Skoči na vsebino

Spletno mesto uporablja piškotke. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih   V redu

Slika

Motnje osebnosti in vedenja


25 odgovorov v tej temi

#1 amy

amy

    piščan'c

  • Člani
  • 63 prispevkov
  • Pridružen: 16.08.2011
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 11 april 2013 - 21:00

No, pa je prišel čas, da se še jaz oglasim. :) Nihče mi ni povedal, kaj tista diagnoza na listu, ki sem jo dobila iz klinike pomeni, pa sem pogooglala. In prišla do tega: F60.3- mejna osebnostna motnja. Takoj sem si več prebrala o tem in padla pod čisto vsako lastnost. Baje naj bi veliko ljudi imelo take ali drugačne mejne osebnostne motnje, ki se delijo na borderline, shizoidna in narcistična mejna osebnostna motnja. Ima kdo kakšne izkušnje s tem? V tem se počutim samo, ker res nobenega ne poznam, ki bi imel to motnjo. Je kdo imel izkušnjo s tako osebo?

Borderline

Ostalo+borderline

Vesela bom odgovorov.

Prispevek uredil/a: glorious, 27 april 2013 - 10:43.
[Spremenil naslov teme v: Motnje osebnosti in vedenja , saj je motenj več in je smiselno, da se razpravlja o vidiku različnih motenj]

Straight? So is spaghetti before you heat it up.:)

#2 glorious

glorious

    Moderator

  • Moderatorska ekipa
  • 8 187 prispevkov
  • Pridružen: 26.12.2003
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 12 april 2013 - 14:27

Psihiatrične bolezni in nasploh psihiatrija je v družbi še velik tabu. V ZDA je znano, da ima vsak najmanj enega psihiatra, v Sloveniji je bolj sramota kot pa nekaj koristnega. Zakaj rekel koristnega in ne normalnega? Beseda koristno pove veliko več kot beseda normalno.
Glede na več vrst osebnostnih motenj je tudi "težkost" motnje različna in tudi sprejetost posameznih motenj je različna. Nekatere so sprejeto mimogrede, nekatere ne bodo nikoli (zaradi neznanja). Če bi se o temu govorilo bolj odprto, bi tudi družba to lažje sprejemala brez predsodkov. Me čudi, da ti zdravnik ni obrazložil diagnoze, je pa pohvalno, da se zanimaš sama. Psihoterapija in zdravila lahko tudi te motnje, ki niso lahke spravijo v okvir, katere omogočajo življenje brez prevelikih nihanj. Je pa odvisno koliko človek sam sprejme svojo bolezen in se navadi z njo živeti.

Imaš pa tudi spletne forume namenjene prav specifiki motenj: http://med.over.net/...m5/list.php?469
Medicina je socialna znanost in politika ni nič drugega, kot medicina velikih razsežnosti. [R. Virchow]
De duobus malis semper minus eligendum est.

#3 raceing girl

raceing girl

    piščan'c

  • Člani
  • 131 prispevkov
  • Pridružen: 27.02.2006
  • Lokacija: okolica Ljubljane

Objavljeno 16 april 2013 - 20:28

Oj.
Sama delam v psihiatriji in moraš vedet,da bi lahko povprečen psihiater vsakemu od nas postavil diagnozo. Sama pa najbolj veš kako intenzivni so tvoji simptomi in kako moteči so zate in za tvojo okolico. Predvsem je pomembno,da svojemu psihiatru zaupaš in se ga upaš vprašat karkoli- predvsem v zvezi s tvojo diagnozo.
V ostalem se strinjam z Glorčijem :) .
Bodi kar si //
ostalih je tako že preveč!

#4 amy

amy

    piščan'c

  • Člani
  • 63 prispevkov
  • Pridružen: 16.08.2011
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 17 april 2013 - 19:27

Problem je, ker sem se zdravila drugje kot pa imam psihiatra. V tem je štos. :) zato sem bila kar malo zmedena zaradi vsega skupaj. Dobro je, da se motnje zavedam, sam jo tako lažje kontroliram.
Straight? So is spaghetti before you heat it up.:)

#5 least

least

    gay friendly

  • Člani
  • 4 prispevkov
  • Pridružen: 14.04.2012
  • Lokacija: Obala

Objavljeno 27 april 2013 - 00:16

Rad bi omenil le, da mejna osebnostna motnja ne velja za duševno bolezen, ampak gre za osebnostno motnjo (torej določene osebnostne poteze, ki so izražene v meji ekstrema). Ozdravljive niso, saj so del posameznikove osebnosti, osebnost pa je pojav, ki je razmeroma stabilen tekom življenja, pa tudi da sploh lahko govorimo o osebnostni motnji, mora tvoja osebnost sploh biti razvita ("dokončno" se utrdi nekje pri 25-ih letih in od takrat dalje se lahko sploh postavi diagnozo osebnostnih motenj).
Je pa kot omenjeno obvladljiva, vendar je za to potrebna dolgoletna globinska psihoterapija - česar pa preko zdravstva (in zdravstvene napotnice) žal ne moreš dobit. Kvečjemu dobiš napotnico za kliničnega psihologa ali psihiatra, ki je specializiran v kratkotrajno kognitivno-vedenjsko terapijo (ta je pa usmerjena predvsem v obvladovanje simptomov in ne izkoreninjenja vzroka).

Sem študent psihologije in sem veliko bral ter se učil o borderline motnji, sodeč po samorefleksiji mislim, da imam tudi sam nagnjenost k tej motnji. Ključna za to je predvsem točka zloma, kjer oseba postane že psihotična, poleg tega so še ostali simptomi kot so črno-belo razmišljanje (isto aplicirano na osebe: enkrat je nekdo najboljši, drugič ko stori nekaj narobe, je pa največje zlo in sovražnik - torej nezmožnost združitve "dobrega" in "slabega" dela osebe v koherentno celoto) in drugi.

Pa vendar če povzamem; duševna motnja (s katero mislim tako duševne bolezni kot osebnostne motnje) se diagnosticira, ko ti le ta otežuje življenje oziroma ko preraste v to mejo, da ti onemogoča izpopolnjevanje tvojih potencialov ter na polno živeti življenje.

Če ni preveč osebno; kaj je bila pika na i, zaradi česar si se odločila iti k psihiatru zaradi tega? Jaz osebno sem zaprosil za napotnico za klinično psihologinjo (ker nisem že od začetka hotel nekega psihiatra, da bi mi vsiljeval medikamente) in sicer zaradi socialne anksioznosti, ki mi v določenih obdobjih kr otežuje življenje, vendar sem kaj hitro obupal nad njo, saj celoten sistem zdravstva ne onemogoča kvalitetne obravnave pacientov, kar se tiče psihološke pomoči. Premalo jih je zaposlenih, tej so zelo preobremenjeni - do te točke, da trpi njihovo delo in učinkotivost (naročen sem bil 1x mesečno na obravnavo), hkrati pa tudi ta zdravstvena oblika psihoterapije (kognitivno-vedenjska ponavadi) nevem kako je na dolgi rok učinkovita.

Bi pa rad slišal tvoje poročilo o tem, kako napreduješ. Just in case, če bo kdaj manifestacija borderline osebnostne motnje zrasla do te mere, da mi bo oteževala življenje (trenutno sem star 21 let, torej se moja osebnost še ni nekako vsidrala, ampak se še razvija; pa tudi določene karakteristike borderline motnje se mi pojavijo le v zelo stresnih obdobjih, pa še to ne v taki meri, da bi mi onemogočalo funkcioniranje).

Pa respect, da si spregovorila :) Meni se sicer to ne zdi nič kaj takega, ker to študiram, ampak ja, v naši Sloveniji veljajo te zadeve še kar kot tabu, nekaj o čemer se ne govori. pa naj še enkrat omenim, če te kaj potolaži - to ni (duševna) bolezen, zaradi katerih bi morala jemati tablete. Psihoterapija najbolj pomaga pri tem. Pa če ne gre drugače, tudi kakšna suportivna medikamentozna terapija (u smislu blažjih pomirjeval ali blažjih antipsihotikov), vsaj v obdobjih večje stresne obremenitve (saj je le-ta največkrat sprožilni dejavnik manifestacije).
You can't start the next chapter of your life if you keep re-reading the last one.

#6 glorious

glorious

    Moderator

  • Moderatorska ekipa
  • 8 187 prispevkov
  • Pridružen: 26.12.2003
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 30 april 2013 - 11:43

Dobra urica zanimive razprave o mejni osebnostni motnji na RTV Slovenija - Klik
Medicina je socialna znanost in politika ni nič drugega, kot medicina velikih razsežnosti. [R. Virchow]
De duobus malis semper minus eligendum est.

#7 amy

amy

    piščan'c

  • Člani
  • 63 prispevkov
  • Pridružen: 16.08.2011
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 02 maj 2013 - 18:48

Sama sem poiskala pomoč pri psihiatru zaradi depresije, že takrat sem pa imela znake osebnostne motnje. Motnja me ovira, imela sem določene znake psihoze, občutke derealizacije imam dnevno, še posebej pa se izrazijo, ko sem v stresnem trenutku. Motijo me spremembe, že sprememba ozadja na telefonu mi je včasih delala močne preglavice. Če se ne držim določenega urnika in padem iz ritma, so ti občutki derealizacije še močnejši in pogostejši. Uporabljam sicer stop tehnike glede samopoškodovanja in tega občutka, ko začnem razmišljati kaj so te stvari okrog mene, zakaj so vsi tako čudni ipd. Za sabo imam že tri leta psihoterapije. Dobro je, da se te motnje zavedam, saj jo lažje kontroliram. Včasih me ta samokontrola pripelje do popolne izgube moči in sem dobesedno samo še za v posteljo. Težko je, ampak mislim da se da.
Glorious, hvala!:)
Straight? So is spaghetti before you heat it up.:)

#8 glorious

glorious

    Moderator

  • Moderatorska ekipa
  • 8 187 prispevkov
  • Pridružen: 26.12.2003
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 04 maj 2013 - 11:21

V sklopu osnovne diagnoze je lahko še polno drugih diagnoz (v celoti ali delno).
Marsikdo ima naprimer OKM (obsesivno kompulzivno motnjo) pa ga to ne ovira v življenju oz., je v nekih okvirih v katerih lahko ta oseba še normalno funkcionira, da jo to ne ovira v življenju in posledično ne ovira tudi drugih. Vsekakor je v vseh teh primerih najboljša možnost psihoterapije, psihiatra, medikamentozni ukrepi in podobno (ali pa le nekaj od tega). Bi pa rekel, da je potrebno biti pozorn na to, h komu gre človek po pomoč. Psihoterapevt je v Sloveniji lahko skoraj marsikdo (razni s.p.-ji), ker je zakonodaja na temu področju žal neurejena. Zame psihiater ne more biti ravno psihoterapevt, vidik medikamentozne terapije bo tudi tu prevladal, sama psihoterapija pa ni medikamentozni del psiho obravnave. Avstrijski model je naprimer zelo dober. Tam je lahko psihoterapevt nekdo z že narejeno visoko izobrazbo in dolgoletnim študijem psihoterapije. V tem študiju se mi zdi zelo pomemben vidik, da mora oseba hoditi k psihoterapevtu najprej sama in razčiščevati probleme pri sebi in šele nato lahko izvaja psihoterapijo pri drugih, pri nas pa narediš mali študij na Medicini - torej je ta možnost ponujena večini le zdravnikom. Kot si sama rekla, ko sprejmeš in se naučiš živeti, je lažje. :)
Medicina je socialna znanost in politika ni nič drugega, kot medicina velikih razsežnosti. [R. Virchow]
De duobus malis semper minus eligendum est.

#9 Chiara`

Chiara`

    Častna članica

  • Člani
  • 2 312 prispevkov
  • Pridružen: 14.04.2004

Objavljeno 05 maj 2013 - 12:11

Še en bdp-jevec tu.

Moj nasvet? Sprejmi se. To je tvoja osebnost. Moja osebnost je, da imam več osebnosti. Ključ je, da ne znorim zraven in da poskušam držat vsaj neko konsistenco, ki jo izluščim ven iz skrbnega poslušanja same sebe. Kaj mi je res ok? Ob čem se počutim res prijetno? Kaj sem ustvarila zato, da bi me ljudje imeli radi? Da bi ustrezala nekim kriterijem? Iz kje izvira ta neizmerna žalost in osamljenost brez dobrega vzroka? No, bdp-jevci smo ponavadi ljudje, ki so doživeli neko travmo, ki ni bila nikoli potolažena in sčasoma je čas šel naprej, občutek pa ostane. Lahko je bilo teh travm več, lahko je bila travma že samo okolje. Dokler nisem vedela, da imam to stvar, sem mislila, da smo vsi taki. Da vsem skače mood kot kobilica na speedu, da se vsi počutijo ves čas tako in da je človeško stanje pač grozna nesproščenost in stalna pripravljenost na branitev pred nevarnostjo. No, šele zdaj, ko gledam za nazaj, sploh nevem kako sem zdržala. Stanje se je precej izboljšalo in meni ni pomagalo pogovarjanje s terapevti, ker so bili vsi po vrsti prepričani, da že ni tako hudo (sem dober retorik in to marsikoga zavede), pa še tablete so mi dobesedno silili v grlo, jaz jih pa pač ne prenesem. Ko se začne tisto ciklanje misli in neki čudni občutki, ki so bdp-jevcem najbrž zelo dobro znani in drugim izpadejo kot navadno drama queenanje se poskušam prepričati, da je to samo tisti otrok v meni, ki je bil po krivici prestrašen in obupan in se je ta občutek zatetoviral vame, vendar ta otrok nisem več Jaz. Jaz sem odrasla, sposobna oseba in lahko se potolažim sama. In to si ponavljam tako dolgo, dokler se ne pomirim. Leta prakse, ker že precej dolgo vem, da to imam so počasi reformirala moje razmišljanje, vendar jedro bo vedno ostalo enako. In tega se zavedam. In to sem sprejela.

So pa pri tej "motnji" tudi določeni darovi. Smo zelo prijazni in sočutni ljudje, z visoko stopnjo empatije. Včasih čutim kaj čuti drug človek in gonja v meni je vedno, da želim pomagati drugim se znebiti negativnosti. Ne prenesem prepriranja in zelo dobro se razumem z otroki. Poleg tega smo pogosto dobri umetniki. Včasih se mi zdi, da to sploh ni motnja, ampak ste moteni drugi ljudje, ampak to je že druga tema... =) Pa še en kratek, luškan video, ki na hitro in zabavno razloži kaj to je.

Prispevek uredil/a: Chiara`, 05 maj 2013 - 12:13.


#10 amy

amy

    piščan'c

  • Člani
  • 63 prispevkov
  • Pridružen: 16.08.2011
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 05 maj 2013 - 15:31

Pred mano so še leta zdravljenja, ker sem šele na začetku. Prej sem enako kot ti, Chiara, mislila da so vsi taki, samo da sem jaz malo bolj občutljiva. Dosti lažje bi mi bilo, če ne bi bilo teh občutkov derealizacije, ker se takrat počutim najbolj ogrožena. Če ne bi jemala zdravil, bi bilo še veliko slabše (že poskusila). Bila sem prava živčna razvalina, ki je na vsakem koraku pazila, kje jo bo kdo napadel, moje misli so udarjale ob lobanjo, nikoli ni bilo miru... Sama jemljem antidepresive, antipsihotike in stabilizatorje razpoloženja. Najprej se moram sama utrditi, da grem lahko sploh naprej brez medikamentov, saj sem brez stabilizatorjev precej impulzivna in je to močno moteče za mojo okolico in zame, saj se kmalu poškodujem.
Nisem pa vedela za te darove. :) zanimivo, ker padem v vsakega od njih!
Straight? So is spaghetti before you heat it up.:)

#11 glorious

glorious

    Moderator

  • Moderatorska ekipa
  • 8 187 prispevkov
  • Pridružen: 26.12.2003
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 05 maj 2013 - 16:08

Če gledaš na zdravila kot pomoč in ne kot na nekaj, kar je "proti" tebi potem je lahko medikamentozna terapija uspešna. Uspešna v podpori, da lažje rešiš probleme naprimer s psihoterapijo ali drugimi ukrepi. Vsekakor se samo zaradi zdravil v takih situacijah ne bo nič samo od sebe pozdravilo, je treba delati na sebi. Novejša zdravila imajo manj stranskih učinkov, od antidepresivov se zasvojiti ne moreš - tako, da jaz ti želim veliko uspeha, da boš prebrodila in lažje živela in sčasoma bila brez zdravil ali pa vsaj brez večine. Sam vidim v praksi, da se večina zdravil brani (majhen % uspešno živi brez njih), ko pa res ne gre več, potem popustijo in gredo tudi na zdravila.
Medicina je socialna znanost in politika ni nič drugega, kot medicina velikih razsežnosti. [R. Virchow]
De duobus malis semper minus eligendum est.

#12 apolon

apolon

    Častni član

  • Člani
  • 2 566 prispevkov
  • Pridružen: 26.02.2005
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 20 maj 2013 - 19:50

Žalovanje in otroški izpadi jeze po novem duševna motnja

Se ne strinjam s kvalifikacijo, da je žalovanje duševna motnja. Če žalovanje traja pet, deset, dvajset let, je to res duševna motnja. Če pa traja en mesec, dva, to še ni duševna motnja. Gre za money, money (denar, denar). Bolj pametne razlage za to ni. Psihiatri in farmacevtske industrije bi samo zaslužili s šopanjem tablet pacientom.

Človek ne more preživeti brez narave, narava lahko preživi brez ljudi.


#13 ocp

ocp

    biskvitek

  • Člani
  • 39 prispevkov
  • Pridružen: 21.02.2012

Objavljeno 21 maj 2013 - 12:23

@apolon: Ne razumem najbolje tvojega nestrinjanja. Strokovanjaki in njihova združenja določajo, kaj je motnja in kaj ne. Duševno motnjo lahko vidimo kot nekaj, kar omejuje običajno delovanje oz. vedenje posameznika (zato recimo homoseksualnost to ni, žalovanje pa je). Mogoče tvoje nestrinjanje izhaja iz negativnega odnosa do duševnih motenj nasploh. Mislim, da so v naši kulturi duševne motnje še veliko preveč tabuizirane, čeprav za to ni nobenega razloga. Obravnavati bi jih morali tako kot neduševna stanja in bolezni: kot nekaj, za kar je treba skrbeti in kar se da z ustreznimi postopki odpraviti.

#14 Lona

Lona

    zasvojen'c

  • Člani
  • 437 prispevkov
  • Pridružen: 21.06.2008
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 21 maj 2013 - 23:37

@ocp Danes se duševne motnje na novo klasificira velikokrat predvsem zaradi raznih interesov v ozadju, predvsem s strani farmacevtske industrije, ki na ta račun lepo služi. Običajni otroški izpadi jeze ali navadno žalovanje pač res nista duševni motnji.

#15 ocp

ocp

    biskvitek

  • Člani
  • 39 prispevkov
  • Pridružen: 21.02.2012

Objavljeno 22 maj 2013 - 17:03

@Lona: Ali lahko svojo trditev s čim podkredpiš (razen seveda z nedokazljivimi zarotami)? Če je nekaj duševna motnja, še to ne pomeni avtomatsko, da se mora zdraviti oz. lajšati s farmacevtskimi sredstvi. Motnja v tem kontekstu pomeni, da morebiti tisti, ki jo ima, potrebuje pomoč take ali drugačne vrste. In jaz mislim, da odrasli z otroškimi izpadi jeze neke vrste pomoč že potrebuje. Ravno tako velja za oporo pri žalovanju. Skratka, mislim, da ta odpor do duševnih motenj izhaja predvsem iz nerazumevanja, kaj duševna motnja je. To ni nič strašljivega ali groznega, vsem se nam kdaj zgodi.

#16 Lona

Lona

    zasvojen'c

  • Člani
  • 437 prispevkov
  • Pridružen: 21.06.2008
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 22 maj 2013 - 18:51

Poglej le podatke o številu bolnikov z duševnimi motnjami pred 10, 20. leti in sedaj. Da življenje se je spremenilo, je bolj stresno ampak spet pa ne tako zelo, da bi le zaradi tega uporaba zdravil tako porasla.

Sicer pa drži. Do duševnih motenj so še sedaj precejšni predsodki. Sama nimam odpora do duševnih motenj. Imam nekaj prijateljev, ki jih imajo ali so jih imeli. Ena kolegica je bila tudi kar nekaj časa hospitalizirana.

Mimogrede. Otroški izpadi jeze so mišljeni pri otrocih. Pri žalovanju je mišljeno neko običajno žalovanje, če ti recimo umre ljubljene oseba. Jasno, da je pri tem zaželena opora. Ampak to, da pri premagovanju katerega koli stanja/problema potrebuješ oporo, ne pomeni je to že kar duševna motnja. Kmalu bo že navaden jok klasificiran kot duševna motnja.

#17 apolon

apolon

    Častni član

  • Člani
  • 2 566 prispevkov
  • Pridružen: 26.02.2005
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 06 julij 2013 - 15:48

Na Japonskem imajo bolezen sodobne družbe: hikikomori ali zapiranje za štiri stene. (prevod: "umik" ali "povlečenje sam vase"). Hikikomoriji se za najmanj pol leta zaprejo v sobo. Gre za nov pojav, ki ga opažajo zadnje desetletje. Popolnoma se umaknejo iz družbe in več kot pol leta ne zapustijo svojega doma, večinoma so stari med 15 in 25 let starosti in ne trpijo za katero drugo psihično motnjo. Bolezen sodobne Japonske


Človek ne more preživeti brez narave, narava lahko preživi brez ljudi.


#18 Bem

Bem

    nov na sceni

  • Člani
  • 281 prispevkov
  • Pridružen: 02.07.2013

Objavljeno 08 julij 2013 - 12:56

Jaz bi samo poudarila, da motnje osebnosti niso duševne motnje (oz. duševne bolezni). In NISO BOLEZEN (v bistvu bi bil za duševne motnje bolj ustrezen sinonim duševna bolezen). Bolezen namreč implicira nekatere značilnosti poteka in ima navadno nek tipičen začetek/sprožilni dogodek.

 

Motnje osebnosti so trajne osebnostne lastnosti, ki lahko človeka spremljajo bolj ali manj celo življenje. S psihoterapevtsko pomočjo se sicer da zmanjšati te težave do neke mere. So pa ZELO pogoste, za njimi trpi po ocenah med 9 in 13 % oseb (Clarkin in Lenzenweger, 2005). Značilnosti so pa predvsem: (1) pomanjkanje osebnostne čvrstosti (tj. odpornosti na stres), (2) nefleksibilnost odzivov (na situacije se odzivajo vedno enako togo, ni dovolj prilagajanja), (3) začaran krog (ponavljanje istih napak, ustvarjanje situacij, v katerih oseba doživlja neuspeh). 

 

Amy, zanimivo mi je, da si se bila pripravljena "zavedati" težave; osebe z osebnimi motnjami (OOM) se svoje problematike načeloma ne/slabo zavedajo, probleme pogosto zanikajo, diagnoze zavračajo, vzroke pripisujejo drugim. In to je za borderline (ali mejno osebnostno motnjo po naše) zelo značilno. 

Pri mejni se mi zdi pomembno to, da vsi, ki kažejo znake mejne motnje, niso OOM. To so lahko recimo osebe, ki so živele/živijo z osebami, ki imajo to osebnostno motnjo, pa vedenje, ker je pogosto učinkovito (te osebe od okolice velikokrat dosežejo svoje), prevzamejo. Take osebe psihiatri/psihologi/psihoterapevti potem prepoznajo po zelo hitrem napredovanju, ki ni značilno za OOM.

 

Drugače je pa moja mama borderline. Zdaj oče je to njeno motnjo utrjeval s tem, ko jo je vedno poskušal potolažiti, pomiriti, bil je kot en amortizer, prevzemal odgovornost za njena čustva. Mogoče je to delal tudi zato, da ne bi bilo nam, otrokom, hudo. Pri sobivajočih je značilno prevzemanje krivde za vedenje mejnega, zanikanje, da je oseba mejna, popušanje mejnemu. Ko sem bila jaz še maljša sem na njene izpade reagirala tudi z jezo, takrat je bilo pa drenja in joka, cela štala; ampak enkrat preprosto ne zdržiš več s popuščanjem. V bistvu se nikoli nisem poglobila v to, kakšen naj bi bil ustrezen odnos z mejnim, klinika ni moja specializacija niti interes. Mislim pa, da je knjiga "Ne stopajte po prstih" poljudna in fajn. Sem slišala od par kolegov dobre kritike. 

----

 

Drugače pa glede duševnih bolezni in osebnostnih motenj. Mislim, da je porast predvsem pri diagnostiki osebnostnih motenj. In to predvsem zaradi načina diagnosticiranja, stalnega širjenja DSM in preširoke definicije OOM (ki so po APA, 1995): "osebe s tranjim vzorecem doživljanja in vedenja, ki občutno odstopa od pričakovanj posameznikove kulture in se kaže na najmanj dveh od naštetih področij: mišljenje, čustvovanje, odnosi z drugimi, obvladovanje impulzivnosti".  Zato pa se da vsakega diagnosticirati. Še dobro, da je trenutno pozitivna psihologija tako popularna, da so nekateri psih-x bolj zadržani pri ugotavljanju težav, če pa že, so osredotočeni tudi na kvalitete. 

 

Ocp, motnje in bolezni se lahko diagnosticira po različnih kriterijih: psihološkemu, statističnemu ali kulturnemu. Pri slednjih dveh so možne velike napake, nihče pa ne more zagotoviti, da je psihološki (zmožnost samostojnega, kompetentnega delovanja, prilagajanja okolju, subjektivno zadovoljstvo in sposobnost uresničevanja lastnih potencialov) neodvisen do njiju. Psihološko je neločljivo od druženega in diagnoza se vedno dogaja v družbenem kontekstu in je verjetno odvisna bolj od slednjega kot od česarkoli drugega.

 

Načeloma se duševne bolezni zdravijo primarno z zdravili, osebnostne motnje pa primarno s psihoterapijo. In teh dveh stvari se res ne sme mešati no, mi pa v temi "osebnostne motnje" govorimo zdaj o duševnih boleznih. To so hruške in jabolka, čeprav dostikrat nastopajo skupaj v kompotu.   


WIP


#19 Liv

Liv

    nov na sceni

  • Ban
  • 204 prispevkov
  • Pridružen: 05.04.2012

Objavljeno 17 maj 2015 - 22:47

Maj je mesec zavedanja mejne osebnostne motnje.

 

Najpomembnejše glede te motnje se mi zdi, da je potrebno vedeti, da kljub temu, da je motnja trajno mentalno stanje, se da z vztrajnostjo in strokovno pomočjo rehabilitirati tudi ekstremne primere.


Ce que femme veut, Dieu le veut.

#20 Alix

Alix

    zasvojen'c

  • Člani
  • 511 prispevkov
  • Pridružen: 05.11.2014

Objavljeno 21 avgust 2018 - 12:52

Alergična sem na mešanje bipolarne in borderline.

 

 

Link na to temo.


Prispevek uredil/a: Alix, 21 avgust 2018 - 12:53.


#21 Mazoretka

Mazoretka

    gay friendly

  • Člani
  • 1 prispevkov
  • Pridružen: 22.05.2019

Objavljeno 22 maj 2019 - 08:39

Pred kratkim sem brala članek o tem, da naj bi BPD velikokrat bila napačna diagnoza.
"They began to interview male and female patients with a BPD diagnosis and published their findings in 1989 in the American Journal of Psychiatry. Their hunch proved right: 81% of patients diagnosed with BPD reported severe child abuse, including sexual, and/or neglect, usually before the age of seven. Van der Kolk and his team proposed that these people be re-diagnosed as having complex PTSD."

https://www.google.c...-they-dont-have

Kaj menite tiste, ki imate lastno izkušnjo?

#22 Bem

Bem

    nov na sceni

  • Člani
  • 281 prispevkov
  • Pridružen: 02.07.2013

Objavljeno 26 maj 2019 - 00:22

Vse osebnostne in duševne motnje se izrazijo pod vplivom psihosocialnih stresorjev in neugodnih razvojnih pogojev v kombinaciji z genetskimi predispozicijami. 

 

PTSD in BPD (borderline) se znatno razlikujeta in zahtevata drugačen pristop zdravljenja. Kar pa ne pomeni, da se pogosto ne pojavljata hkrati niti to, da nista vzročno povezani.

 

Osebnostne motnje (npr. BPD) opisujejo trajen, neprilagojen vzorec notranjega doživljanja in vedenja. So motnje karakterne konstitucije. Odražajo se že v otroštvu. Če je bila oseba podvržena zgodnjim zlorabam in negativnim vzgojnim praksam, vsekakor lažje razvije različne osebnostne motnje. Vendar pa to še ne pomeni, da je diagnoza, da gre za osebnostno motnjo, napačna. 

 

Prvič zato, ker osebnostne dispozicije (ali karakterna konstitucija) dejansko določajo dovzetnost za posamezne motnje in njihov potek. Drugič zato, ker dolgotrajne (nepravočasno in neustrezno razrešene) duševne motnje povzročajo osebnostne spremembe in s tem osebnostne motnje. 

 

Seveda je komorbidnost med BPD in PTSD visoka (pa ne samo s PTSD, BPD visoko korelira z anksioznimi motnjami, razpoloženjskimi motnjami, motnjami hranjenja, zlorabami substanc ... v glavnem s celim kupom diagnoz). Pravilna diagnoza zahteva razumevanje razvoja in poteka motnje, vključno z razumevanjem soodvisnosti osebnosti, duševnih motenj in osebnostnih motenj. 


Prispevek uredil/a: Bem, 26 maj 2019 - 00:25.

WIP


#23 Alix

Alix

    zasvojen'c

  • Člani
  • 511 prispevkov
  • Pridružen: 05.11.2014

Objavljeno 26 maj 2019 - 12:30

Pred kratkim sem brala članek o tem, da naj bi BPD velikokrat bila napačna diagnoza.
"They began to interview male and female patients with a BPD diagnosis and published their findings in 1989 in the American Journal of Psychiatry. Their hunch proved right: 81% of patients diagnosed with BPD reported severe child abuse, including sexual, and/or neglect, usually before the age of seven. Van der Kolk and his team proposed that these people be re-diagnosed as having complex PTSD."

https://www.google.c...-they-dont-have

Kaj menite tiste, ki imate lastno izkušnjo?

 

Jaz bi se s tem 100% strinjala. Edina razlika med diagnozama bi bila po mojem mnenju ali se je človek skopal ven, ali pa je to res trajna osebnostna sprememba.

 

Ker poznam ljudi, ki so začeli kazat vse simptome BPD-ja, ko so bili v toksični vezi z narcisem ali podobno neprilagojeno osebo. In so simptomi izginili, ko je bila oseba odstranjena iz njihovega življenja. Primarna osebnost na katero se travma nalaga je odločilna, kar se mene tiče. In starost pri kateri se to zgodi tudi.

 

Te stvari so še grozno neraziskane, stigmatizirane in potrebne razmišljanja. Ampak gre v pravo smer.


Prispevek uredil/a: Alix, 26 maj 2019 - 12:31.


#24 Dean123

Dean123

    biskvitek

  • Člani
  • 41 prispevkov
  • Pridružen: 15.03.2019
  • Lokacija: Zreče

Objavljeno 26 maj 2019 - 13:10

ali ni duševna motnja pomanjkanje usklajenosti misli z realnostjo?

#25 Alix

Alix

    zasvojen'c

  • Člani
  • 511 prispevkov
  • Pridružen: 05.11.2014

Objavljeno 26 maj 2019 - 14:21

Včasih je obratno. Okolica je kruta, neljubeča in manipulira tvoje dojemanje realnosti, ti se tega zavedaš in imaš na to človeško, normalno reakcijo. Zato se strinjam z zgoraj napisanim o napačnih diagnozah. Osebnostna motnja se rodi v primeru, ko to dojemanje realnosti preneseš na vse okoli sebe, tudi tja, kjer grožnje ni, torej postaneš moten sam. Complex PTSD bi rekla, da je, ko se iz strupene okolice in od strupenih ljudi odstraniš, ter predelaš travmo in razumeš kaj se je zgodilo ali se dogaja in nimaš motene osebnosti, ampak so moteni ljudje okoli tebe. 

 

Get away from toxic people, zveni uber simple, ampak je najtežja stvar na svetu. Ali pa jih vsaj ne jemat resno, treba se je izobrazit o manipulatorskih tehnikah, ker ko jih enkrat skapiraš, so zadeve rahlo komične za opazovat. And know you are not alone. You are not. That is what they want you to think. You are stronger and better than that. Fuck them. It actually does get better, če ne obupaš, just don't kill yourself pa to. tega se ne da popravit. (Za kogarkoli, ki sumi, da ima bpd ali complex ptsd.) 

 

 

 

 






0 uporabnikov bere to temo

0 članov, 0 gostov, 0 anonimnih uporabnikov