Skoči na vsebino

Spletno mesto uporablja piškotke. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih   V redu

Slika

Vikanje - polvikanje - tikanje


40 odgovorov v tej temi

#1 glorious

glorious

    Moderator

  • Moderatorska ekipa
  • 8 189 prispevkov
  • Pridružen: 26.12.2003
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 06 januar 2014 - 11:44

Kaj izražamo z vikanjem ali tikanjem, najbrž vsi poznamo. Po večini je tudi jasno, koga se v osnovi vika oz., kdaj.

Vseeno pa so tukaj večne dileme, kdaj pa se lahko koga začne tikati oz., kdaj se nikoli ne tika. :strik:

 

Zanimajo me vaše izkušnje z vikanjem in tikanjem. Koga vikate in ga tudi vedno boste? Koga ste vikali pa ste ga kasneje začeli tikati?

Kdo je bil pobudnik te spremembe? Ali poznate možnost polvikanja, ga prakticirate? :blond:


Medicina je socialna znanost in politika ni nič drugega, kot medicina velikih razsežnosti. [R. Virchow]
De duobus malis semper minus eligendum est.

#2 toplifantek

toplifantek

    Častni član

  • Člani
  • 539 prispevkov
  • Pridružen: 29.12.2003

Objavljeno 06 januar 2014 - 12:32

V zasebnem, torej neformalnem okolju, se večinoma zanašam na lastno intuicijo in če je le-ta nekje na meji, vprašam osebo, če se strinja, da se tikava. Če pa imam občutek, da osebe ne morem tikati, pa počakam, da da sama pobudo za to - po bontonu je tako, da naj bi starejši predlagal tikanje. No, slednjega se večinoma držim v formalnih situacijah.

"Polvikanje"? Poznam in žalostno ugotavljam, da ga vedno več ljudi prakticira. Osebno se mi zdi zelo moteče.
Man is least himself when he talks in his own person. Give him a mask, and he will tell you the truth. /O. Wilde/

#3 Chiara`

Chiara`

    Častna članica

  • Člani
  • 2 312 prispevkov
  • Pridružen: 14.04.2004

Objavljeno 06 januar 2014 - 14:35

Te stvari počnem nekako po občutku, večinoma vikam vse "starejše" nepoznane ljudi.

 

Polvikanje uporabljam vedno, ko se mi zdi preveč snobovsko, da bi uporabljala popolnoma pravilno slovnico - naprimer za starejše sorodnike. To se mi zdi bolj vljudno, ker ni tako formalno in "mam palco v ritistasto."



#4 Eos23

Eos23

    Častna članica

  • Člani
  • 973 prispevkov
  • Pridružen: 11.03.2008
  • Lokacija: Povsod in nikjer.

Objavljeno 06 januar 2014 - 14:57

Osebno vikam tako kot so me učili v srednji šoli pri poslovnem komuniciranju ... Starejše (tudi, če zgolj eno leto), nadrejene (tudi, če so mlajši) predvsem pa vse nepoznane, sploh po 16 letu (po moji oceni). V nasprotnih primerih uporabljam tikanje. V prvo pričnem tikati zgolj v primeru, da nekako 'začutim' neko pristno enakopravnost in sproščenost. Sama imam torej raje 'kol v riti', kakor pa da bi izpadlo, kot da 'sva krave skup pasli/pasla' ...
Polvikanja pa ne uporabljam. Vsaj ne da bi vedela, ker mi ima nek pridih 'izumetničenosti' ... Grem na vse ali nič. ;)


Prispevek uredil/a: Eos23, 06 januar 2014 - 14:58.

There is nothing noble in being superior to your fellow man; true nobility is being superior to your former self.
You are NOT invited to the other side of (in)sanity.
Ex cineribus resurgam, ferox et potens.

#5 Rain

Rain

    Častna članica

  • Člani
  • 239 prispevkov
  • Pridružen: 30.06.2006

Objavljeno 06 januar 2014 - 16:33

Vikanje/tikanje je ok, kadar ni na silo & it feels right. Težavno je pa na primer, ko se zbližaš ali navežeš na koga, ki nastopa v napačni formalni vlogi (profesor, šef, terapevt...) in ga postane čudno vikat. V gimnaziji sem se z nekaj profesorji začela privat družit in potem se, jasno, tikaš. Bolj zoprno je pa, ko se tvoj intimni odnos do nekoga in vloge, v katerih se srečujeta, še naprej razhajajo. Ko na primer fantaziraš, da te bo tvoja psihiatrinja prijela za roko in odpeljala stran od vsega hudega :D , pa sta še naprej na "vi". Pri takih kompliciranih odnosih ugotoviš, kako super hvaležen jezik je angleščina.

 

Mene zdaj že vsako leto več ljudi vika :vdam se: , pa mi je še vedno čudno in se kar ne uspem navaditi. Tako ponavadi kar hitro predlagam, da se me tika, v obratni smeri pa ponavadi čakam na pobudo starejšega od mene.

 

Sem pa doživela tudi en prehod iz tikanja v vikanje, in sicer, ko je socialna delavka, ki je v terapevtski skupini sprva sodelovala kot prostovoljka in smo se z njo dve leti družili, čikali in se tikali pred in po skupini, po zaposlitvi in napredovanju v ko-terapevtko pričela z vikanjem – in ga striktno zahtevala. Ok, razumem, zakaj se v odnosu terapevt - pacient vztraja pri obojestranskemu vikanju. Ampak ko si se enkrat že tikal, je osnovni namen vikanja po moje izgubljen in to res služi le samo sebi (in morda kakšnemu egu :roll: ).

 

Na vprašanje, koga bom vedno vikala, težko odgovorim, saj sem na tikanje prešla že z ljudmi vseh sort. Res pa, da imam največ zadržkov pri "starejših občanih". Pri njih me tudi po povabilu k tikanju še kdaj zanese v vikanje. Kinderstube pač.  ;)

 

Polvikanje se mi zdi obupno in potem samo čakam, da prileti še kakšna "hčera" ali pa "šedeset".  :bolan:



#6 Amos

Amos

    vzornik

  • Člani
  • 1 355 prispevkov
  • Pridružen: 09.05.2010

Objavljeno 06 januar 2014 - 20:02

Polvikanja se poslužujem izključno v sarkastičnih izjavah, med znanimi ljudmi, ki to štekajo oz. delijo podoben humor. ;) No, še huje kot polvikanje je uporaba "navidezne dvojine" v vlogi kupec prodajalec, ko se prodajalec z uporabo dvojine navidezno približa kupčevim potrebam in skuša ustvarit zaupljiv odnos, Tole lahko skupaj kombinirava ... a res?  :nevihta:

 

Vikanje v vseh formalnih in polformalnih situacijah, čeprav se mi pogosto zatakne, ko nekdo nastopi (za moje pojme) pretirano friendly in si po končanem chatu al nakupovanju, rečem adijo, oni pa pol nasvidenje - kar mal glupo se počutim pol. Moja sestra v trgovinah in barih (izjeme so restavracije) recimo vedno pozdravi z Živjo/Adijo, deluje najstniško, neobremenjeno... včasih sem v precepu, kako pozdravit, sej potem vedno vikam. Se pa počutim glupo  zmedeno, kadar jaz vikam, prodajalec pa me tika, wtf Ne vem, no, a tega ne opazijo al ne dajejo večjega poudarka na to? Če se sama kje zaštrikam pa mi drugi odgovarjajo z vi, takoj preklopim. Pač, formalnost.

 

V določenih mešanih družbah, kjer je visok procent starejših (tj. 50+ :P ), sem rabla kar nekaj časa, da sem se navadila na tikanje. Jasno vedno starejši da to dovoljenje. Ali pa kot je Rain omenila terapevte, na raznoraznih delavnicah že na začetku povedo, da se vsi tikamo in potem je težko tikat neznano osebo zraven tebe, ki je od tebe občutno starejša (ni treba, da je ravno 50+, no) in jo po možnosti spraševat čisto osebne stvari in brskat po njeni preteklosti. :sok: Se mi zdi, da se lažje izvaja neko spoštovanje, če se ohranja razdaljo tudi s tako formalnostjo.

 

V bistvu čist enostavna tema, pa sem jo morala zakomplicirat.  :tralala: 



#7 Eos

Eos

    Častna članica

  • Člani
  • 782 prispevkov
  • Pridružen: 26.07.2008

Objavljeno 06 januar 2014 - 22:54

Sem pa doživela tudi en prehod iz tikanja v vikanje, in sicer, ko je socialna delavka, ki je v terapevtski skupini sprva sodelovala kot prostovoljka in smo se z njo dve leti družili, čikali in se tikali pred in po skupini, po zaposlitvi in napredovanju v ko-terapevtko pričela z vikanjem – in ga striktno zahtevala. Ok, razumem, zakaj se v odnosu terapevt - pacient vztraja pri obojestranskemu vikanju. Ampak ko si se enkrat že tikal, je osnovni namen vikanja po moje izgubljen in to res služi le samo sebi (in morda kakšnemu egu :roll: ).

 

 

:o Kaj?!? Meni je pa to čisto kriminal, majkemi. Oz. človeka s takim fetišem nikoli ne bi hotla met za terapevta. Ne me narobe razumet, to absolutno ne leti osebno na to, da kdo ga pa ima - aleluja, da niso vsi tako nad*kani kot jaz pri takih rečeh. Ampak mislim, da se ne bi mogla nikoli sprostit pred človekom, ki je v relativno domačnem odnosu all of a sudden postavil en tak malo naduvan, malo banalen, zelo nepotreben zid. Nasplošno kdorkoli, ki se iz tikanja vrne v vikanje ... ja, mora biti res dober razlog oziroma res malo jaća zamera.

 

Sicer pa - jaz se z mojo terapevtko vikam. Vprašala me je, kaj mi je ljubše in izbrala sem vikanje. Najprej sem se zdela sama sebi snobovska zaradi tega, ampak enostavno mi ni bilo naravno nepoznanega človeka tikat, tako da sva zaenkrat na 'vi' (no, pa zdej ni več lih nepoznana :mrgreen: ). Všeč mi je, da se mi ni treba ves čas obremenjevat s tem, kateri zaimek naj uporabim (kot sem se recimo, ko mi je po koncu SŠ vzgojiteljica v dijaškem domu naročila, da od zdaj se pa tikava - ali ko so mi starši bivšega naročili, da jih vikam, jaz se pa niti slučajno nisem počutila dovolj sproščeno). In pri terapevtu se mi zdi pomembno, da si comfy.

 

Polvikanje uporabljam podobno kot Chiara` - pri starejših, ko se mi zdi preprostost ključna. Večinoma je to pač pri starejših strankah, ko se trudim doseči čim bolj pristno vzdušje domačnosti.

 

Starše od fanta pa tudi vikam - zelo, zelo smo si blizu in pri njih se počutim najbolj sproščeno na svetu, ampak vikanje mi nekako pride samo od ust, pa prav nič me ne moti. Zelo verjetno se mi zdi, da jih bom začela slej ko prej tikat, ampak s tem se popolnoma nič ne obremenjujem. Pravzaprav bi jih pomoje lahko že zdaj.



#8 Tyra

Tyra

    gay friendly

  • Člani
  • 18 prispevkov
  • Pridružen: 08.09.2009

Objavljeno 08 januar 2014 - 15:45

Polvikanja načeloma ne odobravam, ker se mi zdi, da se človek ne more odločit, ali bi tikal, ali vikal.:D

Se mi je pa hecna stvar včeraj zgodila, enga fanta na troli sem vprašala na kateri postaji gre dol in sem ga avtomatsko vikala in fantina me je vikal nazaj. Pri tem, da sva oba navadna študentka. Me je pa lepo pozdravil, ko je šel s trole, tako da zgleda, da vikanje samo po sebi dviguje nivo bontona.



#9 Rain

Rain

    Častna članica

  • Člani
  • 239 prispevkov
  • Pridružen: 30.06.2006

Objavljeno 08 januar 2014 - 16:36

Sem pa doživela tudi en prehod iz tikanja v vikanje, in sicer, ko je socialna delavka, ki je v terapevtski skupini sprva sodelovala kot prostovoljka in smo se z njo dve leti družili, čikali in se tikali pred in po skupini, po zaposlitvi in napredovanju v ko-terapevtko pričela z vikanjem – in ga striktno zahtevala. Ok, razumem, zakaj se v odnosu terapevt - pacient vztraja pri obojestranskemu vikanju. Ampak ko si se enkrat že tikal, je osnovni namen vikanja po moje izgubljen in to res služi le samo sebi (in morda kakšnemu egu :roll:.

:o Kaj?!? Meni je pa to čisto kriminal, majkemi. Oz. človeka s takim fetišem nikoli ne bi hotla met za terapevta. Ne me narobe razumet, to absolutno ne leti osebno na to, da kdo ga pa ima - aleluja, da niso vsi tako nad*kani kot jaz pri takih rečeh. Ampak mislim, da se ne bi mogla nikoli sprostit pred človekom, ki je v relativno domačnem odnosu all of a sudden postavil en tak malo naduvan, malo banalen, zelo nepotreben zid. Nasplošno kdorkoli, ki se iz tikanja vrne v vikanje ... ja, mora biti res dober razlog oziroma res malo jaća zamera.

Meni se je zdel nekoliko kriminalen že sam poskus spremeniti nekoga s statusom prostovoljca/člana skupine v ko-terapevta. In bolj kot razmišljam, manj sem prepričana, da je zahteva po vikanju zrasla zgolj na njenem zelniku. Verjetno so bili vsi terapevti (in njihovi supervizorji s svojimi supervizorji... ;) ) mnenja, da jo bo to postavilo v verodostojnejši položaj terapevtke in jo razmejilo od dotedanje vloge v skupini. They couldn't be more wrong.

Za mene je takrat skupina zagotovo postala zelo ne-varna in sem jo kmalu zatem zapustila. Pa tudi sicer skupina v tisti zasedbi ni imela več dolge kariere.

 

 Me je pa lepo pozdravil, ko je šel s trole, tako da zgleda, da vikanje samo po sebi dviguje nivo bontona.

A se ti res zdi, da je to posledica vikanja? Ker po mojih izkušnjah je tako, da se vedno, ko izmenjaš (še tako kratko/simpl...) komunikacijo z neznancem, pač vzpostavi nek odnos - in potem jasno pozdraviš, ko izstopiš, neodvisno od tega, ali sta se vikala ali tikala.



#10 Pantalaimon

Pantalaimon

    biskvitek

  • Člani
  • 40 prispevkov
  • Pridružen: 08.03.2012
  • Lokacija: Okolica Maribora

Objavljeno 10 januar 2014 - 13:38

Starejše ljudi, profesorje, javne uslužbence in podobno vedno vikam. Tudi svoje sorodnike (tukaj seveda mislim tete in strice) vikam, kljub temu da so mi že večkrat rekli, naj jih kar lepo tikam. Ampak se preprosto ne morem pripraviti do tega, saj imam do njih nek poseben odnos. Zanimivo mi je predvsem, da babico (po mamini strani) tikam in se pogovarjam tako, kot bi se pač pogovarjal s starši, medtem ko dedka (po očetovi strani) vikam.

 

Skratka, tikam predvsem prijatelje, sovrstnike, nekoga, s katerim imam tesnejše in bolj prijateljske odnose.

 

Polvikanja pa nikoli ne uporabljam, ker mi deluje kot neka vmesna oblika, ko ne veš, ali bi osebo vikal ali tikal (kot je že nekdo omenil) ali pa skušaš z osebo vzpostaviti manj uradno/formalno vzdušje. Vsakič, ko slišim koga, ki uporabi polvikanje, me spreleti srh. Podobno kot takrat, kadar kdo reče ''z kolesom'', ''moški, kateri je ...'' in podobne zadeve.

 

Ah ja, kako smo si različni.  :sok:


Kärleken kommer tillbaka. I en annan sång.

#11 N'alan

N'alan

    nov na sceni

  • Člani
  • 280 prispevkov
  • Pridružen: 24.01.2006
  • Lokacija: doma

Objavljeno 10 januar 2014 - 14:41

Polvikanje enačim z nepoznavanjem jezika in neizobraženostjo. 

 

Vikanje je super za ohranjanje distance, svoje sodelavce in stranke dosledno vikam, četudi so mi po letih ali značaju blizu, ker se mi zdi, da tikanje daje občutek "prijateljstva", ki ga v posel po mojih izkušnjah ni dobro vnašati. 

 

Načeloma mi je ljubše tikanje, če gre za neformalen odnos, je pa res pomembno, kdaj in kako na to preiti, da ne izpadeš neolikano teslo. 


This is the real me. 


#12 caliente

caliente

    piščan'c

  • Člani
  • 107 prispevkov
  • Pridružen: 09.09.2010

Objavljeno 11 januar 2014 - 00:36

Mene osebno ˝polvikanje˝ izredno moti v medijih. Sploh na televiziji hitro komu slipne iz ust. V neformalnih pogovorih me tudi moti poleg marsičesa, ampak ponavadi ne težim ljudem, ker tudi moje poznavanje jezika ni popolno.

Večinoma ste napisali, da uporabljate mešanico tikanja in vikanja, da bi sprostili ozračje in se nekomu približali, a vseeno ohranili neko distanco. Tukaj se strinjam z N'alanom in to povezujem z nepoznavanjem jezika. Takšne so moje osebne izkušnje z različnimi ljudmi.

 

Sama vikam vse, s katerimi nisem v nekem bližnjem odnosu, sploh ljudi, ki jih vidim enkrat na par let (kakšni uslužbenci na občini ipd.), je pa seveda odvisno od njihove starosti in pogostosti srečevanja (npr. v domačem kraju ponavadi ne vikam natakarice, ki je par let mlajša od mene in se navidez poznava.)  Morda zato, ker se sama izredno smešno počutim, če me kdo vika, ker imam pač le 23 let in še tak babyface, da me vsi pomlajšajo.

Vikanje je priučena navada, ni to nek izkaz spoštovanja. Veliko več pomeni odnos do dotične osebe tistih par minut, ko si v stiku, prijazen pozdrav in kakšen nasmešek za lep dan...



#13 Chiara`

Chiara`

    Častna članica

  • Člani
  • 2 312 prispevkov
  • Pridružen: 14.04.2004

Objavljeno 11 januar 2014 - 18:54

Enačenje neizobraženosti z uporabo slovnice se mi zdi popolnoma nepravično. Kdo je postavil norme, ki pogojujejo izobraženost? Naprimer, kak moj prijatelj obvlada matematiko do potankosti, medtem, ko se meni za trenutek ustavijo možgani, ko poskušam sešteti 13 + 72, pa mu najbrž enkrat ni prišlo na pamet, da bi me na podlagi tega označil za neizobraženo. Podobno, kot se meni zdi malce komično, ko nekdo, ki je povsem očitno strokovnjak na svojem (naravoslovnem) področju, napačno uporabi z/s - niti slučajno ne mislim, da imam s tem podlago soditi česa je sposoben. Nasploh dam več na vsebino kot formo. Redko sta usklajeni oziroma na istem nivoju.



#14 caliente

caliente

    piščan'c

  • Člani
  • 107 prispevkov
  • Pridružen: 09.09.2010

Objavljeno 11 januar 2014 - 19:21

Ne vem, če leti le name, ampak vseeno... Jaz sem napisala, da je zame to nepoznavanje jezika. In to je pač dejstvo. Ni pa zame to pokazatelj (ne)izobraženosti. Ker sem potem tudi sama neizobražena, ker je moje znanje na nekaterih področjih porazno.



#15 Chiara`

Chiara`

    Častna članica

  • Člani
  • 2 312 prispevkov
  • Pridružen: 14.04.2004

Objavljeno 11 januar 2014 - 19:34

Na nikogar osebno ni letel moj komentar. Oziroma če že, razmišljanje na celotno temo in replike. =)



#16 Bowie

Bowie

    biskvitek

  • Člani
  • 38 prispevkov
  • Pridružen: 12.12.2013

Objavljeno 12 januar 2014 - 03:12

Enačenje neizobraženosti z uporabo slovnice se mi zdi popolnoma nepravično. Kdo je postavil norme, ki pogojujejo izobraženost? Naprimer, kak moj prijatelj obvlada matematiko do potankosti, medtem, ko se meni za trenutek ustavijo možgani, ko poskušam sešteti 13 + 72, pa mu najbrž enkrat ni prišlo na pamet, da bi me na podlagi tega označil za neizobraženo. Podobno, kot se meni zdi malce komično, ko nekdo, ki je povsem očitno strokovnjak na svojem (naravoslovnem) področju, napačno uporabi z/s - niti slučajno ne mislim, da imam s tem podlago soditi česa je sposoben. Nasploh dam več na vsebino kot formo. Redko sta usklajeni oziroma na istem nivoju.

 

Meni žal takšno razmišljanje ni blizu. Nepoznavanje osnovnih slovničnih pravil kaže na določeno stopnjo neizobraženosti, najsi gre za slavista, doktorja znanosti ali pa umetnika. Tudi sama pričakujem od ljudi z določeno stopnjo izobrazbe, da bodo sposobni v določenih situacijah izražanja knjižnega pisanega ali pa zbornega govorjenega jezika. Navsezadnje bi bilo malce nerodno, če tega ne bi bili sposobni. Povrhu vsega pa nas večina ima končano osnovno in srednjo šolo, kjer bi se naj naučili pravilne uporabe slovničnih elementov - torej, no excuses. :) (Pogosto se zmotim, sploh v okvirih pisane besede, vendar se za razliko od marsikoga vsaj trudim.)

Polvikanje enačim  z nepoznavanjem jezika, ker je slovnično nepravilno. Tikam družinske člane, prijatelje, sovrstnike in ljudi, s katerimi sem tako dogovorjena, vikam pa vse ostale, saj se mi zdi, da se s tem vzpostavi neka distanca, ki (iz kateregakoli razloga) mora biti prisotna.



#17 Chiara`

Chiara`

    Častna članica

  • Člani
  • 2 312 prispevkov
  • Pridružen: 14.04.2004

Objavljeno 12 januar 2014 - 16:30

Stopnjo izobraženosti glede poznavanja jezika - kar marsikomu, sploh ljudem, ki imajo veliko strast do kakšne druge stvari, kjer uporaba slovnice ni ravno bistvena, ni pomembno. Mislim, da je to malce zastarel vidik vidik za takšno sodbo, saj bi bilo lahko novo merilo pismenosti v današnjem svetu - poznavanje programskih jezikov. Tudi jezik se spreminja, tipična jezikoslovna krivulja je simplifikacija, komplikacija, simplifikacija, komplikacija - trenutno se nahajamo v dobi ekstremne simplifikacije. Nasploh pa sem želela povedati samo, da ljudje uporabljajo jezik po svoje in da se meni samo ne zdi pravično, da se nekoga označi za neizobraženega, če slovnici namenoma ne posveča takšnega fokusa oziroma se ji/mu niti ne zdi tako pomembna in niti ne potrebujejo izgovorov za svoje nepoznavanje pravil. Jezik je živa stvar in se spreminja ravno tako, da ga večina ljudi prične uporabljati po svoje in potem se pravila prilagodijo uporabi, ne obratno.



#18 Pantalaimon

Pantalaimon

    biskvitek

  • Člani
  • 40 prispevkov
  • Pridružen: 08.03.2012
  • Lokacija: Okolica Maribora

Objavljeno 12 januar 2014 - 17:09

Če podam še svoje mnenje ...  :deda:

 

Zdi se mi, da ne gre popolnoma enačiti jezika s stopnjo izobraženosti, kvečjemu s stopnjo izobraženosti jezika, ne pa na splošno. Vse skupaj je bolj zapleteno, kot se morda zdi.

 

Na primer, če nekdo ne govori povsem knjižno, še ne pomeni, da je neizobražen. Pri slovenščini je pač tako, da imajo narečja in pogovorni jezik zelo močan vpliv. Nihče niti ne obvlada knjižnega jezika do potankosti. Tudi na televiziji (pre)velikokrat govorijo v nasprotju s pravorečno normo. Jeziku se torej posvečajo do neke mere in se ne poglabljajo v podrobnosti.

Vsi recimo ne vzamejo v roke Slovenskega pravopisa ali Slovnice ter pobrskajo za določeno besedo ali čim podobnim, ker se jim to ne zdi potrebno in jezik zanje ne igra bistvene vloge v vsakdanjem življenju (čeprav dodatno znanje še nikomur ni škodilo : P).

 

Po drugi strani pa se v jeziku vendarle lahko do določene mere kaže neka stopnja izobraženosti. Zagovarjam stališče, da vsak doma, s prijatelji, znanci, na kavi, na Skypu, uporablja pogovorni jezik za sporazumevanje, vendar, če nekdo piše uradno prošnjo, ima javni nastop, sodeluje v intervjuju na televiziji ipd. in uporablja pogovorni jezik, to pomeni, da mu manjka neka stopnja izobraženosti ali neka zavest o splošni rabi jezika. Nekaj, česar bi se moral naučiti že v osnovni in srednji šoli.

Torej, kaj si naj mislim, če nekdo na forumu (kjer bi se naj pisalo tako, da te vsak razume) namesto knjižnopogovornega (ali vsaj približka) uporablja svojo vaško govorico? Tukaj imam v mislih seveda predvsem variante tipa ''Ne bš vrjel, učeri sm biu na koncertu in je blo uber kul''. Pa tudi, če nekdo ne pozna osnovnih stvari, ki se jih pa ja ni težko zapomniti, recimo: uporaba predloga s/z; uporaba predlogov na - s/z in v - iz; dejstvo, da se ne piše materijal, varijanta, avijon, kamijon, higijena, temveč material, varianta, avion, kamion, higiena ...

 

Skratka, dovolj o tem, lahko bi še in še razpravljali, vendar se mi zdi, da smo zašli s prvotne teme: vikanje - polvikanje - tikanje:sok:


Kärleken kommer tillbaka. I en annan sång.

#19 lube

lube

    Častni član

  • Člani
  • 877 prispevkov
  • Pridružen: 14.09.2005

Objavljeno 12 januar 2014 - 17:30

Meni žal takšno razmišljanje ni blizu. Nepoznavanje osnovnih slovničnih pravil kaže na določeno stopnjo neizobraženosti, najsi gre za slavista, doktorja znanosti ali pa umetnika. Tudi sama pričakujem od ljudi z določeno stopnjo izobrazbe, da bodo sposobni v določenih situacijah izražanja knjižnega pisanega ali pa zbornega govorjenega jezika. Navsezadnje bi bilo malce nerodno, če tega ne bi bili sposobni. Povrhu vsega pa nas večina ima končano osnovno in srednjo šolo, kjer bi se naj naučili pravilne uporabe slovničnih elementov - torej, no excuses. :) (Pogosto se zmotim, sploh v okvirih pisane besede, vendar se za razliko od marsikoga vsaj trudim.)

Polvikanje enačim  z nepoznavanjem jezika, ker je slovnično nepravilno. Tikam družinske člane, prijatelje, sovrstnike in ljudi, s katerimi sem tako dogovorjena, vikam pa vse ostale, saj se mi zdi, da se s tem vzpostavi neka distanca, ki (iz kateregakoli razloga) mora biti prisotna.

 

 

Kaj pa tisti katerim je bila dodeljena zatežena slavistka, ki je npr. porabila 1/2 ali več ur za razlagat osebne probleme, po rezultatih esejev drugega kot kričati "gnoj si" ni znala?

Poznam precej ljudi, ki so imeli podobne izkušnje a vseeno še vedno ne trdim da so slavistke koze neizobražene (v smislu podajanja znanja in profesionalnosti).

 

Bom pa z veseljem verjel da je povezano s stopnjo neizobraženosti, ko bo nekdo naredil (peer-reviewed potrjen!) članek na to temo. Zaenkrat se mi zdi le lepljenje nalepk kot v temi o biseksualnosti.


Ta prispevek je mogoče star in ne odraža trenutnega mnenja!


#20 Sienna

Sienna

    Častna članica

  • Člani
  • 983 prispevkov
  • Pridružen: 14.01.2005

Objavljeno 12 januar 2014 - 19:01

 Povrhu vsega pa nas večina ima končano osnovno in srednjo šolo, kjer bi se naj naučili pravilne uporabe slovničnih elementov - torej, no excuses. :) (Pogosto se zmotim, sploh v okvirih pisane besede, vendar se za razliko od marsikoga vsaj trudim.)

 

Kakorkoli že, v realnosti je vseeno malce drugače.

Ne bi verjela, kakšna sovražnika sta slovnica in pravopis nekaterim formalno izobraženim ljudem, če ne bi prebrala malega morja poročil dveh magistrov farmacije. Tudi sama sem bila negativno presenečena, ker gre za človeka, ki sta uspela končati zelo zahtevno fakulteto in doseči kar lep rezultat na maturi, da sta bila tja sploh sprejeta.

Podobne izkušnje je imela prijateljica, ki je lektorirala na stotine diplomskih nalog. Nekateri pozabijo, drugi jeziku niso naklonjeni, tretjim je pa popolnoma vseeno. To ne pomeni, da so neizobraženi.

Nikoli ne bom pozabila profesorja v prvem letniku, dvakratnega doktorja znanosti, ki ni niti enega stavka pravilno povedal.

 

Polvikanja praviloma ne uporabljam, sem pa bila v situacijah, ko sem se zaradi tega počutila precej čudno in neprijetno. Enkrat sem staro mamo peljala na pokopališče, kjer sva pred cerkvijo srečali nekaj njenih znank, ki so se neutrudno polvikale. Počutila sem se kot posebnež, ko sem jih vikala, polvikanje pa tudi ni zvenelo prijetno. K sreči sem prepričana, da niso bile pozorne na mojo jezikovno zadrego. :)

 

Glede tikanja se strinjam z vsemi tukaj. Ko nekoga spoznam, se ravnam po občutku. Kadar gre za sproščeno ozračje in človeka, ga tikam, v nasprotnem primeru začnem z vikanjem. Starejše ljudi, ki mi sami niso dovolili tikanja, vedno vikam.

Nisem še imela takšnih bizarnih primerov kot Rain. Tudi jaz s takšno osebo ne bi mogla več normalno sodelovati, še zlati pri osebnih stvareh.

 

Strinjam se z vsemi Chiarinimi prispevki v tej temi.



#21 Nokian

Nokian

    piščan'c

  • Člani
  • 82 prispevkov
  • Pridružen: 20.02.2012

Objavljeno 13 januar 2014 - 00:00

Pri meni je to stvar naključij in osebne presoje.

Dostikrat se mi zgodi, da mi oseba, ki pride do mene in/ali začne pogovor z menoj predlaga tikanje.

Drugače pa z vikanjem začnem.

 



#22 Eos

Eos

    Častna članica

  • Člani
  • 782 prispevkov
  • Pridružen: 26.07.2008

Objavljeno 13 januar 2014 - 00:17

Strinjam se z vsemi Chiarinimi prispevki v tej temi.

 

 

+1

 

Sicer pa - meni se zdi sam koncept vikanja malo mimo oz. zakrneli ostanek časov mnogo radikalnejše družbene hierarhije. Spoštovanje se da pa tudi kako drugače izkazati kot skozi vikanje. Ampak! Dokler je pa sistem tak, kot je, pa pač uporabljam vikanje v skladu z okoliščinami. In (gasp!) včasih celo polvikanje ;)


Prispevek uredil/a: Eos, 13 januar 2014 - 00:20.


#23 Stoosh

Stoosh

    gay friendly

  • Člani
  • 20 prispevkov
  • Pridružen: 29.01.2013

Objavljeno 14 januar 2014 - 14:55

Če sem v službi, se zvesto držim bontona in vedno vikam vse osebe razen otrok do recimo 16 let.

Opažam pa, da generacija Y vse bolj prešprica pomembno poglavje o splošnih pravilih obnašanja. :zvecilka: Pri vikanju v prvi vrsti ni tekmovanje za spoštljiv odnos zaradi starosti sogovornika, temveč spoštljiv odnos do sogovornika nasploh, ne glede na leta ali status.

Polvikanja ne morem slišati, izgovarjati še manj. Še posebej me moti, če se tega poslužujejo novinarji.

Tudi izven službe se vikanja redno poslužujem. Odvisno od situacije, a če ocenim, da je primerno, zelo hitro predlagam tikanje.

Zdi se kot včeraj, ko sem zardevala od pomembnosti, ko me je takrat še mlečno smrkljo kakšen odrasel vikal. Zdaj zardevam zaradi drugačnih razlogov, ko me kakšen otrok vika in povrh ogovori s "teto". :pazi se:



#24 Bowie

Bowie

    biskvitek

  • Člani
  • 38 prispevkov
  • Pridružen: 12.12.2013

Objavljeno 16 januar 2014 - 01:30

Jezik je živa stvar in se spreminja ravno tako, da ga večina ljudi prične uporabljati po svoje in potem se pravila prilagodijo uporabi, ne obratno.

 

Se strinjam, da je jezik živa stvar, ampak realno, samo zato, ker npr. (banalni primer) ljudje ne razlikujejo med glagoloma moči in morati in večinsko uporabljajo (tudi v pisanih sestavkih - mi postane prav slabo) napačne oblike prej omenjenih glagolov - bomo zato od zdaj naprej enačili ta dva glagola? In navsezadnje, bomo uvrstili polvikanje, ki je tudi precej pogosto uporabljeno, med relevantne slovnične oblike? Se mi zdi, da slovenisti ne bi bili najbolj navdušeni nad takšno idejo.

 

Kaj pa tisti katerim je bila dodeljena zatežena slavistka, ki je npr. porabila 1/2 ali več ur za razlagat osebne probleme, po rezultatih esejev drugega kot kričati "gnoj si" ni znala?

 

Če že ne za kaj drugega, si se bil verjetno prisiljen naučiti vsaj par slovničnih pravil že zato, da si opravil maturo, ne? Govorim o samoiniciativi. In tudi danes, če se ti zdi, da nisi dovolj izpopolnil svojega znanja slovnice - v knjižnicah obstaja cel kup knjig na to temo.

 


Ne bi verjela, kakšna sovražnika sta slovnica in pravopis nekaterim formalno izobraženim ljudem, če ne bi prebrala malega morja poročil dveh magistrov farmacije. Tudi sama sem bila negativno presenečena, ker gre za človeka, ki sta uspela končati zelo zahtevno fakulteto in doseči kar lep rezultat na maturi, da sta bila tja sploh sprejeta.

Podobne izkušnje je imela prijateljica, ki je lektorirala na stotine diplomskih nalog. Nekateri pozabijo, drugi jeziku niso naklonjeni, tretjim je pa popolnoma vseeno. To ne pomeni, da so neizobraženi.

Nikoli ne bom pozabila profesorja v prvem letniku, dvakratnega doktorja znanosti, ki ni niti enega stavka pravilno povedal.

 

Se ti ne zdi, da takšni ljudje na nek način vsaj malo izgubijo svoj ugled v tvojih očeh? Težko verjamem, da si mag. farmacije ni sposoben zapomniti tistih par osnovnih slovničnih pravil. Ali pa bi vsaj dal nalogo vpogled kakšnemu lektorju, če je slovnica tako grozen problem.

No, tudi jaz sem imela ogromne težave s slovnico. V srednji šoli smo imeli profesorico, ki je krasno predavala.. književnost. To pomeni, da je bilo za učenje slovnice potrebna samo ena magična stvar, ki se ji reče volja. Ne, če bi mi danes nekdo rekel, naj določim vrsto odvisnika, bi najverjetneje podala napačen odgovor. Kar se pa tiče pisnih sestavkov, ki jih oddam, pa se raje v zemljo pogreznem, kot pa da oddam pravopisno katastrofo.
(Fun fact, poznam par ljudi, ki se gibljejo v relativno visokih akademskih krogih in konstantno jamrajo, kako slabe izdelke dobivajo.)

Ampak, le čevlje sodi naj kopitar. In jaz nisem kopitar. :)



#25 fantek_4_u

fantek_4_u

    redni gost

  • Člani
  • 389 prispevkov
  • Pridružen: 17.01.2007
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 16 januar 2014 - 04:23

Ljudje, ki jih vikam so vsi javni uslužbenci (profesorji, zdravniki, zaposleni na upravah....), bančnike, trgovce ipd. Seveda pa tudi vse ostale, s katerimi nimam tesnejših odnosov in tiste do katerih čutim posebno spoštovanje. 

 

Me pa zna zmotiti, če mene kdo ne vika. Praktično od vseh, ki jih jaz vikam nekako pričakujem, da bodo tudi mene vikali. Moti me že, če me študentka kelnarca v kafiču tika, ker jaz jo vikam. Tako so me navajali od malega. Naša gospodinja me je pa vikala že od plenic :D


Pameten med neumnimi je vedno najbolj neumen




0 uporabnikov bere to temo

0 članov, 0 gostov, 0 anonimnih uporabnikov