Skoči na vsebino

Spletno mesto uporablja piškotke. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih   V redu

Slika

Ljudje pridejo in grejo


60 odgovorov v tej temi

#1 Aisha

Aisha

    piščan'c

  • Člani
  • 95 prispevkov
  • Pridružen: 16.05.2009
  • Lokacija: So close, so far...

Objavljeno 28 marec 2013 - 16:01

Vceraj mi je prispevek od Eos dal za misliti.

Če bi lahko v maniri filma Večno sonce brezmadežnega uma izbrisal spomin na določen odnos, a bi se odločil/a za to? Kljub temu, da bi potem izginili tudi lepi spomini? In katere vrste odnos bi izbrisal/a (če bi) - prijateljski, romantični, poslovni, sorodstveni ali kaj tretjega?


Vedno sem si mislila, da moj krog ljudi bo pa ja vedno ostal isti. Samo se je skozi zadnji 2 leti cisto spremenil samo 2 stalni osebi me spremljanta cez to zmedo.
Ker ljudje hitro pridejo se hitreje odidejo. Velikokrat bi blo najlazje samo izbirsati spomine na doloceno osebo in nadaljevat zivelenje. Samo tako zal (na sreco?) ne gre.
Zanima me kako se vi soocate s tem, da nekateri odnosi propradejo skoraj, da cez noc. Custva pa se vedno ostanje prisotna kam potem z njimi?
Keep it unreal.

#2 queerKa

queerKa

    piščan'c

  • Člani
  • 77 prispevkov
  • Pridružen: 17.09.2009
  • Lokacija: Lj-Mb in obratno:)

Objavljeno 28 marec 2013 - 16:22

Hm. Jaz mislim, da ne bi hotela pozabiti. Izbrisat. Ja, bilo bi neskončno lažje. Toda obenem si s tem oropan večih spoznanj. Recimo tega, kako lahko šele po daljšem, daljšem času vidiš, kako nekaj ni funkcioniralo. in kakšne druge lekcije, ki jih dobiš. Pa tudi kaj vem. Če ni jina, ni janga. Torej če bi pozabil na "nesrečo", ne bi zmogel biti srečen, to je možno. Mogoče bi rabila samo tako, vmes, izbris za določen čas, ko je najbolj bolelo :).
Bo kot mora bit in ko mora bit bo

#3 Otaku

Otaku

    nov na sceni

  • Člani
  • 233 prispevkov
  • Pridružen: 19.07.2009

Objavljeno 28 marec 2013 - 16:41

hm... nikoli ni lep občutek ampak tako pač je. seveda je odvisno od tega kako zelo se sami potrudimo, da oseba ne oddide iz našega življenja. Glede druge stvari... sam bi zagotovo želel zbrisati marsikateri spomin iz svojega življenja. tako dogodke, kot tudi ljudi.

#4 Amos

Amos

    vzornik

  • Člani
  • 1 355 prispevkov
  • Pridružen: 09.05.2010

Objavljeno 28 marec 2013 - 17:21

Ja. Taka je narava odnosov. Kar se zacne, se lahko tudi konca. Naj tu ne bo hudo ker se je neko prijateljstvo koncalo. Morda se ni pa rabita samo malo oddiha druga od druge. nobena juha se ne poje tako vroca kot se skuha. Ce je kljub vsemu to konec, bos po zacetnem razocaranju cutila hvaleznost, da je sploh obstajal. Probaj na ljudi in odnose gledat kot na nekaj pozitivnega. Ali kot pravi nek pregovor People in our lives are either a blessing or a lection :)

V cemu je smisel brisanja slabih spominov in ohranjanja samo dobrih, lepih? A nam ne dajo ravno stvari ki nas bolijo, prizadenejo neko spoznanje o nas samih, kje smo sibki, obcutljivi, kaj nam je pomembno, kako reagiramo v dolocenih situacijah?! Jaz se iz tega razloga panicno ne otepam izkusenj. Ce ti nek odnos ne ustreza vec, ker ga bodisi prerastes ali on preraste tebe ali se kako drugace ohladi, je pametno se s tem sprijazniti, si zazeleti srecno in it svojo pot. Nobene katastrofe ni. Nekaj casa boli, ampak to mine.

Najslabse je se samoobtozevati in se posipati s pepelom. Saj smo odrasli in samo cloveski. Bolje si je reci, da bos naslednjic drugace ravnal (ce tako mislis) in pomirjen vstopat v nove odnose.

It' gonna be ok.

Prispevek uredil/a: ženska, 30 marec 2013 - 03:12.
Prosim, preberi pred objavo!


#5 Lona

Lona

    zasvojen'c

  • Člani
  • 437 prispevkov
  • Pridružen: 21.06.2008
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 28 marec 2013 - 20:13

Brisanje odnosov? Zakaj le? Z vsakega odnosa se nekaj naučiš. Morda tega ne vidiš takoj, ko prekineš stike ampak šele čez nekaj časa, lahko tudi čez več let. Lahko se z neko osebo ponovno vidiš čez nekaj let in ponovno obudiš odnos. Pa tudi če ne vsaka oseba ti je nekaj pustila, kak spomin brez katerega ne bi bil danes enaka oseba.

Sama sem sicer z leti začela strogo razlikovati med prijatelji, kolegi in znanci, za razliko od recimo študentskih let, ko takšnega razlikovanja praktično nisem delala. Število pravih prijateljev, ki so dejansko moja sekundarna družina, lahko preštejem na eno roko, kolegov je nekoliko več, znancev pa ogromno. S temi prijatelji se lahko skregam "na smrt" ali se zaradi obveznosti ne vidimo par mesecev, so pa ob vseh pomembnih zadevah ob meni.

#6 etty

etty

    zasvojen'c

  • Člani
  • 446 prispevkov
  • Pridružen: 11.11.2007
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 28 marec 2013 - 22:04

Sama po vsej verjetnosti ne bi zbrisala oz. skušala pozabiti nobenega odnosa s človekom, tudi tistih ne, zaradi katerih sem trpela in bila razočarana, ter so na koncu propadli. Namreč ker vsaka stvar, ki sem jo doživela z določenim človekom, me je naredila tako osebo, kakršna sem danes.
Na ta način pridobiš marsikatero izkušnjo, zrasteš in se po možnih ponavljajočih se vzorcih lažje naučiš, kaj je dobro zate in kako ravnati naslednjič v podobnem primeru. Tudi lažje prepoznaš, kdaj prijateljstvo, čustva, odnos, začne zamirati oziroma začne propadati in mogoče lažje reagiraš ter skušaš stvar rešiti ali pa se pravočasno umakniti od vsega skupaj, če si že prej imel podobne izkušnje. Seveda pa potem posledično bolj previdno izbiraš ljudi, ki jih spustiš bližje k sebi in se mogoče bolj potrudiš za kak odnos, ki ti veliko pomeni.
Glede ostalega je pa tako, da čas celi rane, bolečina po določenem času izgine in takrat ponavadi šele vidimo, kaj smo se naučili iz vsega skupaj, ker lahko gledamo malce bolj objektivno kot smo mogoče takrat, ko smo bili še v "fazi prebolevanja".
"The human heart feels things the eyes cannot see, and knows what the mind cannot understand."

Robert Vallett

#7 jmuminov80

jmuminov80

    zasvojen'c

  • Člani
  • 650 prispevkov
  • Pridružen: 16.07.2009

Objavljeno 28 marec 2013 - 23:40

Jaz se enostavno ne morem sprijazniti, da sem zgubila včeraj kolegico in cimerko. :solzice: Premagala levkemijo. kasneje fasala infekcijo ... Ne vem, ne razumem kako ...

Naša " osećanja " u vezi sebe direktan su  pokazatelj gde se nalazimo u odnosu ..na 

Svoje Želje !

Zoran Pavlović 


#8 Leyla

Leyla

    gay friendly

  • Člani
  • 2 prispevkov
  • Pridružen: 05.11.2010

Objavljeno 29 marec 2013 - 00:19

Škoda vseh lepih trenutkov, čeprav si včasih vseeno z vsem srcem zaželim, da bi lahko zbrisala preteklost, tudi če bi s tem odšli lepi spomini na ljubezen. Preprosto so dnevi, ko je pretežka misel na to, da je nekdo ki si ga ljubil z vsem srcem le še znanec. Potem pa mine... Nekoč..

#9 Otaku

Otaku

    nov na sceni

  • Člani
  • 233 prispevkov
  • Pridružen: 19.07.2009

Objavljeno 29 marec 2013 - 11:24

Preprosto so dnevi, ko je pretežka misel na to, da je nekdo ki si ga ljubil z vsem srcem le še znanec.


tole. mene tudi ravno to včasih ubija. pa ne samo naši bivši/bivše, ampak tudi prijatelji in prijateljice, ki so nam včasih pomenili zelo veliko, ampak danes iz enega ali več razlogov, bistveno manj ali nič.

#10 LustL

LustL

    biskvitek

  • Člani
  • 39 prispevkov
  • Pridružen: 24.10.2011
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 29 marec 2013 - 18:48

Jaz ne bi izbrisala nobenih dogodkov iz svojega spomina, ker me je to nekako definiralo. Vsi dogodki, tako slabi kot tudi dobri, so name imeli določen vpliv. Pa se mi je že marsikaj zgodilo; ko sva se razšli z zadnjo punco, sem se naučila recimo, da ne smeš prehitro zaupati in moraš najprej spoznati človeka preden se v kaj spuščaš. Ko je umrl bratranec, ki sva skupaj preživela celo otroštvo, sem se naučila, da se moram bolj potruditi, da ohranjam stike z najbližjimi. Ker je življenje včasih res nepredvidljivo. In res je, da ne veš kaj imaš dokler tega ne izgubiš. Bi pa, prav tako kot queerKa, izbrisala te spomine samo za takrat, ko je najbolj bolelo.
Ampak ljudje res pridejo in grejo in vedno z nekim razlogom. In ne morem verjeti, da je čas res tisti, ki celi rane. Pa dolgo nisem verjela v to. Ker je včasih potrebno preklemano veliko časa!
Ampak tako je, k'ne? :)
They spoil every romance by trying to make it last forever.
-Oscar Wilde

#11 Eos23

Eos23

    Častna članica

  • Člani
  • 959 prispevkov
  • Pridružen: 11.03.2008
  • Lokacija: Povsod in nikjer.

Objavljeno 29 marec 2013 - 23:35

Zanimivo - natanko o teh stvareh intenzivno razmišljam tudi sama pretekli mesec ... Kako zelo hitro mineva čas in do kako velikih, močnih sprememb prihaja na vseh področjih naših življenj, še posebej v medosebnih odnosih ... Sama recimo, nikoli nisem imela te sreče, da bi kdorkoli razen družine (o)stal ob meni več kakor 4 lete ... Kaj pa vem, verjetno sem že sama po sebi preveč spremenljiva, ljudje pa večinoma težijo/težimo k nekemu občutku varnosti, tudi če zgolj v naših glavah. Ne morem reči, da mi ni hudo za vsemi, ki so se odločili da ne bodo več navzoči kot aktivni člani mojega življenja. Sem pa vsekakor neizmerno hvaležna za tiste. ki so sprejeli drugačno odločitev in je njihova prisotnost se toliko bolj dragocena. In ne, tudi če bi imela možnost, bi ne izbrisala prav ničesar, saj bi potem izgubila svoj najdragocenejše dele lastnega jaza. Verjamem namreč, da kar nas ne ubije, nas naredi še močnejše, ali če citiram Seneko: "Zlato se z ognjem preizkuša, močni ljudje z nesrečo." . Vsi ti ljudje, ki so odšli, so v meni pustili nek pečat, odtis svoje prisotnosti, me naučili kako dvigniti glavo in iti naprej, še posebej tisti, zaradi katerih besed ali dejanj sem najbolj trpela, so z moje strani dojeti kot izjemni učitelji - tudi če nezavedno. Naučili so me namreč najpomembnejših lekcij - česa si NE želim v svojem življenju in posledično torej česa si želim, kaj si zaslužim in kaj si lahko privoščim. In s tem, ko grem naprej jaz, nesem naprej tudi te delce njih kot svoj najlepši okras.
There is nothing noble in being superior to your fellow man; true nobility is being superior to your former self.
You are NOT invited to the other side of (in)sanity.
Ex cineribus resurgam, ferox et potens.

#12 veljko

veljko

    nov na sceni

  • Člani
  • 252 prispevkov
  • Pridružen: 07.10.2007
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 30 marec 2013 - 11:49

To je preprost proces življenja. Tako mora bit. Vse, kar se zgodi v življenju, je zato, ker sami to hočemo. Vsaka nova oseba je vedno dobrodošla v življenju in tista, ki odide, ni rečeno, da je odšla za vselej.
Biti melanholik in žalosten zaradi tega, je nesmiselno. Vsak dan se je treba zabavati, družiti s prijatelji in ljudmi, ki so nam blizu, kakor da so zadnjič... In sprejemati v svoje življenje samo pozitivo.

Vedno imam možnost, da izberemo, kako bomo živeli. Jaz sem izbral.
Vam pa tudi želim pravo izbiro!

#13 Chiara`

Chiara`

    Častna članica

  • Člani
  • 2 312 prispevkov
  • Pridružen: 14.04.2004

Objavljeno 30 marec 2013 - 11:56

Zanimiv se mi zdi koncept - da če bi zbrisali vse v paketu, bi pozabili kaj vas je določen odnos naučil. Pri meni naprimer, pa je tako, da sem vse več ali manj vnaprej uspešno predvidevala kot mlajša in da so mi bili odnosi med ljudmi in kaj se v njih dogaja precej bolj jasni, preden sem se sama začela spuščati v njih. Ko sem bila sredi vsega - tudi prijetnega - sem se le s težavo odstranila in pogledala zadevo iz bolj oddaljenega zornega kota. Če sem se že kaj naučila, je bilo to, da moram bolj zaupat svoji intuiciji in da ljubezen/prijateljstvo/žnjmedčloveški odnos niso nič posebnega, čarobnega in umsko neobvladljivega... Kar sem pa itak vedno vedela. Vendar je bila seveda prisotna pogosta aroganca tiste vrste - meni se pa to ne bo zgodilo, skupaj z nizko samozavestjo - drugi očitno vedno nekaj več kot jaz. Vendar sem vedno znova pozabila, da drugi pač niso jaz in karkoli že vedo, vedo zase, ne zame. Tako da, bi bilo zelo lepo, če bi se dalo določen odpadni mentalni material izbrisat, saj je ideja tega, kako se lotevati stvari, predvsem stvar tvoje interpretacije, ne družbene. Zame vsaj. Vendar za to je potrebno veliko osebne moči, ki pa so mi jo odvzeli ravno določeni neuspeli odnosi. Kar je naporno. Tako da, mi je všeč da se ljudje menjajo okoli mene. Nostalgija, spomini in tako dalje.. To ni zame. Neke zbledele podobe, ki imajo isti občutek kot medle sanje. Imeli smo se lepo, bila so tudi razočaranja. Nekaterih ljudi ne morem več niti srečat, druge bom vedno pogrešala. Naj bodo tam kjer so. Kar se tiče teh stvari me pomirja, da sem prišla na stopnjo, kjer občutek varnosti, stabilnosti in miru proizvajam kar jaz sama in so ljudje nekaj takšnega s čimer se ukvarjam, če stvar funkcionira v obe smeri. Precej enostavno. Vem, da zveni vse skupaj, kot da sem nek emocionalni robot, vendar je tako obratno od tega - srečam toliko ljudi, ki so super, se imamo fino v tistem trenutku in imajo vso mojo pozornost. Okoli sebe imam tudi ljudi, ki se niso zamenjali. Čar vsega je, da moji odnosi niso več obremenjeni s tem kaj bo, kaj je bilo in vso drugo miselno navlako, ki jo v veliki meri povzroča nesigurnost. In lahko rečem, da sem precej srečnejši človek z zavedanjem, da je potrebno živeti v tem trenutku, ker vse enkrat mine. In prav je tako.

#14 Zmajci

Zmajci

    biskvitek

  • Člani
  • 35 prispevkov
  • Pridružen: 03.05.2010
  • Lokacija: okolica Ljubljane

Objavljeno 31 marec 2013 - 10:29

jaz pa - še posebej dogodke - kar precej sproti brišem - včasih mi je potem kar malo žal, ampak to je včasih edini način, da lahko grem naprej; da zaključim z nekim odnosom, zadevo.

#15 Kalia

Kalia

    nov na sceni

  • Člani
  • 226 prispevkov
  • Pridružen: 01.12.2008
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 31 marec 2013 - 11:34

Čar vsega je, da moji odnosi niso več obremenjeni s tem kaj bo, kaj je bilo in vso drugo miselno navlako, ki jo v veliki meri povzroča nesigurnost. In lahko rečem, da sem precej srečnejši človek z zavedanjem, da je potrebno živeti v tem trenutku, ker vse enkrat mine.


Točno to.

Pred časom se mi je že misel, da bi lahko kdaj izgubila nekatere ljudi, zdela nepredstavljivo boleča. Nekaj let in strtih src kasneje pa sem se sprijaznila s tem, da je vse v življenju, tudi odnosi, pač minljivo in da to ni nujno tako zelo slaba stvar. Ko sem bila po preteku določenega obdobja sposobna na neko situacijo pogledati z razdalje in bolj objektivno, sem vedno lahko našla dovolj razlogov, zakaj se je nekaj moralo zgoditi tako, kot se je. Če se človek malo potrudi, lahko kasneje vedno vidi, zakaj je bilo nekaj, kar je morda na čustveni ravni dojemal kot poraz in konec sveta, dejansko tudi dobro in koristno zanj.

Sicer pa sem pravzaprav hvaležna ljudem, ki so me kdaj prizadeli, zapustili, uničili. Iz mene so naredili tako močno osebo, kot si nikoli prej nisem predstavljala, da kdaj bom.

#16 PandaSan

PandaSan

    piščan'c

  • Člani
  • 182 prispevkov
  • Pridružen: 20.02.2013
  • Lokacija: Krško

Objavljeno 01 april 2013 - 15:38

sicer bi se podpisala pod celoten post od Chiare :plosk:

Včasih bi bilo res najlažje zbrisat določene ljudi. Še posebej tiste, ki so odšli, ne da bi si želela.
Je pa res, da pridejo in grejo po obrokih. Moja družba se na vsake toliko let zamenja. Sicer postopoma, vendar vseeno. Tisti, ki so se od mene odrezali ... Nekaj jih pogrešam. Na nekatere še vedno vsak dan mislim. Nekateri so pa nek bežen spomin in se mi zdi, da je to nekaj povsem normalnega. Ne bi radirala ničesar. Zaradi teh ljudi sem kar sem. Od večine sem se veliko naučila in sama sebe malo bolje poznam.
A man chooses, a slave obeys.

#17 blup

blup

    zasvojen'c

  • Člani
  • 773 prispevkov
  • Pridružen: 20.05.2010

Objavljeno 01 april 2013 - 15:58

To se mi zdi normalen proces iz katerega se lahko v življenju veliko naučimo, če se hočemo.
Skoraj vsi, s katerimi sem se družil v OŠ, niso več del mojega življenja. Nekaterih nisem videl že nekaj let, druge srečam na vsake 'kvatre' in se zgolj pozdravimo...Je sicer res, da zelo dobrih, zaupnih prijateljev v OŠ nisem imel, čeprav sem se družil in razumel s precej ljudmi.
In kljub veliko skupaj preživetih trenutkov, ljudi iz OŠ ne pogrešam prav nič. Z nekjo osebo sem že takrat dejansko namerno ohladil odnos, ko sem spoznal določene stvari.

V času srednje šole sem do zdaj spoznal kar nekaj novih ljudi, vendar razen z redkimi nisem vzpostavil prav prijateljskega odnosa. Veliko bolj primerna za večino bi bila oznaka znanec. Velikokrat sem razmišljal kako bo v prihodnosti, bom kdaj s kom, s katerim zdaj preživim veliko časa, povsem prekinil stike? Prihodnosti se iz tega pravzaprav ne bojim, se pa zavedam da sem precej nostalgičen človek. Kadar razmišljam za nazaj, me lahko prevzamejo nostalgično/žalostni občutki. Ko bi rad zavrtel čas nazaj in vsaj nekaj trenutkov še živel v prav tisti preteklosti, ki je minila.

To je nekaj kar enostavno mora biti. S tem se je potrebno sprijazniti. Razen redkih oseb, s katerimi lahko ostaneš povezan vse življenje (poleg družine, partnerja seveda), je proces 'odhajanja in prihajanja' ljudi nekaj samoumevnega. Še posebej v tem noro hitrem, individualističnem svetu.
A quien le importa lo que yo haga, a quien le importa lo que yo diga, yo soy asi y asi seguiré, nunca cambiaré...

#18 indieboy

indieboy

    gay friendly

  • Člani
  • 22 prispevkov
  • Pridružen: 09.03.2013
  • Lokacija: lj

Objavljeno 01 april 2013 - 21:36

Zanimivo je to, da se ponavadi prekine stik z osebami za ketere sem mislil, da bodo večno v mojem življenju. Seveda me taka izguba prizadane, ampak na srečo oz. na žalost te osebe hitro nadomestim. Kot je omenil blup je danes odnos s prijatelji/ bližnjimi/ znanci res le površinski in je globje oz. poglobljene odnose težje navezati in vzdrževati.

Iz osnovne šole sem tako rekoč stike izgubil skoraj z vsemi. Tudi s tistimi, ki so takrat veljali za najboljše prijatelje. Seveda so jih prijatelji iz srednje šole hitro nadomestili. Mi je definitivno žal, da kontakta z njimi nimam več. Z veseljem bi zbrisal vse žalostne spomine nanje, pa vendar so me ravno ti dogodki oblikovali v osebo kakršna sem. Vsak dogodek ti nekaj podari oz. pokaže nekakšen nauk, ki ti bo koristil v življenju.

Dober prikaz naših življenjskih odločitev in dogodkov je film Mr.Nobody. V njem se pojavi rek: "Every path is the right path." To pomeni, da se resnično vsi dogodki, tako slabi kot dobri, zgodijo z razlogom. Film je definitivno vreden ogleda. Sam sem si ga ogledal zaradi osebe, ki sem jo spoznal tukaj na tem forumu. Že iz prvega pogovora sva ugotovila, da se je najina pot srečala z dobrim namenom :) (Kajne?) Ga bom hitro pozabil ali bo zaznamoval moje življenje na vseh področjih? Pustimo času čas, definitivno pa bo nekje v koščku mojega srca ostal za vedno, prav tako kot osebe, ki so moje življenje zaznamovale tako ali drugače.
L'amour est mort.

#19 provokatorka

provokatorka

    Častna članica

  • Člani
  • 1 697 prispevkov
  • Pridružen: 08.07.2004

Objavljeno 06 april 2013 - 13:55

Tudi jaz ne bi izbrisala spominov na koga, pa čeprav so med lepimi spomini tudi tisti žalostni in boleči. Ja, res je nekaj neverjetnega, kaj vse zmore čas - in (kot zgoraj nekdo piše) nekdo, ki si ga nekoč ljubil, je zdaj samo še znanec.

In še te "znanke", ki sem jih nekoč ljubila... s kakšno si pošljem samo sms za rojstni dan ali novo leto, s kakšno se morda dobim 1 x ali 2x letno na kosilu, spet drugih pa nikoli več ne vidim.

Včasih z nekom prekinem stike in ga popolnoma odrežem iz svojega življenja, ampak s spomini pa vseeno ne bi naredila tako, tudi če bi imela priložnost. Vsi ti spomini so za nekaj vseeno dobri. Morda tudi za to, da ne ponavljamo več istih napak.
Ljubezen je večna, dokler traja.

#20 poka

poka

    biskvitek

  • Člani
  • 49 prispevkov
  • Pridružen: 23.05.2012
  • Lokacija: ljubljana

Objavljeno 06 april 2013 - 15:17

Tudi jaz ne bi izbrisala nobenih trenutkov iz preteklosti, pa čeprav so nekateri bili precej boleči. Prednost dajem predvsem dobrim spominom, ki so me nekako izoblikovali in me naredili takšno kot sem. Tudi z tistih, ki so bili manj prijetni se da veliko naučiti, predvsem če se začnemo zavedati dejstva, da s časom preboliš in postaneš močnejši, je že velik korak.

In če realno pogledaš, se vse zgodi z nekim razlogom, ljudje pridejo in grejo in hvalabogu, da smo si vsi različni, je vsaj življenje raznoliko, včasih nasmejano in polno smeha spet drugič žalostno in polno solza, ampak tako je življenje, ali sprejmeš ali pa se enostavno tepeš o glavi, dokler se pač sekiraš, vsaka stvar posebej prispeva k temu, kdo smo in kakšni.
"Ljubiti človeka pomeni, priznavati ga takšnega, kakršen je." Daphne du Maurier

#21 matejka

matejka

    gay friendly

  • Člani
  • 1 prispevkov
  • Pridružen: 04.04.2010
  • Lokacija: maribor

Objavljeno 06 april 2013 - 19:01

Helo :) Zelo zanimivo vprašanje. Jaz mislim, da vsak od nas potrebuje določena obdobja, naj si bo polna razočaranja, ali mnogo sreče.To je tisto kar nas dela še močnejše, in preoblikuje našo osebnost. Pozabiti vse trenutke, bodisi srečne ali nesrečne, bi bilo skarjno nesmiselno.To je življenje, to je smisel življenja, da ga spoznavamo in odkrivamo takšne in drugačne stvari.
Lep vikend vsem in polno lepih toplih trenutkov. :)

#22 bogglefreak20

bogglefreak20

    Častni član

  • Člani
  • 574 prispevkov
  • Pridružen: 08.06.2004
  • Lokacija: LJ

Objavljeno 07 april 2013 - 20:26

Ne bi hotel izbrisati nobene svoje izkušnje. Skozi odnose z drugimi spoznavam tudi sebe. Nekateri vidiki moje osebnosti pridejo na plano (ali pa se jih zavem) šele v stiku z drugo osebo. Včasih se ti vidiki dveh oseb medsebojno oplemenitijo in se iz njih razvije nekaj lepega, drugič pa jih mogoče občutimo kot trn in nas obremenijo. Ampak tudi trn ima svoj smisel - navede nas na razmislek o sebi.

Odzvanja mi nekoč prebrani rek: "Dobro je, če se rodiš kot otrok. Slabo je, če kot otrok umreš." Ideja rasti in razvoja mi je blizu. In izkušnje, bodisi v odnosu s sabo ali v odnosih z drugimi, so opora in katalizator te rasti.
"I'm a vegetarian, well I'm not hardcore, because I eat meat, but only because I like the taste. And I hate vegetables on a personal level, so I'm not too good." Dylan Moran

#23 cogito

cogito

    biskvitek

  • Člani
  • 26 prispevkov
  • Pridružen: 27.03.2013
  • Lokacija: Ljubljana

Objavljeno 11 april 2013 - 13:28

Tudi jaz ne bi brisala spominov.
Tudi če se je potrebno pobirati leta po kakšnem neuspehu - kdo pa pravi, da moramo biti ves čas veseli in da je čas, ki ga prebiješ v bolečinah, samospraševanju, žalovanju, pomilovanju samega sebe in kar je še nekonstruktivnih ravnanj, ki se jih gremo, zgrešen. Lekcije pač osvojimo tako hitro, kolikor zmoremo. Če potrebujem več časa, saj ga imam.

Kot pravi provokatorka, spomini pomagajo, da ne ponavljamo istih napak.
Ali da jih vsaj verjamemo, da jih ne bomo ponovili ;).

#24 Ponyo

Ponyo

    gay friendly

  • Člani
  • 18 prispevkov
  • Pridružen: 12.04.2013

Objavljeno 13 april 2013 - 00:27

"Vse kar se mi je v življenju zgodilo, me je naredilo to kar sem." To sem si več čas govorila in trdno verjela v to, da ne bi želela spremeniti ničesar. Lansko leto me je doletelo kar dosti neprijetnih stvari in šele zadnje čase se kažejo posledice tega. Tako da zdaj sama sebe prepričujem, da bo kljub temu, vse vplivalo na to, da me bo izoblikovalo v dobro osebo in da ne bi želela izbrisati spomina na nič ter se tako skušam osredotočiti na lepe stvari, ki so povezane z osebami in dogodki.

#25 Donvita

Donvita

    zasvojen'c

  • Člani
  • 574 prispevkov
  • Pridružen: 17.12.2008

Objavljeno 13 avgust 2013 - 10:19

  Ljudje pridejo in odidejo...
Samo tisti, ki te sprejmejo takšnega kot si, ostanejo.

 Življenje me uči, da je največja sreča v nesrečnih lekcijah nesprejemanja, pogojevanja ljubezni, prijateljstva...prav to, da odidejo!

Ljudje, ki nas v tem trenutku ne sprejemajo takšne kot smo, blokirajo našo dušo in telo. Odhod teh ljudi iz naših življenj, je blagoslov, ki nam odpira vrata na pot čiste radosti in ljubezni :) .






0 uporabnikov bere to temo

0 članov, 0 gostov, 0 anonimnih uporabnikov