Skoči na vsebino

Spletno mesto uporablja piškotke. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih   V redu

Slika

Popolna, dolgotrajna prekinitev odnosov s starši

starši otroci outiranje avtiranje odnosi družina

5 odgovorov v tej temi

#1 ocp

ocp

    biskvitek

  • Člani
  • 39 prispevkov
  • Pridružen: 21.02.2012

Objavljeno 07 september 2018 - 15:05

Reakcije staršev ob (samo)outiranju znajo biti zelo različne. Moj občutek je, da jih večina slej ko prej ne samo ignorira oz. tolerira, temveč tudi popolnoma sprejme. To vprašanje oz. ta tema je namenjena tistim, katerih starši tudi po 10 letih in več ne morejo sprejeti, da je njihov otrok neheteroseksualno usmerjen.

 

Sam sem staršem povedal v svojih zgodnjih 20., ko sem se že odselil od doma. Njuna začetna reakcija je bila zelo negativna (mama je bila bolj zadržana, oče pa zelo jasen, z običajnim moraliziranjem o morali, smislu življenja ipd.), vendar to za dolgotrajni odnos ni tako pomembno. Kar je bolj usodno, je, da se njuno mnenje tudi v kasnejših letih ni prav nič spremenilo. Tega je zdaj že 15 let! Zadeve ne olajša tudi dejstvo, da že kar dolgo časa živim v tujini in tako vse to ni bilo tako zelo problematična z dneva v dan.

 

Kljub mojemu nenehnemu vabilu in vztrajanju, se o tem, da sem gej in kaj to zares pomeni, moramo pogovarjati, sta vseskozi zavračala dialog. Zadeva se je zaostrila pred 6 leti, ko mi je oče po skoraj 10 letih po tem, ko sem se outiral, bolj ali manj v celoti ponovil besede tistega dne. Sam sem mislil, da sta oba naredila vsaj malo napredka, ampak očitno ne. Še več, s tem sta pokazala, kako malo mar jima je za njun odnos z mano in kako malo me spoštujeta kot odraslega človeka v 30. letih. (Mama sicer sama ni nič rekla, vendar je rekla, da mora očeta podpirati, kar se mi zdi pravzaprav isti odnos, kot ga ima on.)

 

Moja reakcija je bila naslednja: povedal sem, da je tak odnos zame nesprejemljiv. Ob tem pa sem jima želel dati tudi še eno možnost (oz. več možnosti!). Za pogovore in vprašanja sem jim dal še eno leto (in kakršna koli jeza, neprimernost ipd. je odpuščena že vnaprej), po tem času pa me morata sprejeti ali pa ju v mojem življenju ne bo več. Vendar pa se v vsem letu (in pol) o tem sploh nista hotela pogovarjati, četudi sem temo načel vsaj desetkrat. Zadnjič, ko smo se videli (na kar sem ju večkrat prej opozoril), je oče trmasto zapustil sobo, z mamo sva se nato poslovila in od takrat ne govorimo. To je bilo pred petimi leti.

 

Prekinitev stikov je bila moja odločitev. Sta namreč preveč pomembna človeka, da bi me lahko kar naprej s svojimi malimi, a jasno homofobičnimi opazkami ("kdaj boš spoznal pravo?", "glej Toneta, ki ima že 3 otroke, ti pa ...", "homoseksualnost ni naravna") lahko zbadala. Je preveč naporno in boleče. Zame je torej popolna prekinitev stikov najboljša, čeprav nikakor ne idealna, rešitev.

 

Staršem sem sicer dal možnost kontakta vendar samo v primeru, ko sta me pripravljena sprejeti. In to ne pomeni samo tolerirati in se pretvarjati, da nisem gej oz. da to ne obstaja, temveč se aktivno zanimati za moje življenje. V zadnjih petih letih sem prejel dve daljši elektronski pošti od očeta, spet v čisto enakem tonu kot pred 15+ leti. Nanje sem odgovoril (argumentirano in sicer), vendar sem bil tudi zelo jasen, da se pretvarjati ne morem, da je biti gej zelo pomemben del mojega življenja. 

 

Namen tega prispevka ni iskanje nasvetov ali simpatije. Zanima me, koliko izmed vas ima podobno izkušnjo in kako je vplivala na vas.



#2 ChasingKites

ChasingKites

    piščan'c

  • Člani
  • 82 prispevkov
  • Pridružen: 07.11.2015
  • Lokacija: Maribor

Objavljeno 09 september 2018 - 22:14

Jaz osebno imam s starši dokaj negativen odnos; z očetom se itak nisem nikoli niti veliko pogovarjal, kaj šele, da bi se razumela, mama je pa pač na moj outing reagirala kot tipična verna vaščanka, ki je bila od praga lastnega doma oddaljena kvečjemu toliko, da je šla na Hrvaško na dopust. Dnevi in tedni joka, meseci totalne hladnosti in ignorance, naposled pa se ji je le posvetilo, da bi bilo mogoče dobro, da lastnega otroka ne zatira. Ampak je do takrat že takorekoč vse zajebala, ker mi je rekla marsikaj, česar mama, vsaj po mojem mnenju, svojemu otroku ne bi smela reči nikoli. ''Če bi lahko, bi te za gležnje privezala na vrv za perilo in to iztolkla iz tebe,'' ''Zadnjič sem nekje brala, da majo nekje te neke terapije, da te rešijo homoseksualnosti. A bi šel?'' ''Jaz pedra pod svojo streho ne bom prenašala, ko boš polnoleten se izseliš,'' in podobno. Seveda se ko sem dopolnil 18 let nisem rabil izseliti. Ali se je res sprijaznila ali pa ji je mnenje sofaranov bilo pomembnejše od lastnih prepričanj in načel, ne vem. Opravičila se ni nikoli, tudi takrat ne, ko sem ji cel zajokan in solznat priznal, da me je psihično uničila. ''Mogoče ni bilo najbolj pametno, ampak kar sem rekla sem rekla.'' V redu, pa naj bo tako, boli mene. Pa bom pač izginil takoj, ko diplomiram.


Prispevek uredil/a: ChasingKites, 09 september 2018 - 22:14.

My hobbies include day-drinking, sinning and rimming.


#3 sense_sensibility

sense_sensibility

    redni gost

  • Člani
  • 329 prispevkov
  • Pridružen: 29.01.2004
  • Lokacija: Republika Palma De Coco

Objavljeno 14 september 2018 - 14:29

Močno priporočam knjigo pokojnega dr. Marjana Košička Starši-nestarši. Eni ne razumejo, da nismo njihov življenjski projekt, ampak človeška bitja s svojimi možgani in željami. Generacija naših staršev sploh. Ko bo zibala generacija sedanjih milenijcev, bodo stvari po tej plati morda kaj lažje, čeprav po drugi plati pričakujem šele takrat razpad sistema, kar se tiče zdravorazumske in odgovorne vzgoje.

Kako vpliva na moje življenje? Z leti sem vse bolj nagibam k temu, da izrežem iz mojega osebnega življenja vse gnilo v medosebnih odnosih. Največji hec je, da oh tu pa sploh ne gre za homofobijo, in namesto da dobim servirano v obraz, kako nenormalna da sem, to posluša na moj račun moj najboljši prijatelj. Kaj vs elahko slišiš o sebi, ko človek ne ve, da stojiš zraven in poslušaš. Najtežje je med prazniki biti sam. A mi ni žal niti za sekundo. Raje to kot pa fejk odnosi. Ko bo doma torej vsaj nominalno spoštovanje mojih življenjskih odločitev, ter ko bo sledilo iskreno opravičilo za nekatere izpade, še bolj pa za zahrbtno razdiranje mojih prijateljstev, potem se lahko obiskujemo in roštiljamo skupaj. Do takrat pa daleč vsaksebi. Je Slovenija dovolj velika. 


The mind is like a parachute. It doesn’t work unless it’s open.

#4 sadhu_sequencer

sadhu_sequencer

    nov na sceni

  • Člani
  • 226 prispevkov
  • Pridružen: 05.03.2016

Objavljeno 15 september 2018 - 13:03

Kako jaz ne morem tega dojeti.

 

Če bi imel otroka, recimo sina, in bi mi pri svojih 13. letih povedal pri kosilu, da ima rad fante in ne punce, bi rekel samo "Kul". In to je to. Dejansko bi bilo treba starše, ki komplicirajo glede tega zapreti v zapor za par mesecev, pa saj to ni za nikamor. Jaz ne morem verjet, da se to tolerira.



#5 N'alan

N'alan

    nov na sceni

  • Člani
  • 272 prispevkov
  • Pridružen: 24.01.2006
  • Lokacija: doma

Objavljeno 15 september 2018 - 15:01

Isto. In te popolnoma podpiram. Roditelji (biološki starši) so v prvi vrsti "portal" za naš prehod na svet, vsi nadaljnji odnosi z njim so pa stvar vzajemnega spoštovanja - in če te nekdo, kdorkoli, ne spoštuje, žali, ponižuje, je zdravo in smiselno, da se iz takega odnosa odstraniš, če so pa to starši, ki naj bi te podpirali in spodbujali, pa še toliko bolj. 


This is the real me. 


#6 martinni blue

martinni blue

    piščan'c

  • Člani
  • 85 prispevkov
  • Pridružen: 20.08.2004
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 20 september 2018 - 14:11

Sem razmišljal, da bi dodal še svojo zgodbo glede tega. Svojemu očetu sem to, da sem gej povel že kar nekaj let nazaj. Tega ni mogel razumeti in za osem let sva pretrgala vse stike. Ker sta moja starša ločena, sem na tak način pretrgal stike s celo stranjo družine. Bilo je težko, ves čas sem krivil njega, kako je lahko tak do svojega edinega sina. Po naključju sva se po dolgih letih ponovno videla, se začela pogovarjati in ugotovila, da ima toliko skupnih točk, da lahko brez težav zgradiva odnos na tem kar naju zdržuje in ne na tem, kar naju ne. Svoje spolne usmerjenosti nisem omenjal, če je sam načel to temo sva se pogovarjala dokler je on to hotel. Vedno smemmu goovril, da ga imam rad tak kot je, in da je vedno vabljen v moje osebno življenje. No, po nekaj letih se je opogumil, spoznal mojega fanta in ga je imel tudi zelo rad. Nekaj več kot mesec nazaj mi je rekel, da je njegov prijatelj rekel kako imam lahko sina “pedra. Odgovoril mu je: “to je moj sin in moj “peder” in ga imam takega tudi najrajsi. Če hočeš si najdi svojega, mojega pusti pri miru!” Oba sva se smejala in res sem začutil kako zelo je ponosen name. Na žalost je točno teden za tem umrl, danes je ravno en mesec od tega.

Nikoli si ne bi upal trditi, da so vsi starši taki, nikoli se ne bi upal trditi, da smo vsi otroci taki, ampak nama je uspelo premagat najine ovire, da sva imela nekaj odličnih let razumevanja, smeha in skupnega spoznavanja. Zame je bil najboljši oče na svetu, in če sedaj pomislim bi lahko preživela skupaj veliko več lepega. Želim si, da bi prav vsak izmed vas imel tako lepo izkušnjo s starši, kot sem jo imel sam.
When you start with me you can't go back ...





Prav tako označen z eno ali več od teh ključnih besed: starši, otroci, outiranje, avtiranje, odnosi, družina

0 uporabnikov bere to temo

0 članov, 0 gostov, 0 anonimnih uporabnikov