Skoči na vsebino

Spletno mesto uporablja piškotke. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih   V redu

Slika

Kako preseči sovraštvo do samega sebe?


50 odgovorov v tej temi

#1 Lilith92

Lilith92

    biskvitek

  • Člani
  • 25 prispevkov
  • Pridružen: 12.11.2018

Objavljeno 12 november 2018 - 18:39

Po dobrem četrt stoletja na svetu sem počasi prispel do realizacije, da le nisem popolnoma straight oseba. Čeprav sem si želel biti ženska od majhnega (vsaj od 11ega leta) so me moja privlačnost do žensk in spolno tipični interesi vodili do mišljenja, da sem heteroseksualni moški in tako sem tudi živel, kljub konstantnim depresijam in zmedam. Moja uporaba raznolike mentalne gimnastike je privedla tudi do tako absurdnih misli kot je; ''sem toliko heteroseksualen, da mi je še lasten penis ogaben''. Čez čas so me obrambni mehanizmi izčrpali sem si moral priznati, da je pač to kar čutim dejansko disforija. Ne vem še če bom karkoli naredil v zvezi s tem saj nočem uničiti svojega razmerja, a vseeno pa moram zavoljo samega sebe prenehati se sovražiti zaradi tega. To pa sprašujem vas; kako ste se sprijaznili s svojo identiteto ali usmerjenostjo?



#2 sadhu_sequencer

sadhu_sequencer

    nov na sceni

  • Člani
  • 226 prispevkov
  • Pridružen: 05.03.2016

Objavljeno 12 november 2018 - 22:28

Za usmerjenost ne morem povedati nič, ker sem straight, z tranny identiteto sem se pa verjetno hitro sprijaznil najbrž zaradi poslušanja Sex Pistols med 15 in 22 letom starosti I guess. Mogoče so krivi tudi Dead Kennedys.

 

Smo pa v 2018, zato zraven Pistolsov lahko svetujem tudi ogled kanala ContraPonts.

 



#3 fantek_4_u

fantek_4_u

    redni gost

  • Člani
  • 374 prispevkov
  • Pridružen: 17.01.2007
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 13 november 2018 - 10:41

Mislim da nas je velika večina šla skozi obdobje zavračanja samega sebe zaradi homoseksualnosti. Zelo močno pa dvomim da je veliko takih, ki so se zaradi tega sami sebi gabili in se sovražili. 

 

Verjetno boš to sam čez čas prebrodil in predvsem na spletu pridobival nove infomracije. Če pe želiš "zadevo pohitriti" pa ti priporočam strokovno pomoč v smislu psihoterapije ali česa podobnega. 

Sovraštvo do samega sebe ni tako nedolžna reč


Pameten med neumnimi je vedno najbolj neumen

#4 N'alan

N'alan

    nov na sceni

  • Člani
  • 272 prispevkov
  • Pridružen: 24.01.2006
  • Lokacija: doma

Objavljeno 13 november 2018 - 23:02

Pm me if you want to talk. Sem post op pa precej ene poti sem prehodil po trans hribih in vzpetinah lastne samopodobe, ampak ne bi se tako razgaljal javno, lahko si pa v zs kaj poveva. 
Drugače pa počasi, korak za korakom, pogovor z razumevajočimi prijatelji, branje čtiva, "beg" v tujino, počasno premikanje ... pa zdaj sem nekje, recimo leto ali dve, ko se imam bolj rad kot kadarkoli prej. Lepo mi je. 


This is the real me. 


#5 sense_sensibility

sense_sensibility

    redni gost

  • Člani
  • 329 prispevkov
  • Pridružen: 29.01.2004
  • Lokacija: Republika Palma De Coco

Objavljeno 17 november 2018 - 22:36

Eni se ne razumejo, drugi se odklanjajo, tretji se pa res naravnost sovražijo zaradi svoje spolne usmerjenosti. Bolj kot svoje vrednote uravnavajo po zahtevah in pričakovanjih okolja, in bolj kot je okolje konservativno in patriarhalno naravnano, večje je njihovo tveganje za sovraštvo do samih sebe. V skrajnih primerih jih to pahne čez rob in v samomor, najpogosteje pa v (samo)zanikanje in igranje vsiljenih heteronormativnih družbenih vlog. 

Sama sem s seboj razčistila na pragu dvajsetih in brez pretiranih travm. Mi je bilo hitro jasno, da nimam za kaj imeti slabe vesti. In naj se jebejo vsi, ki mislijo, da mi imajo pravico moralizirati, s kom bom spala. Tisti pa, ki ne zmorejo toliko poguma, da pokažejo fuck off heteronormativni klerofašistični srenji, se mi pa kvečjemu samo smilijo. Ker se silijo biti nekaj, kar niso, in gredo preko sebe, namesto da bi bili zares svobodni. Kvečjemu zmedena sem bila v srednji šoli, češ, ali bi morala biti fant, če se vendar zaljubljam v punce? Takrat se homoseksualnosti ni omenjalo nikjer druge kot enkrat ali dvakrat pri sociologiji. V isti sapi s samomorom. Le zakaj? In potem profesor hormonov polnim najstnikom reče:"Zdaj sem opazil v razredu nekakšen nemir."  :D

 

Notranja homofobija je vsekakor stvar za predelavo s psihoterapevtom. Redko je posameznik tako notranje razdelan in močan, da bi zmogel preseči lastne strahove in mržnjo do samega sebe brez strokovne pomoči. Vsaj jaz tako mislim.


The mind is like a parachute. It doesn’t work unless it’s open.

#6 sadhu_sequencer

sadhu_sequencer

    nov na sceni

  • Člani
  • 226 prispevkov
  • Pridružen: 05.03.2016

Objavljeno 18 november 2018 - 22:49

Ne moreš homofobne in transfobne posameznike sploh naslavljati z nekimi titulami "heteronormativni" in "klerofašistični". To so bebci, ki se obremenjujejo kdo ima s kom spolne odnose in jih strašansko moti moški oblečen v ženski outfit. Kot si napisala, temu se ne gre podrejati, ker niso vredni, ker so virus 21. stoletja, nobena normativa.



#7 Lilith92

Lilith92

    biskvitek

  • Člani
  • 25 prispevkov
  • Pridružen: 12.11.2018

Objavljeno 19 november 2018 - 16:23

Hvala vsem za odgovore :) Zadnji odgovor mi je dal tudi malce straha z "moški oblečen v ženski outfit", eden od glavnih razlogov za svoje zatiranje svoje disforije je namreč ta strah, da ne bom nikoli nič drugega kot "moški v obleki". Seveda lahko preberem vsa velika dela gender studies, pogledam vse videe na youtube a še zmeraj si želim pasati samemu sebi.

#8 sadhu_sequencer

sadhu_sequencer

    nov na sceni

  • Člani
  • 226 prispevkov
  • Pridružen: 05.03.2016

Objavljeno 19 november 2018 - 21:47

Si tisto, kar veš da si. Nekateri transvestiti sebe tudi opišejo z "moški oblečen v ženski outfit" in se sprejmejo kot feminizirane moške, nekateri drugi doživljajo svojo osebnost bolj ženstveno, eni bolj drugi manj, potem so tu še transženske, ki so začasno transvestiti, bodo kmalu šle skozi tranzicijo in bodo tudi biološko ženske. Je pa tega predalčkanja zadnje čase vse več in po mojem mnenju povsem po nepotrebnem. Ženske so s pomočjo vse večje enakopravnosti postale vse bolj pomembne in uspešno izstopile iz mlake srednjeveških stereotipov o prestrašenih princeskah ipd. Ženskost ni več nekaj milega, ampak tudi nekaj agresivnega, vidiš jih kot vse bolj strupene junakinje v filmih in igrah in zato je tudi vse več feminiziranosti ter fluidnosti med moško in žensko identiteto. In tako ženskost z vse več transvestizma in transženskami postaja pomembna subkultura, ki vse bolj uspešno parira mačizmu. Mogoče je ravno zaradi slednjega zadnje čase slišati kar nekaj kritik, da je naša družba vse bolj poženščena.


Prispevek uredil/a: sadhu_sequencer, 19 november 2018 - 21:49.


#9 Alix

Alix

    zasvojen'c

  • Člani
  • 404 prispevkov
  • Pridružen: 05.11.2014

Objavljeno 19 november 2018 - 22:36

Hvala vsem za odgovore :) Zadnji odgovor mi je dal tudi malce straha z "moški oblečen v ženski outfit", eden od glavnih razlogov za svoje zatiranje svoje disforije je namreč ta strah, da ne bom nikoli nič drugega kot "moški v obleki".

 

Veš kaj pomoje delajo narobe vsa ta društva in združenja in vse to. Da nas v bistvu učijo, da za svoje zadovoljstvo s sabo potrebujemo potrditev družbe. Ko sem gledala video o predavanju o duševnem zdravju, me je izjemno motilo, da je en izmed predavateljev rekel, da se je počutil oziroma da se človek počuti sprejetega, ko je zanj tudi dovolj dogodkov in stvari za počet v družbi .. češ, glej jaz tudi štejem. Torej, če tega ni, se moram počutit oziroma ta človek se je počutil, kot da ni vreden ničesar. Veš kaj je svoboda, da se ti počutiš kot ženska sam s sabo, pa če cel jeben svet misli, da si samo ženska v outfitu. To. Tam začni, potem pa glej ven. :) Tvoje mnenje o svoji identiteti je na prvem mestu, svet te ne bo nikol sprejel povsem. Lahko pa ti sebe. (;


Understanding one's own power is more interesting than someone being given something powerful.


#10 Lilith92

Lilith92

    biskvitek

  • Člani
  • 25 prispevkov
  • Pridružen: 12.11.2018

Objavljeno 20 november 2018 - 23:07

Štos je tudi ta, da večino intervjujev, ki jih v imenu trans ljudi dajejo v medijih so ali nebirne osebe ali pa zelo "flamboyant" trans ženske kot je Salome. Tako je kar težko razumeti fizično disforijo. Ko te fizično moti, ker ne moreš dati rok dovolj k telesu zaradi moškega prsnega koša, ko čutiš ščemenje v kosti pri obrveh, ko v svojem obrazu in ramenih vidiš figuro Schwarzenegerja četudi to ne drži.

In ko ti sovraštvo glede tega da mir se mi oglasi tisto drugo. Tisti še zmeraj ohranjen bravado heteroseksualnega moškega, ki mi reče "zakaj bi hotel iz heteroseksualnega moškega postati lezbijka". K temu naj dodam, da je psihiatrinja skoraj popolnoma neuporabna in se v mesecih od kar jo izboljšujem ni nič izboljšalo. Nisem niti zbrala poguma povedati svoji (sicer konservativni) punci.

#11 Alix

Alix

    zasvojen'c

  • Člani
  • 404 prispevkov
  • Pridružen: 05.11.2014

Objavljeno 21 november 2018 - 01:41

Disforije glede spola nisem nikoli imela, vem pa več kot dovolj o tem kako je biti zaciklan v ene in iste misli glede samopodobe, mentalne ali fizične. Vem tudi to, da je tisto kar sledi temu ciklanju narediti veliko težje - in sicer - živeti. Si se kdaj vprašala kaj boš potem, ko boš uredila stvari in zbrala pogum? Kaj boš počela? kakšne izzive izven teh disforičnih skrbi in misli predstavlja življenje? Zdi se mi, pa se opravičujem, če podcenjujem disforijo, da se večina ljudi opija s trivialnimi skrbmi in ne živi, ker je slednje težje. Iz svojih problemov sem našla pot tako, da sem se strenirala, da vsakič ko zatavam v samopomilovanje to zavestno izklopim, kot da so vse moje skrbi (skrbi glede stvari, ki jih nemorem spremeniti - naprimer nemoreš spremeniti svojega prsnega koša) neobstoječe in obstajajo samo še skrbi glede katerih imam moč nekaj spremeniti- in naredim nekaj malega v smeri naprej, kjer se da it naprej. Počasi te začnejo dejanske skrbi precej bolj skrbet kot trapaste skrbi, zato se ti zdi škoda časa, energije... Osupljivo je kaj vse se da, če si dovolj vztrajen. In če si strog do sebe, kjer moraš bit in ne grd do sebe, kjer ti ni treba bit. Življenje je eno in to je tvoje. Nevem zate, ampak mene tik tak časa dela precej pogumno. Ob smrti mogoče sledi večna tema in ničesar več. Biti zvest samemu sebi ob tem zavedanju ni več tako trapasto. In je neka zrelost v tem, da nekaterih stvari ni mogoče nikoli spremeniti in jih je treba preprosto sprejeti. Prej ali slej je treba ven iz tega, drugače življenje res nima smisla.


Prispevek uredil/a: Alix, 21 november 2018 - 01:43.

Understanding one's own power is more interesting than someone being given something powerful.


#12 Lilith92

Lilith92

    biskvitek

  • Člani
  • 25 prispevkov
  • Pridružen: 12.11.2018

Objavljeno 21 november 2018 - 11:54

Dober odgovor. Hvala. Kako bi si želela živeti? Dejansko fo sedaj sem bolj upoštevala želje matere in punco dokler se nisem dobro leto nazaj popolnoma zlomila in tudi zajebala faks. Kaj bi si želela? Če bi pasala bi si želela biti učiteljica, mamica, najti punco (sedanja nikakor ne bi tolerirala spremembe). Rada bi obiskala koncerte in potovala. Popolnoma vsakdanje stvari pravzaprav.

Je pa res da nikoli nisem bila med močnimi posamezniki. Sem pač bila žrtev bulijev v otroštvu, nato kompenzirala v neki podobi hiper moškosti in to je nekak to.

#13 Alix

Alix

    zasvojen'c

  • Člani
  • 404 prispevkov
  • Pridružen: 05.11.2014

Objavljeno 21 november 2018 - 22:53

Včasih sem se začela cmerat (sploh v najhujših časih lajfa), če me je kdo narobe pogledal. Močan nisi sam po sebi, močan postaneš. To naj ne bo nikoli izgovor za ničesar. In disforijo glede telesa imamo vsi do določene mere, četudi se ne počutimo, da smo napačnega spola. Sama sem si zelo dolgo želela biti bolj delikatna in drobna. Zdej ne zamenjam, če mi plačaš. Res, ljudje, mejte se radi. Ker se mi zdi da je svet, cel svet, v nekem kroničnem self pity ujet in ni več zanimivih ljudi. Ni jih. No, so. Ampak premalo. Vsi samo jamrajo cele dneve kaj je narobe z njimi in so dolgočasni za popizdit. Ne bit dolgočasni. Pliz.


Prispevek uredil/a: Alix, 21 november 2018 - 22:53.

Understanding one's own power is more interesting than someone being given something powerful.


#14 Alix

Alix

    zasvojen'c

  • Člani
  • 404 prispevkov
  • Pridružen: 05.11.2014

Objavljeno 22 november 2018 - 02:54

Pa še to bom dodala, ker vem, da včasih lahko zvenim tone deaf (nedojemljiva) za trpljenje drugih ali da se da to kar odmislit in rešit čez noč. Ne. Vse kar hočem je dat ljudem občutek, da ne obupat nad idejo, da bo en dan boljše ali mislit, da česa ne zmoreš. Ampak, če se že v štartu prepričaš, da ne bo šlo, potem se človek nikamor ne premakne. Samo premikat se je pa res treba. Četudi po polžje. Od nekdaj mi je všeč tista basen o želvi in zajcu. :)


Prispevek uredil/a: Alix, 22 november 2018 - 02:55.

Understanding one's own power is more interesting than someone being given something powerful.


#15 fajmoster

fajmoster

    gay friendly

  • Člani
  • 10 prispevkov
  • Pridružen: 11.09.2018

Objavljeno 23 november 2018 - 18:40

Dragi Lilith92,

vsekakor, kar je meni jasno, je, da tega ne razlagaj punci. Če je konzervativna, tega sploh ne bo razumela in bo morda celo postala maščevalna, ker se bo počutila izdano. Čisto razumem tvojo situacijo, sploh - ker se moraš z njo spopadati sam. Kot vidim, si do sedaj upošteval predvsem mamo in punco, sebe pa niti ne. Težava je torej v tem, da sploh ne veš, kaj sam čutiš oz. da svoja čustva zatiraš. Veliko možnosti nimaš. Ena je, da se malce oddaljiš od punce (če bi to razumela), da razčistiš s seboj. Druga je bolj radikalna, da skočiš v neznao, samo je nevarnost, da bo 2too much too soon". Predvsem pa mi ni jasno, če sem iskren, ti bi tudi fizično sprememnil spol?

Drži se.



#16 Lilith92

Lilith92

    biskvitek

  • Člani
  • 25 prispevkov
  • Pridružen: 12.11.2018

Objavljeno 24 november 2018 - 23:36

@Farmojster Dilema je pri meni skoraj izključno fizična. Crossdressing mi ne pomaga, s spolno usmerjenostjo pa nimam težav. Torej gre za to, da moram ali najti način za se spopadanje s temi občutki, ali živeti v depresiji ali iti v tranzicijo,

 

@Alix: Hvala za odgovore in razumem tvojo poanto, čeprav je glede spopadanje z disforijo malce omejene uporabnosti.



#17 fajmoster

fajmoster

    gay friendly

  • Člani
  • 10 prispevkov
  • Pridružen: 11.09.2018

Objavljeno 25 november 2018 - 01:25

@Farmojster Dilema je pri meni skoraj izključno fizična. Crossdressing mi ne pomaga, s spolno usmerjenostjo pa nimam težav. Torej gre za to, da moram ali najti način za se spopadanje s temi občutki, ali živeti v depresiji ali iti v tranzicijo,

Hmmm. Razumem. A si razmisljal o zamenjavi psihiatrinje? Po mojem bi ti pogovor z normalno psihiatrinjo pomagal vsaj v prvi fazi. Drugace pa ne vem, situacija se mi zdi kompleksna in ponuja "same slabe resitve" (gledano s trenutnega vidika). Zelis si postati zenska oz. Biti udobno v svojem telesu, ki se ti gabi. Triki ne delujejo. Morda ves,.kdaj se ti je zacelo telo gabiti? V puberteti? Drzi se.

#18 Lilith92

Lilith92

    biskvitek

  • Člani
  • 25 prispevkov
  • Pridružen: 12.11.2018

Objavljeno 25 november 2018 - 21:48

Jah, nekako od enajstega leta. Problem je ker se mi je približno istočasno začela prebujati seksualnost tudi nasploh in se je kazala dilema "si želim biti z njo ali si želim biti ona". Kasneje sem se naučila sicer ločevanja med občutki in tudi tip ženske, ki si želim biti ni ravno isti kot tiste katerih si želim, čeprav sta oba tipa bolj femme kot pa butch.

Situacija je dodatno komplicirana ker je punca čudna. Na eni strani je konservativna in delno homo/trans fobna a po drugi strani ogromno komentira ženske. Npr ko gledava film pogosto reče za kakšno igralko da je luštna, enkrat je celo na železniški postaji izjavila za neko žensko, da ima hudo rit. Nekajkrat pa se ji je celo zgodilo, da so jo osvajale ženske. Tako, da v primeru da zatira svojo biseksualnost bi se znalo zgoditi, da bi odreagirala še slabše.

#19 sadhu_sequencer

sadhu_sequencer

    nov na sceni

  • Člani
  • 226 prispevkov
  • Pridružen: 05.03.2016

Objavljeno 26 november 2018 - 21:24

Tvoja punca po mojem ni biseksualna, ampak se izraža kot marsikatera hetero ženska, s tem ko komentira videz drugih žensk. To pač ženske delajo, ne glede na usmerjenost. Mi hetero moški ne komentiramo moških na tak način, ker smo takšni, da nam do tega zares ni. Zakaj takšna razlika, ne vem.

 

Druga stvar in izredno pomembna: če želiš strokovni pogovor glede vsega tega in si v bližini LJ potem ne iti k neki x psihiatrinji, ampak greš lepo k dr. Ireni Rahne-Otorepec.

 

https://www.psih-kli...spolno-zdravje/



 dilema "si želim biti z njo ali si želim biti ona".

 

 

 

Enako je pri meni. Oziroma lahko dodaš in namesto ali.


Prispevek uredil/a: sadhu_sequencer, 26 november 2018 - 21:27.


#20 Lilith92

Lilith92

    biskvitek

  • Člani
  • 25 prispevkov
  • Pridružen: 12.11.2018

Objavljeno 26 november 2018 - 21:36

 

Druga stvar in izredno pomembna: če želiš strokovni pogovor glede vsega tega in si v bližini LJ potem ne iti k neki x psihiatrinji, ampak greš lepo k dr. Ireni Rahne-Otorepec.

 

https://www.psih-kli...spolno-zdravje/

 

 

Saj k njej hodim, že skoraj eno leto, pa nisem nič kaj na boljšem.



#21 sadhu_sequencer

sadhu_sequencer

    nov na sceni

  • Člani
  • 226 prispevkov
  • Pridružen: 05.03.2016

Objavljeno 26 november 2018 - 22:10

Šit, zdaj sem še jaz obupan.



#22 Crane

Crane

    zasvojen'c

  • Člani
  • 560 prispevkov
  • Pridružen: 22.01.2010

Objavljeno 26 november 2018 - 22:26

Jaz pa ne dvomim, da ti bo uspelo spraviti svoje življenje v red. ;) Deluješ mi dovolj inteligentno in izobraženo in po tem kar preberem, ne vidim razloga, zakaj ne bi šlo na bolje. Četudi po polžje. Tako da, kar lepo, pogumno, novim izzivom naproti. :vojak:


be a slut, do what ever you want


#23 Lilith92

Lilith92

    biskvitek

  • Člani
  • 25 prispevkov
  • Pridružen: 12.11.2018

Objavljeno 26 november 2018 - 23:02

@sadhu_sequencer

 

jah, fore pri dr. Rahne in meni je ta, da se mi zdi, da me ne šteka čisto. Pač nisem izrazil neke dejanske želje po tranziciji ampak da bi raje drugače opravil z zadevo, če je možno. Njo pa bega dejstvo, da sem že dlje časa v razmerju, da kažem ''delujočo heteroseksualnost'' in da najdem neke utehe v preoblačenju (pač ni mi užitek izgledati kot moški v obleki).Tako da ne ve kam z mano, enkrat je celo o neki spolni fluidnosti govorila.



#24 sadhu_sequencer

sadhu_sequencer

    nov na sceni

  • Člani
  • 226 prispevkov
  • Pridružen: 05.03.2016

Objavljeno 28 november 2018 - 22:21

Tudi moj odsev v ogledalu ni tisto kar si želim biti ko se preoblečem, in ravno zato sem tudi večkrat pomislil na tranzicijo, čeprav trenutki, ko se povsem sprejmem kot crossdresser, tudi niso zanemarljivi. Teh stvari še vedno nimam razčiščenih pri sebi. Tukaj je še drugi problem. Tranzicija ti sicer da takšen stil kot si ga želiš, po drugi strani pa hormonska terapija predstavlja drastičen poseg v biološkost (adijo erekcija). To nihanje med željo po tranziciji in običajnim crossdressingom pri meni bi opisal ravno z besedo fluidnost, saj sem bolj dojemljiv za sprejemanje ženske narave v sebi. Na ženske ne gledam samo kot na privlačni spol, ampak kot na vzornice. Do tega spoznanja je tudi trajalo nekaj časa, saj sem kar nekaj let mislil, da sem samo navaden crossdresser. Mogoče sem, ampak ne upam pa si trditi, da ne bom šel v tranzicijo.

 

Osebno bi ti svetoval, da najprej razčistiš kaj si želiš v življenju, katero službo, kateri poklic. Dovoli si sanjariti o idealnem stanovanju. Kajti ko boš dosegel življenjske cilje in boš imel trdna tla pod nogami, boš lahko tudi še bolj zbrano in mirno razmišljal o vsem tem. Ker to kar se ti dogaja, je popolnoma normalno, ampak vseeno zahteva imeti dovolj potrebnih informacij. Obiskuj dr. Rahne in predvsem dovoli si obleči kaj ženskega, če si to želiš. S tem nikomur ne škoduješ, ne punci, ne mami. V obratnem primeru pa škoduješ samo sebi.

 

http://profilepictur...naj_nicki_m.jpg



#25 Lilith92

Lilith92

    biskvitek

  • Člani
  • 25 prispevkov
  • Pridružen: 12.11.2018

Objavljeno 29 november 2018 - 00:05

Sej sem probal že večkrat obleči ženske stvari, pa me je moj odsev samo pripravil do popolne depresije. Sama pač vem, da nisem crossdresser. Tudi erekcije ne bi kaj preveč pogrešala. Vprašanje pri meni je preprosto. Vem, da si tranzicijo na neki način želim, ampak se mi ne zdi nujno praktična. Vem da bi z njo zgubila punco, verjetno familijo in še zelo verjetno nikoli ne bi izgledala podobno pravi ženski, zato si nekako želim drugače spopasti z vsem tem, če štekaš. Kar pa se tiče sanjarjenja itd, če bom šel po poti kjer sem sedaj bo čez par let poročen moški in karkoli že je, moram razčistiti sedaj.




0 uporabnikov bere to temo

0 članov, 0 gostov, 0 anonimnih uporabnikov