemljivega, razen številk na njihovih računih. Sem za razbremenjevanje nižjega in srednjega sloja, dasiravno iz različnih vzgibov. Dve muhi na en mah...

 

Pa upam, da ni moj prispevek spet izpadel preveč učiteljsko, ker se strinjava na večih točkah kot nestrinjava, hotel sem samo prikazati, da se prepogosto slikajo strahovi, ki niso upravičeni. Če torej priznamo, da plače dolgoročno rastejo počasneje kot produktivnost, iz kje potem sploh taka panika, da jih bomo kar naenkrat dvigovali hitreje od rasti produktivnosti? Zakaj bi bil argument, da moramo izboljšati (tudi) management, da bi povečali produktivnost, potem tudi kar hkrati bil argument za bodimo zelo previdni pri dvigovanju plač? Ma ne bomo pretirali, verjemi mi :)


Only a few prefer liberty; the majority seek nothing more than fair masters.


#17 BBB

BBB

    zasvojen'c

  • Člani
  • 673 prispevkov
  • Pridružen: 18.04.2014
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 04 maj 2019 - 19:41

Še en komentar, potem bi pa z veseljem slišal tvoje mnenje.

 

GZS, slovenski menedžerji in novinarji Financ ne nehajo čivkati, da si ne moremo privoščiti višjih plač, ker je produktivnost prenizka. Racionalen človek to sliši, pogleda izjavo, pogleda dejstva in tehta. Na eni strani čisto ne verjamemo, ker se zavedamo, da se dohodki podjetij po vsej logiki razdeljujejo vsem produkcijskim faktorjem, torej delu, zemlji ter kapitalu, ne verjamemo tudi čisto zato, ker so slovenska podjetja leta 2016 ustvarila 3,2 milijarde evrov neto čistega dobička, kar je 18x več kot leta 2013 (konec finančne krize tudi v Sloveniji, BDP začne spet naraščati po tem letu), torej imamo kaj deliti, in na koncu ne verjamemo čisto zato, ker vemo, da se je produktivnost vsaj na Zahodu že v 70. letih prejšnjega stoletja ločila od realnih plač in tako rast plač zaostaja za rastjo produktivnosti... a še vedno nismo povsem prepričani.

 

Trditev, da ne moremo deliti več kot ustvarimo je konec koncev logična, samoumevna. Nekako ponotranjimo, da kriza ni pravi čas za rast plač, ker je pač, no, kriza, ampak tudi konjunktura ni najboljši čas za rast plač, ker ... hja ... ker takrat je pa čas za boleče strukturne reforme, zdaj bo najbolj bolelo. Kdaj, če ne zdaj? Prav tako nekako prikimamo izjavi, da je gospodarstvo tisto, ki ustvarja dodano vrednost, javni sektor pa precej manj, če sploh, saj se nenazadnje financira iz davkov, ki so pobrani prej omenjenemu gospodarstvu, torej je javni sektor pijavka, ki izčrpava privatni sektor, tako rekoč nebodigatreba.

 

Kako bi mislili drugače, saj pa vsi strokovnjaki na področju ekonomije pravijo enako. Ekonomisti, ministri, Evropska komisija, bonitetne hiše, tržni analitiki, vsi v en glas, vsi isto. Kako se nam potem naj ne porodi provokacija (čeprav vemo,da ni čisto res, samo druga stran je pač preveč utopična), da nobena razbremenitev plač ne bo prinesla višje produktivnosti niti višjega zadovoljstva? Ker naproti tem ljudem stroke so le neki študenti FDV in FF, preživeti sindikati in člani Levice, ki so seveda vsi brez enega samega delovnega dne v realnem sektorju. 

 

Čeprav je imel racio na začetku še nekaj dvomov, smo pretehtali. Na koncu se večinska populacija, uki in neuki, taki z nekaj osnov matematike, statistike in ekonomije, in tisti brez blage veze, postavimo na isto stran. Eni pač zato, ker tako pravi televizija, drugi pa zato, ker tako pravijo strokovnjaki, nenazadnje imajo za sabo teorijo in modele, ki to jasno dokazuje. Ne sledimo ničemur slepo, samo mimo matematike pač ne bomo šli.

 

No, ekonomija ni zastonj družboslovna veda. Še tako jo lahko poskusimo matematizirati, njeni zakoni niso fizikalni zakoni narave, čisti, nevtralni in tehnični, takšna so samo orodja ekonomije, veda sama, njene predpostavke, na žalost pa tudi njeni zaključki, pa so pogosto čisto ideološki. To seveda bralec mojega prispevka že ve in pisanje tega bo verjetno izzvalo veliko zavijanja z očmi. Uuu, odkril si, da svet ni nedolžen, bravo, seveda, da se lahko ekonomija uporablja tudi kot politično orožje. 

 

No, ekonomije ne obravnavamo ideološko in kot politično orožje samo neki forumaši s preveč časa, ampak tudi prej omenjeni gospodarstveniki, finančniki, ministri in evropski komisarji. Recimo ravno Evropska komisija, ki celoten jug Evrope že 10 let prepričuje, da živi preko svojih zmožnosti. Če ima država proračunski primanjkljaj, živi preko svojih zmožnosti, ker je po defaultu že kar vsak proračunski minus nevzdržen, pa ni važno ali gre za primanjkljaj, ki nastane zaradi vlaganja v infrastrukturo, ki stimulira rast, ali za primanjkljaj, ki nastane zaradi nakupov tankov, letal in podmornic. Če država ni v prevelikem minusu pa v modele vstavimo tako predpostavko, ki pokaže, da se gospodarstvo tudi pri 14,3% brezposelnosti pregreva. In smo spet prek svojih zmožnosti.

 

Kako, prosim?

 

Evropska komisija je letos ocenila, da se Nemško in Italijansko gospodarstvo enako pregreva, kljub temu, da je Italijanski realni BDP per capita za 10% nižji kot leta 2007, Nemški pa višji za 12%. Še več, Evropska komisija ocenjuje, da je španska strukturna brezposelnost (ravnotežna, naravna stopnja brezposelnosti) enaka 15.8% in da so s svojo nominalno 14.3% brezposelnostjo preekspanzionistični ter da morajo svoje gospodarstvo ohlajati (vir).

 

Zdaj mi pa ti, Bem, ki imaš veliko bolj prisebne in trezne prispevke kot jaz (neironično), povej, kaj sem spregledal, da tu zmotno vidim teorijo zarote in ali je možno, da če nekdo v imenu svojih ozkih interesov uničuje rast in stabilnost Evrope, da je potem čisto enako možno, da nekdo v imenu svojega malo manjšega interesa sistematično dezinformira o nevzdržnosti višjih plač.


Only a few prefer liberty; the majority seek nothing more than fair masters.


#18 Bem

Bem

    nov na sceni

  • Člani
  • 272 prispevkov
  • Pridružen: 02.07.2013

Objavljeno 24 maj 2019 - 17:54

Če nek zdravnik pregleda 50 pacientov na dan, je njegova produktivnost 6.25 pregleda na uro, kako to spraviti v monetarno obliko, je pa bolj komplicirano, ker so učinki enega pregledanega pacienta prej indirektni kot direktni. Gotovo pa ni njegova produktivnost enaka njegovi plači.

 

To seveda drži. Tako kot plača katerega koli zaposlenega ni enaka njegovi produktivnosti tudi plača zaposlenega v javni upravi ni. Vendar pa to ne pomeni, da se produktivnost zaposlenih v JU ne meri z njihovo plačo. Se.
 
Trditev, da dvig plač lahko dvigne produktivnost izvira iz prej naštetih: večja motiviranost zaposlenih, dolgoročno nižji stroški za podjetje zaradi nižjega obrata zaposlenih (direktno), ki pa prav tako lahko pripelje do ekipe z več znanji (indirektno). 

 

Tukaj se razhajava. Povezava med plačo in delovno učinkovitostjo je precenjena. Enako velja za bav bav, ki mu rečemo fluktuacija - povezava med fluktuacijo in plačo je precenjena, prav tako so precenjeni stroški fluktuacije. Fluktuacija je draga izključno če gre za zelo specifične kadre, ki opravljajo zelo specifično delo. Draga je, ker je te kadre težko nadomestiti in nove težko uvesti na delovno mesto. V svoji karieri dela z različnimi podjetji sem v bistvu ugotovila, da je ponekod fluktuacija celo zaželena – stalen dotok novih, "svežih" ljudi in elana. Prav tako so razlogi za fluktuacijo zelo dobro raziskani in je jasno, da plača in dodatki niso (generalno gledano) poglavitni gonilec fluktuacije v podjetjih. 
 
Ker danes nimamo problema na strani ponudbe, ampak na strani povpraševanja. Če podjetju, ki že tako ustvarja dobiček, upališ davčno razbremenitev, nima motiva vlagati v novo proizvodnjo ali inovacije, ker je stopnja investiranja pri dobičku že tako ali tako taka, da podjetje organsko raste. 

 

Zato dobičkonosna podjetja prejemajo davčno olajšavo za raziskave in razvoj (ki, mimogrede, znaša 100 % vlaganj v RR in načveč do višini davčne osnove) in olajšavo za investiranje (40 % vložkov v osnovna sredstva), ki so financirane iz lastnih zadržanih dobičkov in ne iz subvencij. Se pa strinjam, da bi bilo nujno uvesti minimalno stopnjo davka na dobiček pravnih oseb.  
Prosim razloži "problem povpraševanja". 
 
Davčna razbremenitev najnižjih slojev bo vodila do večje potrošnje, davčna razbremenitev srednjega sloja v manjši beg možganov /…/ Dve muhi na en mah...

 

Drži v teoriji, pa vendar se v Slovenijo na letni ravni priseli več prebivalcev kot odseli, migracije pa predstavljajo tudi zaposlitvene možnosti (nesorazmerno prihajanje srednješolsko izobraženih in odhananje visokošolsko izobraženih). Visokoizobraženih izgubimo med 800 in 1000 na leto, kar mislim, da se na 410.000 visokošolsko in višješolsko izobraženih nikjer zares ne pozna. 
 
Trditev, da ne moremo deliti več kot ustvarimo je konec koncev logična, samoumevna. Nekako ponotranjimo, da kriza ni pravi čas za rast plač, ker je pač, no, kriza, ampak tudi konjunktura ni najboljši čas za rast plač, ker ... hja ... ker takrat je pa čas za boleče strukturne reforme, zdaj bo najbolj bolelo. Kdaj, če ne zdaj?

 

Pravi čas za rast plač je vedno. Rast plač, sorazmerno z rastjo produktivnosti gospodarstva. Povedano drugače, rast minimalne plače bi morala biti na nek način avtomatično usklajena z rastjo produktivnosti (navzgor) in zajezena navzdol. Slednje prav zaradi proticiklične ekonomske politike: v času krize je državna potrošnja ključna, prav tako pa kupna moč nižjih slojev, v ta paket v grobem spadajo še nižje obrestne mere (cena denarja) in davčne razbremenitve. 

Evropska komisija je letos ocenila, da se Nemško in Italijansko gospodarstvo enako pregreva, kljub temu, da je Italijanski realni BDP per capita za 10% nižji kot leta 2007, Nemški pa višji za 12%. Še več, Evropska komisija ocenjuje, da je španska strukturna brezposelnost (ravnotežna, naravna stopnja brezposelnosti) enaka 15.8% in da so s svojo nominalno 14.3% brezposelnostjo preekspanzionistični ter da morajo svoje gospodarstvo ohlajati
Italijansko gospodarstvo si dajansko sploh ni uspelo primerno opomočt od časa krize. Nisem dovolj na tekočem trenutno, da bi lahko odgovorila, čemu je tako.  
Pa še to, naravna stopnja brezposlenosti je okoli 4-5 %. Ti podatki so razmeroma konsistentni med razvitimi državami. Perverzno je govoriti, da je v neki državi naravna stopnja brezposelnosti 15 %. 

Pregrevanje ekonomije povzroča prociklična politika. In dejansko imamo v Evropi zaradi zgrešene monetarne in fiskalne politike v času krize sedaj zelo veliko težavo, ker smo začeli s spodbujanjem gospodarstva prepozno in bomo z njim nehali, kot kaže, prepozno. Pregrevanje gospodarstva se odraža preko inflacije in posledično balonov v posameznih panogah (še posebej kreditni in nepremičninski).  Italija ima trenutno inflacijo 1,2 %, kar je pod evropskim povprečjem, Španija pa 1,7 %, kar je praktično idealno. Dejansko Slovenci se zelo solidno držimo pri 1,9 %. Se pa v Sloveniji spet pregreva nepremičninski trg, kjer cene rastejo po 10 % na letni ravni. Problematično se mi zdi tudi intenzivno spodbujanje potrošniških kreditov v zadnjem času. 
 


You can never be overdressed or overeducated. ― Oscar Wilde

#19 BBB

BBB

    zasvojen'c

  • Člani
  • 673 prispevkov
  • Pridružen: 18.04.2014
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 28 maj 2019 - 22:01

Tako kot plača katerega koli zaposlenega ni enaka njegovi produktivnosti tudi plača zaposlenega v javni upravi ni. Vendar pa to ne pomeni, da se produktivnost zaposlenih v JU ne meri z njihovo plačo. Se.

 

Samo to delajo(/mo) predvsem makroekonomisti kot približek (proxy), ne pa mende predsednik uprave UKC, ali pač? Če smo spremljali merjenje moči med sindikati v zdravstvu in MZ, se očitno na mikro nivoju produktivnost zdravstvenih delavcev v JU veliko bolj kot s plačo določa s standardi in normativi ter z vodenjem evidenc. Kakorkoli, strinjam se, da je plača slabo merilo produktivnosti, pa naj to velja za JU ali privatni sektor.

 

Tukaj se razhajava. Povezava med plačo in delovno učinkovitostjo je precenjena.

[...]

Drži v teoriji, pa vendar se v Slovenijo na letni ravni priseli več prebivalcev kot odseli, migracije pa predstavljajo tudi zaposlitvene možnosti (nesorazmerno prihajanje srednješolsko izobraženih in odhananje visokošolsko izobraženih). Visokoizobraženih izgubimo med 800 in 1000 na leto, kar mislim, da se na 410.000 visokošolsko in višješolsko izobraženih nikjer zares ne pozna. 

 

Pa saj to je odlično. Če torej plača zanemarljivo vpliva na učinkovitost ter ne poslabšuje bega možganov, potem bi se gotovo strinjala z višjimi davki na bogate. Recimo z 90% dohodnino na 10-kratni medianin letni prihodek. Roko na srce, edino pošteno. Ne predstavljam si, kako bi nek direktor lahko 10-krat bolj trdo ali učinkovito delal kot neka čistilka. 10 394 € bruto mesečno bi tako lahko bila maksimalna plača v Sloveniji, tako v zasebnem kot v javnem sektorju. Ne le, da je pravično, še ekonomsko utemeljeno je. Na eni strani z omejevanjem najvišjih plač ne zmanjšujemo učinkovitosti najbolj ekscesno plačanih niti jih ne odganjamo v tujino, na drugi strani pa bi zbran denar lahko namenili za posodabljanje infrastrukture in izboljševanje javnih servisov.

 

Prosim razloži "problem povpraševanja". 

 

Bom začel s problemov ponudbe, ker je najbrž lažje ponazoriti :)

Pred davnimi časi, ko je bila tehnološka razvitost človeštva veliko nižja, smo imeli v ekonomiji predvsem problem ponudbe, ne povpraševanja. Kmetijstvo je bilo ekstenzivno in povprečen kmet je prehranil sebe in svojo družino ter ni ustvarjal presežkov. Na več deset kmetov se je komaj našel kakšen obrtnik, trgovec, vojak, klerik. Zato je bilo še leta 1800 v marsikateri državi več kot 50% ljudi zaposlenih v kmetijstvu. Takrat smo imeli problem ponudbe, saj povečanje povpraševanja ne bi privedlo do večje rasti. Zato sta cesar in cerkev na silo vzela desetino, glavarino in še kaj, ker bi težko kupila na prostem trgu. Plačaj kmeta kolikor moreš, dokler mu je na voljo zgolj okopavanje, ne bo pridelal več kot eno ali dve toni pridelka na hektar.

 

Preselimo identično situacijo v današnji čas. Kaj delajo kmetje? Uničujejo pridelek, često zelo nazorno z zlivanjem mleka v kanalizacijo. Očitno je, da pri trenutni tehnologiji nimajo problema ponudbe. Ko bi le k njim prišel kupec, bi prodali kar imajo, zajahali traktor in še 5x bolj intenzivno kmetovali, da bi bile letine še bolj obilne. Problem je torej, da tehnologija in ponudba je, ni pa povpraševanja. In to še zdaleč ne velja samo za kmetijstvo. Kaj je glavni indikator ohlajanja gospodarstva v Evropi? Padanje prodaje avtomobilov. Strinjala se bova, da do tega ne prihaja zato, ker imajo proizvajalci premalo materiala ali delavcev, ampak zato, ker imajo premalo kupcev. 

 

V današnjih časih se torej gospodarstvo lahko spodbuja predvsem s povpraševanjem, to pa se najbolj učinkovito naredi tako, da se dviga plače (in ne deli kredite, se strinjam) nižjemu in srednjemu sloju, ker ta večino svojega prihodka potroši, višji sloj pa ne, ker ga raje investira v vrednostne papirje in nepremičnine. Olajšave za bogate tako praviloma vodijo le v napihovanje balonov, kam je to pripeljalo v Londonu in/ali Ljubljani, vidi vsak, ki je kdaj poskusil najeti eno ubogo sobo, da o trisobnem stanovanju niti ne govorim.

 

Da današnji svet, ki tako s fiskalno (nizki davki) kot monetarno politiko (nizke obrestne mere, kvantitativno sproščanje) spodbuja le elite, vodi v propad, se torej očitno strinjava. Le recepti, kako naprej, se iz nekega neznanega razloga še nekoliko razhajajo ;)


Prispevek uredil/a: BBB, 28 maj 2019 - 22:02.

Only a few prefer liberty; the majority seek nothing more than fair masters.





0 uporabnikov bere to temo

0 članov, 0 gostov, 0 anonimnih uporabnikov