Skoči na vsebino

Spletno mesto uporablja piškotke. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih   V redu

Slika

Moj članek o Dvojni drugačnosti :)

LGBT osebne izkušnje izpoved

3 odgovorov v tej temi

#1 odprt26

odprt26

    gay friendly

  • Člani
  • 1 prispevkov
  • Pridružen: 28.02.2014
  • Lokacija: ljubljana

Objavljeno 19 december 2015 - 20:30

DVOJNO DRUGAČEN

Dolgo časa sem premišljeval ali si sploh drznem narediti korak in s tem razkriti kdo v resnici sem in kakšno je moje življenje brez pretvarjanja. Odločitev ni bila lahka.

Po navadi začnemo raziskovati svoje telo v času pubertete. Imel sem veliko težav s tem, da sem sploh sprejel svojo invalidnost. Kar hitro sem ugotovil, da me bolj privlačijo moški kot ženske. Šel sem skozi fazo zanikanja samega sebe in moja prva ljubezenska izkušnja je bila s punco, ki je bila prav tako kot jaz na invalidskem vozičku. Imela sva se lepo, skupaj sva doživela veliko lepih stvari, a ves čas sem vedel, da si zatiskam oči, da to ni to kar si želim. Minilo je kar nekaj časa, da sem zbral pogum in ji priznal, da sanjam o fantih, čeprav mi je vsak preživeti dan z njo bil nekaj posebnega. 

Življenje je šlo naprej in tudi jaz sem si moral sam sebi pogledati v oči, zato sem se odločil, da poskusim, kako se počutim, ko sem v intimni bližini s fantom. Razlika je bila očitna. Počutil sem se svobodnega. To je v meni potrdilo dejstvo da sem gej.

 

Večina svojega življenja sem preživel izven svojega domačega kraja, saj so me starši pri osmih letih vključili v zavod, kjer sem obiskoval osnovno in kasneje tudi srednjo šolo. Ko danes pogledam nazaj vidim da je bila to velika napaka s strani staršev, čeprav dobro vem da sta mi oba želela samo dobro, saj je bilo tam zame res v celoti poskrbljeno. Če bi ostal doma, bi zagotovo eden od njiju moral večino časa preživeti z mano. Velikokrat sem se spraševal; zakaj mora biti tako, saj sem z leti odraščanja prišel do ugotovitve, da me lastna družina sploh ne pozna. Kdo in kaj sem, kaj sem v teh letih, ko sem živel sam naredil na sebi, tako rekoč se osamosvojil. Nekako se mi ne zdi čudno, ko me mama vedno vpraša; zakaj mi ne poveš, kaj te muči ali je kaj narobe itd. Po navadi je moj odgovor, da je vse tako kot mora biti. Sprašuje se kako to, da drugim več zaupam kot njej, saj je ona moja mama. Moj odgovor na njeno vprašanje je vedno bil; si se kdaj vprašala, če me v resnici sploh poznaš in logično je, da najbolj zaupne stvari raje povem svojim prijateljem, katere sem pridobil v času, ko sem živel daleč stran od svoje družine. Še vedno ne ve, da me privlačijo moški, čeprav se mi zdi, da to vedno bolj sluti.

 

V času mojega bivanja v  zavodu sem imel kar nekaj izkušenj s fanti,  čeprav me to ni nikoli prav posebej osrečevalo, saj je v večini primerov šlo le za trenutek potešitve, v sebi pa sem še vedno hrepenel po pravi ljubezni, dotikih in sprejemanju. Doživel sem veliko lepih izkušenj, ki mi bodo za vedno ostale v lepem spominu. Bilo pa je veliko trenutkov, ko sem se tam počutil zaprtega, predvsem pa nerazumljenega. Velikokrat sem bil tarča zasmehovanja, ker so vsi vedeli, da sem drugačen čeprav tega nisem bil pripravljen sprejeti sam. Za vedno mi bo v spominu ostala vzgojiteljica, ki nikakor ni mogla sprejeti dejstva, da me privlačijo fantje. Na živce mi je šlo to, da sem moral vedno znova in znova pojasnjevati kam grem in s kom se dobivam izven šole. Zavedam se, da z njene strani to ni bilo slabo namerno, saj je po bila svoji službeni dolžnosti odgovorna zame, če bi se mi karkoli zgodilo v času, ko me ni v zavodu. Motil me je njen način s katerim je hotela izvedeti stvari, ki so bile zame zelo intimne.

Po kar nekaj izkušnjah sem naletel na fanta, ki mi je popolnoma spremenil življenje. Bil je moj vrstnik v srednji šoli.

 

Spomnim se kot bi bilo včeraj. Fant mi je bil zelo všeč, zato sem bil pripravljen iti do konca in narediti vse za to, da mi nakloni pozornost, ki sem si jo tako močno želel. V tem obdobju mi je oče naredil samomor, zato sem še toliko bolj potreboval bližino in občutek, da me nekdo razume. Do tega trenutka tudi noben od mojih prijateljev ni vedel za mojo spolno usmerjenost. Začel sem se vedno bolj zapletati s tem fantom, prvič sem imel priložnost izkusit spolni odnos v pravem pomenu. Dobil sem občutek, da končno nekomu pripadam. Sliši se vse lepo in prav, vendar je žal ves najin odnos, ki ni bil prijateljski, ne ljubezenski temeljil na finančni podpori iz moje strani. To pomeni, da sem njegovo pozornost kupoval z denarjem. Ves ta čas se nisva nikoli družila izven štirih sten, kar je bil tudi njegov pogoj za dogovorjene usluge. Bila sva skupaj samo, ko je bila priložnost da naju nihče ne opazi, da to kar se dogaja med nama, ne bo izvedel nihče. Tudi z moje strani ni šlo toliko za ljubezen, ampak skoraj za obsesijo do njega. Začel sem kupovati podobne obleke, kot jih je imel on, iste parfume, želel sem imeti podobno frizuro, le zato da bi pritegnil njegovo pozornost. Ponoči nisem mirno spal, saj sem vedno sanjal o dogodkih, ki sva jih doživela skupaj. Čez čas sem ugotovil, da to ne pelje nikamor. Bil sem depresiven, zato sem o teh stvareh spregovoril z nekaj svojimi vrstniki, za katere sem bil prepričan, da znajo stvari, ki so zaupne narave, resnično obdržati samo zase.

 

Hitro sem ugotovil, da sem se močno motil, saj je o mojih intimnih zadevah vedelo več kot polovica šole. Čisto sem pozabil sam nase, ni mi bilo mar niti to da je imel poleg mene tudi punco. Ko sem bil najbolj na tleh je v ta zavod prišla punca, s katero sva hitro navezala stik. Najin odnos je vedno bolj prehajal bratski. Nisem imel druge izbire kot to, da ji zaupam svojo situacijo, saj sem vedel, da me bo razumela in mi znala pomagati. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem se navadil nanjo, saj je bila po naravi zelo energična punca. Ničesar več mi ni uspelo prekriti pred njo. Sedela sva v sobi, to se spomnim kot bi bilo včeraj. Vprašala me je »Blaž, kaj te muči«? Povedal sem ji za svojo spolno usmerjenost in tudi to, da sem v nekakšni vezi s fantom, ki temelji na denarju. Od tistega trenutka dalje me je imela pod nadzorom. Predlagala mi je, da bo ona imela mojo denarnico, saj se potem ne bom mogel več predati tej umazani skušnjavi. S težkim srcem sem v to seveda privolil, a vseeno vedel, da gre zares. Zavedal sem se, da bom od tega trenutka dalje moral vložiti veliko več truda in energije, da bom prišel do denarja, ki bi ga namenil za umazane igrice. Vseeno mi je še nekajkrat uspelo, dokler me prijateljica ni postavila pred dejstvo, da tako naprej več ne gre.

Predlagala mi je, da fantu skupaj napiševa pismo, v katerem bi mu povedal za vse svoje občutke, ki jih čutim do njega. Mogoče bi s tem pripomogel k temu, da končno ve kaj se v resnici dogaja v moji glavi. Pismo sem tudi napisal in mu ga posredoval. Njegov odziv je bil zame v tistem trenutku nekaj najbolj ubijajočega kar sem si sploh predstavljal. Njegove besede so bile »kakšne bedarije mi to pišeš?« Ostal sem brez besed. Bil sem tako obupan, da sem celo pomislil na najhujše. Razmišljal sem o samomoru. Prijateljica je videla edino rešitev to, da greva skupaj k psihologu. Stopila sva čez vrata in rekel sem »rad bi z vami o nečem spregovoril«. Začel sem tako, da sem mu prebral pismo, ki je bilo namenjeno temu fantu. Dobil sem presenetljiv odgovor, »to da si gej vem že kar nekaj časa«. Zanimalo me je, na podlagi česa to lahko trdi. Dobil sem odgovor, da dobro opazuje ljudi okoli sebe. Začutil sem veliko olajšanje, saj sva se dogovorila, da vedno ko mi bo težko lahko pridem na pogovor. Nekaj časa sem bil zelo jezen na prijateljico, ker mi je dala občutek, da moram vsem razodeti dejstvo, da plačujem seks. Kasneje sem dojel, da mi je želela le, da bi bil srečen, ampak ne s fantom, ki me ne ceni in me ne spoštuje kot človeka s čustvi. Nikomur ni potrebno plačevati ljubezni in tudi sam sem to spoznal, čeprav je bilo skoraj že prepozno. Končno je prišel dan, ko sem poslal sporočilo, da prekinjam kakršnekoli odnose med nama, saj si zaslužim živeti umirjeno življenje, kot si ga zasluži vsak človek na tem svetu. Odziv me ni presenetil, saj sem bil vedno navajen na njegovo hladnokrvnost. Rekel je »meni je vseeno, nikoli nisem imel posebnih čustev do tebe, sam veš da sem bil s tabo le zaradi denarja«.

 

Počasi je začel prihajati tudi čas zame in on je odšel iz te šole. Začelo se je obdobje prebolevanja. Ogromno mi je pomenilo, da sem imel ob sebi v tistih trenutkih ljudi za katere sem resnično lahko vedel, da me nikoli ne bodo izdali in se norčevali zaradi mojih dejanj. Sprejeti sem moral dejstvo, da sem bil žrtev izkoriščanja. Ko sem to v celoti sprejel, sem lahko zaključil to poglavje.

Po tej slabi izkušnji nekaj časa nisem imel nobene potrebe po nikakršnem navezovanju stikov z drugimi fanti. Lahko rečem, da sem prišel tako daleč da so se mi fantje začeli gnusiti. To je trajalo kakšno leto po tem pa sem spet počasi in veliko bolj pametno navezoval stike z novimi poznanstvi. Odločil sem se, da poskusim srečo s spletnimi klepetalnicami. Začelo se je zanimivo obdobje. V moje življenje so kar naenkrat prišli fantje, katerim sem moral na sto in en način razlagati, zakaj sem na invalidskem vozičku in kaj je z mano narobe. Z mano ni nič narobe, predstavljali pa so si ali da sem intelektualno omejen ali pa da ne čutim spodnjega dela telesa. To mi nikoli ni bilo jasno, saj sem dobil občutek, da se zopet ukvarjam z nepomembnimi stvarmi. Nisem se mogel sprijazniti, da ljudje ne razumejo, da mi pravzaprav nič ne manjka, kot to da potrebujem le malo razumevanja, prilagoditve, predvsem pa veliko več časa, da se nekomu zaupam, saj sem odvisen od fizične pomoči druge osebe. To zame pomeni, da fant ki se želi dobiti z menoj, mora približno vedeti kaj ga čaka. Rabim pomoč, da me prestavi iz vozička v avto, ali podobne situacije. Če navezuješ stike preko spleta, nikoli ne veš s kom imaš opravka.

 

Potreboval sem veliko časa, da sem se opogumil in se sestal s fantom na tak način. Bil je srednjih let. To mi v tistem trenutku ni predstavljalo bistvene ovire, ker sem iskal samo človeka, ki bi me razumel, mi prisluhnil in bi me bil pripravljen sprejeti takšnega kot sem. Ne bom pozabil primera, ko sem si dopisoval s fantom, ki ga ni posebej obremenjevalo dejstvo, da sem gibalno oviran. Zanimivo je bilo njegovo razmišljanje glede spolnega odnosa. Zadevo si je predstavljal tako, da jaz ležim na trebuhu, kot predmet, ker jaz po njegovo nič ne čutim, tako bi se on lahko mirno izživljal nad menoj. Bil sem ogorčen, zato sem takoj prekinil stike. S fantom srednjih let, ki sem ga malo prej omenil, sva se dobila. Takoj je nastal problem, saj sem bil v zavodu, kjer nisem imel samostojnih izhodov, kadarkoli bi si to zaželel. Z malo truda mi je tudi ta problem uspelo premagati. Najina srečanja so  bila ponavadi v avtomobilu. To pomeni, da se je pripeljal po mene v zavod in sva se odpeljala nekam na samo. To je bila zame posebna pustolovščina, saj sem prvič izkusil kako izgleda spolni odnos v avtu. Bil sem zelo presenečen, saj nikoli prej nisem razmišljal o tem, da je kaj takega zame sploh dosegljivo, glede na moje fizične omejitve. Imel sem srečo, da se je fant bil pripravljen v celoti prilagoditi mojim potrebam. Dobivala sva se kar nekaj časa, vendar še vedno nisem zadovoljil potrebe po ljubezni, ki sem jo tako močno iskal. Enkrat mi je predlagal, da bi obiskala njegovega prijatelja, ki je prav tako gibalno oviran, vendar ne v tolikšni meri kot jaz. Pristal sem na to. Odpeljala sva se k njemu v toplice, kjer je imel ravno takrat rehabilitacijo.

 

Sprva srečanje ni bilo nič posebnega, skupaj smo odšli na krajši sprehod in na kosilo. Naenkrat je padel predlog, da gremo skupaj pogledati, sobo kjer je nastanjen. Ni ostalo samo pri pogledu sobe, takrat sem prvič izkusil tudi spolni odnos v troje z dvema moškima. Vse skupaj mi je bilo zelo čudno, saj si izkazovanja ljubezni predstavljam med dvema osebama, čeprav sem sam privolil v to izkušnjo. To je zame bilo enkrat in odločil sem se, da tega ne bom več ponovil.

Zdi se mi smešno, ko me ljudje, ki me dobro poznajo vprašajo, kako to da mi kljub mojim omejitvam uspe navezati stike s toliko fanti. Dam jim preprost odgovor »nikoli se nisem in se tudi nikoli ne bom videl kot nekdo, ki si ne zasluži ljubiti in biti ljubljen«. Vem, da veliko teh navedenih izkušenj zame ni predstavljalo nič resnega, a le trenutek šibkosti.

 

Končno je prišel ta čas, ki sem ga tako močno čakal. Ne rečem, da se v zavodu nisem dobro počutil, šlo je bolj za to, da sem odraščal in bil prestar za sistem, ki je namenjen srednješolcem tja do dvajsetega leta starosti. Zavod sem zapuščal pri svojih petindvajsetih letih, zato se mi ni dalo več pojasnjevati, kam, s kom, zakaj, do kdaj…Vedel sem, da moram preprosto upoštevati pravila, ki so vnaprej določena in predpisana. Priznam, da sem se velikokrat jezil na zaposlene in kuhal trmo ne zato, ker sem konfliktna oseba temveč zato, ker sem si želel svobode. Mama je prišla pome, skupaj sva spakirala in se odpeljala proti Ljubljani,  kjer me je čakalo nekaj novega, meni nepoznanega. Do tedaj sem bil navajen, da sem imel skuhanih pet obrokov na dan, oprano perilo, počiščeno sobo, skratka za nič mi ni bilo treba skrbeti. Res je, da me je po prihodu v Ljubljano skrbelo, kako bom kar naenkrat za vse osnovne življenjske potrebe odgovoren sam. Lahko se zahvalim vzgojiteljici iz zavoda, ki je vedno podpirala samostojne priprave obrokov. Četudi fizično nisem dosti pripomogel k sami pripravi, je vedno našla zaposlitev zame. Bil sem strogi opazovalec pri štedilniku in sem drugim bral recepte.

 

Po prihodu v Ljubljano sem se vključil v Društvo študentov invalidov, saj sem se odločil, da bo moja nadaljnja pot študij na upravni fakulteti. Moral sem si urediti status študenta s posebnimi potrebami, ki mi omogoča individualne dogovore s profesorji za upravljanje študijskih obveznosti. To mi v zavodu ni povzročalo skrbi, saj je bil šolski program že sam po sebi prilagojen. Trajalo je, da sem se privadil na veliko večje število sošolcev, saj nas je v srednji šoli bilo le sedem.  Za večino osnovnih potreb uporabljam osebno asistenco v študentskem domu, kjer trenutno bivam. Tukaj sem lahko brez slabe vesti pripeljal fanta v svoje stanovanje, saj tu ni tako kot je bilo v zavodu, ko so bili spolni odnosi prepovedani. Moram priznati, da sem res komaj čakal trenutek, ko bom lahko sam svoj gospodar. Organiziram si dan tako kot ustreza meni in nihče mi pri tem ne oporeka. Na meni je kdaj bom vstal, jedel in šel na faks. Večkrat sem se poskušal vprašati, kako bi bilo, če bi živel doma pri starših, kjer nihče ne ve, da me privlačijo fantje. Tam zagotovo ne bi mogel izkusiti spolnega življenja. Tega si sploh ne upam in ne želim predstavljati. Mogoče bi bilo sprva dobro, da bi o tem vendarle spregovoril s svojim bratom, ki je mlajši od mene sedem let. Vendar kot sem že omenil zaradi mojega življenja izven doma nisem prepričan, če bi to sploh razumel. Prihajam namreč iz vasi, kjer so ljudje še toliko bolj zaprti glede kakršnekoli drugačnosti. Za njih je normalno samo to, da se poročiš z žensko in imaš otroke. Dejstvo je, da me nikoli niso sprejeli in me nikoli ne bodo. S tem se danes ne obremenjujem več, še vedno pa me jezi, ko mi pravijo, da se jim smilim in da si podobnega položaja sploh ne znajo predstavljati.

 

Znajti sem se moral hitro, drugega mi niti ni preostalo. Ko pogledam nazaj mi ni žal, da sem se v zavodu tako močno boril za svobodo. V Ljubljani sem se hitro vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi podlegel mnenju terapevtov in še koga, ki so me preverjali, kako se znajdem na cesti. Danes grem povsem samostojno na trolo in opravim opravke, ki jih imam. Naše društvo organizira osebno asistenco na dveh lokacijah, Bežigrad in v Rožni dolini. Najprej sem bil nameščen v študentskem domu v Rožni dolini, kar je zame pomenilo še dodatno osamosvajanje, saj je fakulteta, ki jo obiskujem precej oddaljena od te lokacije. Veliko truda sem vložil v to, da sem premagal strah in se velikokrat odpravil na trolo. Logično bi bilo, da bi bil javni prevoz prilagojen vsem ljudem, brez razlik, a temu žal ni tako. Velikokrat se je zgodilo, da sem moral čakati tudi pet trol, da je mogoče šesta prišla prilagojena in je imela rampo, po kateri se lahko pripeljem na avtobus. V takšnih situacijah sem bil zelo jezen in se vprašal, kje je tukaj enakopravnost in enakost. Tako sem živel eno leto, nato pa sem se odločil, da se preselim v študentski dom za Bežigrad, od koder imam faks samo par metrov stran. Tukaj kjer bivam sedaj se počutim dobro. Imam več miru za učenje in začel sem se veliko bolj vključevati v ob-študijske dejavnosti.  Moje mnenje je, da partner ni dolžan skrbeti zame, saj potem ni več partner ampak asistent. Želim si, da bi moj fant imel svobodno življenje brez občutka dolžnosti po skrbi zame. Uspešno se boriva in skušava sproti govoriti o stvareh, ki naju mučijo. Tako je veliko lažje, saj se problemi ne nabirajo v nama ampak jih sproti rešiva.

 

Pred kratkim sem se odločil za zame zelo, zelo pomemben korak na poti do odkrivanja samega sebe. Prijateljica mi je povedala za mladinski izobraževalni tabor LGBT. Bil sem zelo navdušen in takoj sem bil za stvar, da se ga udeležim. Skupaj sva se prijavila in dočakala dan, ko sva se odpravila proti Portorožu, kjer se je težko pričakovani dogodek odvijal. Bil sem pozitivno presenečen. Bilo je mnogo »drugačnih«, tako da moja gibalna drugačnost sploh ni bila opažena. Takoj sem začutil popolno sprejetost in za trenutek nisem dobil občutka, da tam nisem zaželjen. Odločitev za tabor je prišla samo zato, ker sem želel preživeti nekaj časa med lezbijkami, geji in transseksualci. Občutil sem veliko več razumevanja kot denimo v svojem krogu kamor pripadam. S tem mislim na krog nas, invalidov. Tabor je bil sestavljen tako, da je potekal tri dni v katerih smo imeli organizirane raznovrstne delavnice in igre, preko katerih smo se veliko naučili in odkrivali metode, kako ostalim ljudem približati na enostaven način, da biti drugačen danes ni več tabu. Všeč mi je bilo, da so me kamorkoli vzeli s seboj ne glede na to ali me bo potrebno kje dvigniti zaradi vozička. Pomembno jim je bilo, da preživim kvaliteten tabor, ki mi je dal mnogo moči tudi glede odločitve za pisanje moje zgodbe. Ne smemo se sramovati, ker ne ugajamo pričakovanjem ostalih ljudi. Najboljša poteza, ki jo lahko storiš je ta, da greš naprej in se ne oziraš na to, kako te bodo sprejeli drugi. Predstavljam si kakšen bi lahko bil odziv moje mame, ko bo enkrat izvedela za mojo spolno usmerjenost. Rekla bi »ali ti ni dovolj velika kazen, da si invalid, moraš biti še gej?« Slej ko prej se bo morala sprijazniti s tem, jaz pa potrebujem le dovolj poguma, da ji potrdim njene slutnje. Ne samo, da sem od tabora odnesel veliko informacij za svoj osebnostni razvoj, najbolj pomembno mi je bilo to, da sem spoznal ljudi, ki so do sebe iskreni in so mi že na prvi vtis dali vedeti, da imajo radi svoje življenje takšnega kot ga živijo.

Mnogokrat, ko se zvečer uležem v svojo posteljo razmišljam o tem ali ne bi bilo lažje, če bi imel punco. Vedno znova in znova pridem do zaključka, da se ni vredno pretvarjati, saj s tem zakrivamo samo svoje oči pred
realnostjo, ki nas bo tako ali drugače vedno spremljala.

Zaželjeni so vaši komentarji in pripravljen sem na nova poznstva.

Lep pozdrav,

BLAŽ 



#2 Blonti

Blonti

    piščan'c

  • Člani
  • 144 prispevkov
  • Pridružen: 01.08.2006
  • Lokacija: Maribor

Objavljeno 20 december 2015 - 00:26

Blaž, :vrtnica:

 

Čestitke za pogum, da si del svojega življenja in izkušnje delil z nami. Marsikdo od nas si težko predstavlja izzive, pred katerimi si se znašel. Zdi se nam, da je naša lastna (isto)spolna usmerjenost že dovolj velik izziv v življenju, kaj šele odraščanje v zavodu in se učiti samostojnosti kot gibalno ovirana oseba. Ali kot nekdo, ki potrebuje osebno asistenco.

 

Tvoja pripoved me je spomnila na mojo teto, ki je prav tako gibalno ovirana in je odraščala v zavodu do poznih najstniških let. (Svoje družine skorajda ni poznala - po eni strani so ji bile s tem prihranjene neke negativne izkušnje.) Name je naredila vtis s svojo samostojnostjo in odločnostjo, s katero je jasno dala na znanje, da dokler lahko sama skrbi zase, bo to tudi počela. Zavedala se je, da je sama odgovorna zase in da se bo zato "postavila na svoje noge", da bo torej sama krojila svojo srečo in usodo. In kot takšna oseba je tudi optimistična in pozitivno naravnana - še danes je. (In del tega karakterja je prenesla tudi na svojo hčer. :D )

 

Tudi v tvojih besedah razberem, da si - tako z dobrimi kot slabimi izkušnjami - prišel do odločitve, s katero si svoje življenje popeljal na novo pot. V prispodobi: postal si kapitan svoje ladje. :mezik:  Pogumno naprej!


Be smart! Think before you speak!

#3 linebreaker

linebreaker

    gay friendly

  • Člani
  • 22 prispevkov
  • Pridružen: 02.11.2014
  • Lokacija: Lj and places

Objavljeno 29 marec 2016 - 20:14

Hvala za zgodbo Blaž. Ravno o tem sem razmišljal zadnjih par dni, kako je tudi LGBT skupnost lahko zelo selektivna glede tega, kdo je lahko zraven. Veseli me, da si s slovenskimi organizacijami imel dobre izkušnje. Sicer bi si intersekcionlnost zaslužila svojo temo, vendar moraš samo preleteti forum, da vidiš, kako mora človek pogosto biti tudi prave starosti in vere, da jih tudi v LGBT skupnosti obravnavajo kot enakopravne člane. Da o spolnih stereoripih na GRju sploh ne govorimo.

#4 Nokian

Nokian

    piščan'c

  • Člani
  • 82 prispevkov
  • Pridružen: 20.02.2012

Objavljeno 22 junij 2016 - 21:56

Zanimiva in poučna življenska zgodba!

Drugače pa poznam kar nekaj primerov LGBT populacije, ki so dolgo časa bivali v različnih zavodih in bivalnih skupnostih, katerih občutek ni ravno prijeten in deluje kot nekakšen utesnjen geto!

 

 







Prav tako označen z eno ali več od teh ključnih besed: LGBT, osebne izkušnje izpoved

0 uporabnikov bere to temo

0 članov, 0 gostov, 0 anonimnih uporabnikov